*

Tone Pavček: Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori, 
počasi in z leti, 
a kamor že greš, vse poti 
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo 
nas druži kot zvezde na nebu.  

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne, 
zaupaj mi želje, četudi so smešne. 

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi. 
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti. 

Poljubi me nežno, ko druži hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki, 
naj še hrepenijo postaje in vlaki. 

Zimska pravljica

Sobota

Jutro. Prvič po dolgem času sem se zbudila z veseljem. Skočila sem iz postelje in stekla k oknu. Kot majhen deklič sem bila prislonjena na steklo in opazovala snežinke, ki so poplesavale. Brezbrižno so plesale svoj ples. Želela sem odpreti okno, pa ni šlo. Zasnežilo me je, sem si rekla. Še preden sem uspela pojesti zajtrk in si skuhati čaj, sem že bila oblečena v zimsko opravo in že sem tekla na pomoč očetu, ki je odmetaval sneg izpred hiše. Najbrž so se mi oči svetile kot lučke na novoletni jelki. A kaj, rada imam zimo. Tisto pravo, z obilo snega in nizkimi temperaturami. Da pridejo prav šali in kape, ki jih dobiš v dar. Da te po dolgem sprehodu pogreje čaj. Svet se umiri. Nikamor ne drvimo, ker ne moremo. Ceste niso očiščene, pa četudi so, se sneg še dalje oprijema cestišča. Ampak ta spokojnost, ki leže na Zemljo, zaljubljena sem vanjo. Hkrati pa se dogaja toliko. Preveč. Za mojo glavo. Preveč za moje življenje. Nekateri dnevi so lažji. Ko pobegnem v svoj svet in me nihče ne kliče nazaj. Ko me nihče ne pogreša, ko mi telefon ne zvoni na vsake pet minut. Rada imam lahkotnost zimskih dni.

Nedelja

Sonce. V mojem temnem kotku sobe, kjer počiva moja postelja in jaz na njej, se je danes zgodil čudež. Prvič v življenju so me zbudili sončni žarki, ki so me potiho pobožali po obrazu in mi zaželeli dobro jutro. Jutro se je kmalu sprevrglo v nočno moro. S telefonskim klicem. ,,Pogovoriti se moramo.'' Nočem govoriti. Nočem slišati. Želim stran, daleč stran od realnosti. Hočem biti sama v svojih solzah. Ker tokrat za spremembo vem, kaj ta pogovor prinaša. Ampak nočem slišati tega. Nočem. Enostavno nočem. Pa vem, da bo kmalu vse skupaj priletelo v moj obraz, kot prileti snežinka na okno. Nekateri dnevi so težki.

Današnji dan je težak. Tako, da bi najraje nekoga z vso močjo udarila v obraz. Da bi ga bolelo. Tako kot boli mene. Da bi ga bolelo še bolj. Bežim.

V svoj svet.

Kjer ni tebe in kjer ni njega. Kjer ni nje.
Kjer sem samo jaz.
Sama, s svojimi težavami in s svojimi dogodivščinami.

Sama, v svoji zimski pravljici.

TINA

Vsakdo je zase svet

Ko sem se danes vračala od zdravnice, sem naredila še kratek postanek v šoli, kjer sem pustila kar lep košček mojega življenja. Čakala sem prevoz, pa sem šla pogledat mamico, kako pomaga otrokom, ki težje dosegajo učne standarde. Odprla sem mogočna vrata in kar naenkrat me je spreletela misel, da tu nisem bila že vse od takrat, ko sem končala šolanje. Seveda sem najprej začela opazovati, če se je kaj spremenilo. No, zamenjali so vrata na učilnicah, drugače pa je vse bolj kot ne isto. Še učenci so takšni, kot smo bili mi - pomembnejše je kosilo kot dežuranje, zato ni moja prisotnost na šoli zabeležena nikjer. Po drugi strani pa so vame priletela vsa tista leta, ki sem jih prebila tu. Čeprav sem jih takrat ocenjevala za slaba leta, za potrato časa in imela ideje o tem, da bi bilo treba osnovno šolo skrajšati, sem danes ugotovila, da smo takrat preživljali lepe čase.

Vsi si želimo naprej, le hitimo in ne znamo užiti trenutka. V misli so danes za kratek čas vrnile podobe ur fizike, ki sem jih s Tino in Boštjanom spremljala le polovično, saj smo se rajši zabavali z neumnostmi, v želodec so se vrnila vsa tista dobra kosila, ki sta jih skuhali naši osnovnošolski kuharici, spomnila sem se na proste ure, ko smo punce debatirale o fantih ... Vsa tista osnovnošolska iskrenost in nepokvarjenost je bíla v meni. In za trenutek sem bila iskreno srečna. Ne vem zakaj, sem si tako želela naprej, zakaj sem si želela stran. Nisem vedela, kakšen je ta svet. Nisem vedela, da so ljudje umazani. Še vedno ne vem, še vedno jim preveč zaupam in vedno znova sem razočarana. Ker verjamem v ljudi. Vem, da se mi bo ta vera enkrat povrnila.

Danes, ko sem v srednji šoli in opazujem sovrstnike, kako jim je vseeno za kogarkoli drugega kot zase, me boli. Sprašujem se, kam nas bo vse skupaj pripeljalo in kako dolgo bo vse skupaj še uspevalo. Želim si, da bi bil čut za sočloveka prirojen, če ne pa vsaj privzgojen. Nekateri starši mislijo, da otroci v srednji šoli več ne potrebujemo njihove podpore in da se vzgoja s koncem osnovne šole konča. Še zdaleč ne. Vzgoja se ne konča nikoli. Vsaka izkušnja je pomembna. Vsaka beseda. In vsako dejanje. Tvoje, moje, sosedovo. A vse premalo se poglabljamo vase, ker se nam le nekam mudi. Smo ptice brez obstanka, a to ne pomeni, da smo svobodni. Še zdaleč ne. Rada bi videla človeka, ki je svoboden.

Nostalgija ni nujno slaba. Četudi jo nekateri že štejejo k duševnim boleznim. Ne, ni slaba. Slaba je le v primeru, če se pojavlja v preveliki meri. Ampak takrat je vsaka stvar slaba. Če ugotoviš, da ti je bilo včasih bolje kot sedaj s pomočjo nostalgije, to pomeni le eno - nekaj delaš narobe. Po današnji izkušnji vem, da sem nekje šla napak. Sem srečna, ampak ne na način, kot bi si sama želela. Sedaj vem, da moram nekaj spremeniti. Ne vem kaj, ampak pričeti moram pri sebi. Ne pri drugih. Zmotno je, da se po tem, ko ugotoviš, da nisi več ista oseba, začneš oddaljevati od prijateljev in iskati nove. Saj so ti vendar tudi oni pomagali pri tem, da si drugačen, spremenjen človek. Če je bilo prijateljstvo pravo, gotovo najdete kakšno skupno točko. Ampak, kdo bi vedel, kaj je pravo prijateljstvo ... Vsako sam, saj je vsako zase svet. Zato najprej pometite pred svojim pragom, šele nato pojdite pometati sosedovega ali menjati predpražnik. Mogoče potrebuje le malo vode in čistila.

TINA

S prsti mi greš skoz' lase

Zlobno četrtkovo popoldne. Zlobno. Vse bolj kaže na 'staro pravdo', ki zajema zgodnje vstajanje in učenje ali ne-učenje. Zunaj je mraz. Dež in mraz. In sneg, naj ne pozabim na sneg. Vedno manj ga je, a vztrajno se še drži. Vedno bolj živčna pregledujem spletne strani slovenskih smučišč in zaman iščem podatke o otvoritvi sezone. Enkrat decembra bo. Nimam časa čakati do decembra. Vse preveč čustev in občutkov se je nabralo v meni, a znebim se jih lahko le na en način. Le tako, da se z največjo možno hitrostjo spustim po beli strmini. Elanke morajo še seveda na pregled k zdravniku za Elanke, a vseeno... Saj je že sneg zunaj, pa kaj, če se bo sezona začela malo prej. 'Samo eno smuko mi dej in vse bo tako kot prej...'. Žalosti me dejstvo, da so se včeraj vsi razpisali o ameriški noči čarovnic, a kje je Trubar? Ne, dragi slovenski neumneži, včeraj niste bili doma zaradi tega, da izrežete buče in se namažete po obrazu, se preoblečete v čarovnice in zvarite opojne čarovniške napitke. Sploh še kdo pozna Trubarja? Pa Bohoriča in Dalmatina? Sploh veste, da so se tej možje nekoč borili za to, da se imenujemo Slovenci, česar se danes vsi nadvse sramujete? In kaj boste storili, če vam povem, da v Sloveniji 31. 10. ni pust, ampak imamo maškare enkrat pred začetkom pomladi? Malce konzervativno, a vseeno: dokler se bo za prvega novembra hodilo kazat na pokopališče, kako neki smo ljubili svoje prednike, prižigat milijone nepotrebnih sveč v svoji novi zimski opravi... No, do takrat zame Halloween ne obstaja. Pa ne, da nisem šla včeraj ven, seveda sem šla. Če je že toliko zabav in če je v mojem dogodkovnem vodiču na Facebook-u pristalo več kot 20 vabil za praznovanje noči čarovnic, sem pač morala zapustiti zavetje toplega domka. Ko me je nazeblo kot potepuškega psa, sem svoje dejanje seveda obžalovala, a kaj, moram biti socialna.

Danes poslušam nore zgodbe o včerajšnji noči. Kako je bilo fajn, kako se ta tip ne zna poljubljati, kako se ta punca ne zna obleči. Zabava me današnja mladina, ki tava brez cilja iz lokala v lokal. Tavamo, a ne vemo, kaj bi s seboj. Kot po pravilu, smo zmedeni, nočemo odrasti. Želimo si biti Peter Pan, a nihče ga ne želi prebrati. Prebrati njegovega bistva, ki govori o tem, da je svet krut, a odraščanje neizbežno. Nočemo zazreti resnici v oči, raje bežimo stran. Seveda pravilo potrjuje tudi izjeme in nekateri še preveč vedo, kaj si žele. A ti so ozkogledi, za svoj cilj porušijo celotno okolico. Žalosti me, kam bredemo. A veseli me, da si nekje drugje, izven našega vesolja ljudje pišejo isto zgodbo.

In ko vsi trdite in posiljujete s fotkami You know my name, not my story... Prozorni ste. Samo ošvrknem vas s pogledom in vem, kaj ste.

TINA

Bodi biser

Ampak ljudje pri nas, ljudje, ki se vse premalo zavedajo teže svojih besed. V svoji neumnosti blebetajo in blebetajo. Nepremišljeno blebetajo. In še kar ne vedo, da je tudi slaba reklama, reklama. Velikokrat se izkaže za boljšo reklamo kot dobra reklama. Saj veste, kako pravijo, da kdor drugemu jamo koplje, pade vanjo sam. In tako je tudi s slabo reklamo. Z začetka bodo drugi še srepo verjeli izpričanim besedam, a sčasoma, no sčasoma se bodo zamislili in se začeli vpraševati, če so vaše besede točne. Največkrat niso, ker človek dela slabo reklamo le sočloveku, do katerega čuti nekakšen čustven odpor. In potem? Kdo vam bo še verjel? Le sami sebi. Zato pomnite, da je tudi slaba reklama reklama in naslednjič pomislite, kaj bleknete. Saj veste, usodo si pišemo sami. Z besedami in dejanji. Dejanja lahko popravimo, vsaj njihov zaključek, a izrečene besede ne moramo vzeti nazaj.

In zakaj, za kaj za vraga pada Slovenija vedno bolje? Ker smo Slovenci neizobraženi? Daleč od tega. Izobraženci bežijo v tujino, vodijo pa nas nepremišljeni ljudje, ki niso pripravljeni odgovarjati za svoje besede. Vodijo jo ljudje, ki ne mislijo na nikogar drugega kot le nase. Zato. In ljudje, ki mislijo, so ustavljeni na svoji poti k uspehu. Torej, če hočeš uspeti, ne misli. Paradoks? Ne bodite takšni, stopite iz množice in pokažite, da mislite. Napačnih misli ni, ker boste v današnjem času pravi biser, če boste mislili.

vir: scmiddle.org

Lahkota nedeljskih juter

Zbudila sem se v megleno jutro. ,,Za boga, kaj pa je v moji sobi tako svetlo?'' sem se vprašala. Zbala sem se, da sem prespala budilko. Pogledam na uro, ki kaže že deset minut do sedme. Čez dvajset minut odpelje moj avtobus! In danes pišem test, vendar se nisem nič učila... Planila sem v jok. Glavo sem zatlačila pod blazino in jokala. ,,Kaj mi je bilo tega treba? Zakaj se iz ničesar nikoli nič ne naučim?'' sem se vpraševala. Budilka je zvonila vnovič. Bilo mi je, da bi vrgla telefon v steno, da bi zbežala od temačnih napovedi, ki so kazale razplet dneva. Pa sem vseeno pograbila telefon in izklopila budilko. Ura je bila še pet do sedme. Za vsak slučaj sem pogledala še datum. 21. 10. 2012. In pred številkami je pisalo NED. Čakaj, ali je to mogoče? Je mogoče, da je danes nedelja? In bila je res. Vstala sem se in sprehodila po hiši pa so vsi še spali. Če bi bil ponedeljek, bi očeta ne bilo več doma in mati bi že bila v kopalnici ter kričala name, da sem spet zaspala. Pa nisem. Začela sem se smejati na ves glas, a sem hitro obmolknila. Da ne bi koga slučajno zbudila, ne drugače. Odšla sem v kuhinjo in si pripravila zajtrk. Kruh in čaj. Vse skupaj sem postavila na nočno omarico in se vrgla v posteljo. Zavila sem se v odejo, iz katere je zletela knjiga, ki sem jo prebirala pred spanjem. ,,Tole pa lahko danes dokončam!'' sem si dejala. In tako sem brala Misterij žene in srkala opojno dober čaj. Ko sem zaključila z branjem, sem si rekla, da lahko še malček pospim. In zaprla sem oči in odtavala v čisto svoj svet. Čez čas me je zbudil maček, ki je skočil na posteljo in mjavkajoč prosil za hrano. Nagnala sem ga v kuhinjo, kjer so mati že pripravljali kosilo. In vse je bilo tako lepo. Ko se preoblečeš šest minut iz dvanajste pa ti nihče ne teži, kaj za vraga tako dolgo tičiš v spalnih oblačilih, saj nisi vendar bolna. Ker ti nihče ne teži, zakaj nisi prišel v šolo pa nikomur povedal, kaj ti je. Ker si lahko samosvoj, počneš lahko kar želiš, brez obzira na druge. In potem vržeš cunje v posteljo in poravnaš odejo ter prižgeš računalnik. Kar naenkrat vate priletijo vse skrbi in obveze vsakdana. Pa saj je vendar nedelje, zakaj bi me moralo skrbeti. Pred mano je pet dni brez resničnega spanca, vsaj delec današnjega dne je lahko le moj. Izklopim grdo črno kišto in v radio vtaknem zgoščenko. In tako mi družbo delajo lepe melodije slovenskih glasbenikov. Lepo mi je.

Naj traja. :)

Takšni dnevi so potrebni. Za srečo. Za sanje.

xoxo, 

TINA

Nesrečna, a srečna v svoji samoti.

Bila je žalostna, a si ni upala priznati.
Trpela je, ko ga je gledala, a ni zmogla umakniti pogleda.
Trpela je, ko se je smejala. Ko se je narejeno smejala. Da bi vse izgledalo popolno.
Hotela je dajati občutek, da ji ni mar. Daleč od resnice.
Vedela je, kaj si želi. Ampak si ni upala seči po zvezdah.
Ni si upala priznati, da jo je ujel.
Želi si biti svobodna in prosta.
Sovraži čustva.
Želi si poleteti.
A vsak dan znova poleti le do postelje, ki je premočena od njenih solz.
Jokala je. Veliko.
V družbi je vedno hodila na stranišče in jokala.
Ko je bila sama, je jokala.
Zvita je bila v kotu. Zavita le v odejo.
Jokala je.
Vedela je, kaj želi, a hkrati tega ni hotela.
Raje je bila trmasta.
Na pogled je bila srečna in zadovoljna s svojim življenjem.
A ni bila.
Ampak ni povedala nikomur.
Ni si upala priznati.
Zanjo bi to pomenilo poraz.
Izogibala se je vsem, na katere bi se lahko navezala.
Bežala je.
Pred ljubeznijo. In toploto.
Ljubila je le zimo.
Ker je bila groba, tako kot ona. In ker ni dajala lažnega upanja.
Nihče je ni razumel.
Nikomur ni pustila, da bi jo razumel.
Želela je živeti v svojem svetu.
A želela je biti priljubljena. Da bi jo vsi imeli radi.
Ampak da je ne bi imeli radi.
Paradoks.
Bežala je, bežala in bežala.
Ni se upala ustaviti.
Bežala je in bežala.
Padla je.
Padla.
Noče, a hoče.
Hoče, a noče.
Pobrala se je.
In zbežala dalje.
Nihče je ni ustavil. Ni je moči na svetu, ki bi jo lahko ustavila.
Želela je le eno, a tega ni želela.
A nihče se ni ustavil in stal z njo.
Bila je sama.
Nesrečna, a srečna v svoji samoti.

vir: coasthillsrunningclub.com

Lepo se je vrniti

Nekoč je nekdo dejal, da volk menja dlako, narave nikoli. Ovržem njegovo trditev. Seveda se ne moremo spremeniti za 180°, ampak lahko močno spremenimo svoje mišljenje. Pa ne zaradi tega, da bi bili kul, ampak ker nas življenje izuči. Lekcije so potrebne, tudi izkušnje. A še vseeno je potreben svež vetrič. Skupek vsega pa daje popolnost. Ali vsaj približek popolnosti.

Čas gre dalje. Vsak greva svojo pot. Začela sva jo skupaj, jaz sem se učila iz mojih napak, ki si jih počel zame. Posnemala se te, večkrat neuspešno, večkrat obžalujoče. Bil si moj velik vzornik. Nisi več. Tudi sama počnem napake. Iz katerih se ne uči nihče. Ki jih niti nikomur ne zaupam. Ker preveč težim k perfekcionizmu, da bi jih. Še vedno in vedno boš. Ne prijatelj in modrec, ki me bo poučil o mojih življenjskih zmotah, ampak le še del mojega življenja. Lep del. Če se las razcepi, ga odrežem. Ko se poti dveh prijateljev razcepita, tega ne moreš storiti. Le mirno hodiš dalje. Vsak dan z novimi prijateljstvi in starimi spomini, ki ti ne glede na vse, narišejo nasmeh na obraz.

In ,,musklfibr'' še nikoli ni bil tako prijeten... Lepo je biti nazaj. Še lepše pa je imeti možgane na svojem mestu in razmišljati z njimi. Imeti svoje mnenje, to je v današnji hlapčevski družbi uspeh.

Rada imam življenje takšno kot je. Čeprav se nerada predajam usodi in jo največkrat primem v svoje roke, je vseeno lepo kakšno stvar kdaj narediti spontano - le zato, ker tako mora biti.

TINA

Zakaj ne maram letošnjega septembra?

Res sem vesela, da je končno mimo. Pa čeprav je oktober v dijaškem žargonu sopomenka za veliko testov in spraševanj. Ne vem, če sem kdaj v življenju že preživela tako grozen mesec, kot je bil letošnji september. Izgubila sem se in dvomim, da se bom našla kmalu. Moje življenje se je  razbilo, zacelilo pa se najverjetneje ne bo nikoli več.

Zakaj?

1. Poškodba. Nikoli, nikoli v življenju še nisem bila poškodovana. Zato to toliko bolj boli. In zato, ker me je cel mesec in me bo še lep del oktobra ovirala. Želim si steči, a ne morem. Želim pobegniti, a ne morem. Želim si biti svobodna, a ne morem.

2. Ne vem zakaj se mi zdi, ali pa me morda občutek vara, sem zgubila skoraj vse prijatelje. Morda niso bili prijatelji. A vseeno boli. Posledično pa sem se zaradi tega začela še oddaljevati od drugih, s katerimi sem si bila blizu.

3. Postala sem največji pesimist na svetu. In zato, zato sem se začela sovražiti. Najbrž najbolj grozna stvar, ki se ti v življenju lahko zgodi.

In ker sem ena tistih, ki si svojih čustev ne upa deliti z nikomer, pa naj mi bo nekdo še ne vem kako blizu, je najbrž še toliko bolj moreče, v sebi zadrževati vse kar te teži.

Zato.

In gospodična, ki ravnokar govori po radiu: Ne reče se V Cerknem, ampak NA Cerknem.

TINA

Rada bi, da še nekdo misli name, da mu prva sem misel, ko vstane

Slovenska popevka 2012. V Operi. Res mi je bila všeč. Akustično TOP. Tudi večina pesmi je bila TOP. Ob večini sem se počutila zaljubljeno. In vesela sem, da je nisem gledala, ampak le poslušala po radiu na poti iz Ljubljane. Čisto za res dobiš drugačno predstavo o pesmih, če ne gledaš, kako je nekdo oblečen in namazan. Štejejo le glasbene prvine. Kakor naj bi tudi bilo. In vsem nergačem, ki sicer nimajo niti najmanjše glasbene izobrazbe, priporočam, da si naslednje glasbene prireditve ne ogledajo, ampak jo poslušajo.

V živo z orkestrom. Kaj si še lahko želiš lepšega? Že nekaj časa govorim, da bi bilo potrebno tudi Evrovizijo spraviti v to stanje - orkester + solist(i) in ne matirca + solist(i). Mogoče mi je tudi zaradi tega Slovenska popevka bolj pri srcu. Pa čeprav sem jo nekaj let izpuščala. Pa mi je sedaj žal, ker sem zgrešila ogromno dobrih komadov in perspektivnih glasov. Sem se pa zato sedaj odločila, da jo bom spremljala redno. Če bo po sreči, morda celo v živo.

Voditeljski dvojec. Okej, priznam, skupaj mi nista ravno pri srcu, posebej še manj. Ne sodite me, vsakdo ima svoj okus. Ampak kdo za vraga se je spomnil tega branja besedil pesmi pred samo pesmijo? Kdor koli  že, popraviti se preteklosti ne da, v prihodnje pa ne delajte tega. Toliko različnih stvari bi se dalo narediti, pa so ubrali najslabšo pot. Mi je bilo pa všeč, da niso morili s politiko in so nam dovolili odsanjati v svoj skrivnostni svet glasbe in lepih besedil.

In moji najljubši?

Zaradi besedila. Tako preprostega, a tako zgovornega hkrati. 

katarina Mala. Lepo besedilo, čudovit glasek. Preprosto drugačna. 

Omar Naber. Od nekdaj sem občudovala njegov glas, zdi pa se mi, da je tudi glasovno zelo napredoval. Pohvalno. 

Matevž Šalehar Hamo.  In vse zime, vse mi mine, ker vem da prihajaš. In vse rime, vse mi mine, ker vem, da prihajaš. Zato. 

Zelo pa nama je bil z bratom všeč glas Rudija Bučarja. Sicer me je bolj prepričal z lansko pesmijo, ampak tudi letošnja ni bila tako napačna. Ampak vseeno povezava od lanskega zmagovalnega komada. 

In mislim, da imam malo več pravice soditi glasbo kot dosti včeraj najbolj glasnih. Za seboj imam 10 let glasbene šole in čeprav nisem ne vem kako dobra glasbenica, imam vseeno nekaj glasbeno-teoretičnega znanja, ki je lahko včasih odločujoče. 

Mi je bila pa zelo všeč tudi zmagovalna pesem po izboru ljudstva, po melodiji, ni pa mi bilo všeč, da je bil omenjen Bog. Ker vemo, kako je trenutno s tem v Sloveniji. Vsaj tisti, ki spremljamo politiko. Ko pa sedaj gledam nastop, ki deluje tako pristno, sem vesela, da ste ju izbrali. 

TINA

Odpiram okno

Z nasmehom na obrazu. S tistim drobnim nasmeškom, ki nekaj prikriva. Kdo ve kaj? Jaz vem. In potem, potem se odpravim spat. Čakam, čakam, čakam... Dočakam. Vsako noč, vedno znova se potiho prikradeš v mojo sobo. Poljubiš me na čelo in počakaš, da se zbudim. Vedno me kličeš princeska. In sem. Tvoja princeska. Pogovarjava se. Celo noč. Dokler se ne zdani. Rada preživljam čas s teboj. In ti praviš, da ga rad preživljaš z menoj. Smejiva se in jokava. Tolažiš me, ko veš, da mi je hudo. Razumeš me, čeprav ti ne povem niti besede o mojih težavah. ,,Saj jih boš prerasla, princeska moja, vse bo še dobro.'' Praviš, da me imaš rad. Nisem popolnoma prepričana, če te imam tudi jaz, ampak nekaj bo zagotovo na tem. Nikomur ne povem zate. Ker si moja mala skrivnost. Pomagaš mi in mi vlivaš voljo do življenja. Vseeno ti je, kako zgledam. Rad me imaš in mislim, da imam tudi jaz rada tebe. Ampak potem, ko se zdani, vedno vnovič zbežiš stran od mene. Praviš, da moraš iti. Da bi rad ostal, ampak moraš iti. Poljubiš me in že te ni več. Čudežno izgineš, prav tako kot si se pojavil. Nenadno. Ostajaš moja skrivnost. Samo moja. Moja...


Novemu dnevu se še ne mudi.

Vlado je zakon. Najbolj zakon. 

TINA

Čisto pravi konec

Nedeljski večer. Eden izmed mnogih, a hkrati poseben. Prva nedelja po dolgem času, da si pripravljam torbo. Zvezek za fiziko, zvezek za slovenščino, učbenik za francoščino... Še dobro, da mi urnik že visi na steni, drugače bi že zdavnaj pozabila, kaj vse potrebujem jutri.
Da, poletni počitniški čas je odšel. V ponedeljek smo vnovič sedli v šolske klopi, željni novih znanj. Eh, koga hecam, ni res. Bili smo le željni počitka, svoje postelje in komaj smo čakali, da dobimo urnike in odhitimo domov, naravnost v posteljo. Čeprav ima prvi teden šole sloves najlažjega v šolskem letu, ko se samo pogovarjaš in med seboj zaupaš svoje počitniške pripetljaje, se sama ne strinjam. Zame je najtežji. Ker se morem znova navaditi na obraze, ki mi niso povšeči in jih ne maram. Poleti se družim le s tistimi, ki jim res zaupam in me nikoli ne razočarajo, a jeseni se zgodba spremeni. Je pa lepo videti tiste prijatelje, s katerimi si se med počitnicami zgrešil na kakšnih dogodkih.

In če si bo večina mladostnikov zapomnila počitnice bo norih feštah, jutranjih glavobolih, preveliki popiti količini alkohola, si jih jaz ne bom.

Moje poletje:

Začelo se je s Šrotom. Nadaljevalo s finalom X FACTOR-ja, ki smo ga spremljali na Bazenu. Potem sem začela delati v Termoelektrarni Brestanica. Pometanje velikih hal in skeniranje. V tem času sem pripravila tudi svoj prvi projekt v okviru DSP-ja - Teen Pool Splash. ŠVIC. Finale evropskega prvenstva v košarki U20. Ljubljana. Odgovor na mojo prošnjo in novica, da bom od septembra dalje kolumnistka za Publiko. Olimpijske igre. Triumfator. Švica s Klaro. Sprejem srebrnega Kozmusa. Prvi prispevek za Triumfator.si. Novinarska konferenca z Barbaro Špiler. Spoznavna kava z urednico in mojo novo šefico, Sabino. Izlet Piran-Izola-Koper. Koncert In&Out. Predrag stand up. Zabava presenečenja za brata in ugotovitev, da ima res super punco. Novo mesto. Celje. Stari je nor. Zlom stopalne kosti. Bergle. Dež.

Jutri grem v šolo. In danes, danes se zame uradno zaključujejo počitnice. V tem tednu me čaka prvo ocenjevanje. In jutri se prvič v šolo podajam brez bergel. Noga še vedno boli. Preveč boli. Ampak pravijo, da je vredno potrpeti. In jaz BOM.

TINA

And then I decided not to be Forever Alone for a while

Ja, v petek zjutraj sem se odločila, da je začetek šole res najbolj primeren čas, da si poškodujem nogo. (ogromno sarkazma) Tekla sem in tekla ter kar naenkrat se je zgodilo. Še zdaj mi ni čisto jasno kako in kaj točno se mi je pripetilo na vmesnem prehodu med stopnicami in nadstropjem, a kar naenkrat sem v solzah šepajoče hitela nazaj v zgornje nadstropje. V glavi mi je odmevalo le: ,,Prosim, samo naj ne bo zlom, prosim, ne. Nočem opornice, nočem bergel, nočem.'' A žal je zdravnik na brežiški urgenci (če ji velja zaupati, po vseh štorijah, ki sem jih že slišala o njih) postavil diagnozo, da gre najbrž res za manjši zlomček ene izmed kosti na zunanjem delu desnega stopala. Ampak takrat me ni ganilo. Tudi ko sem se že odpravljala proti domu in sem ravno v sprejemnici jedla čokolado in je zdravnik prišel do naju z mamico, da bi morda bolje, če dobim longeto, me ni ganilo. Še ko so v mavčarni na nogo dajali mavec in me hkrati prebodli z inekcijo, ki vsebuje mešanico snovi, ki preprečujejo vensko trombozo, me ni ganilo. Rekla sem si: ,,Saj bo kmalu petek in bo vse to za mano, ne bom več imela bergel, na nogi pa ne bo več longete.'' Za mano pa je prišlo, ko sem zapustila bolnišnico in me je mami hotela slikati, da bi sliko poslala atiju, kakšen borec sem, je pokrov padel z lonca. Dejansko mi je prekipelo, začela sem vpiti na mamico in komaj sem zadrževala solze. Takrat se mi je podrl svet, ker sem ugotovila, da se VSAJ en teden ne bom mogla normalno gibati, da bom večino časa preživela v postelji in za računalnikom, da se ne bom mogla udeležiti dveh zabav in delavnic v GEN-u... Najbolj pa je moj svet podrlo dejstvo, da bom vsaj en teden bolj kot ne odvisna od drugih - doma staršev, v šoli sošolcev. In pomenilo je predvsem to, da ne bom zares svobodna, saj se ne bom mogla kadarkoli odpraviti od doma in se nato vrniti, ampak bom mogla vsak odhod temeljito načrtovati in za vožnjo poprositi starše. Poškodba ali bolje rečeno poškodbica, ki pa me vseeno preveč ovira, je moj svet dejansko postavila na glavo. Ne spomnim se, kdaj bi se nazadnje počutila tako slabo, kdaj bi mojo glavo dejansko spreletavale črne misli. Oziroma tolikšna količina črnih misli. Ampak vem, da bo vse skupaj v redu. Enkrat. Kmalu. Upam. Če pa vse skupaj vseeno vzamem s pozitivne strani - mislim, da sem tokrat res ugotovila, kdo so moji prijatelji in na koga lahko kdaj računam, pa me ne bo razočaral. Pa še nikoli nisem sama, saj me tudi po mojih najbolj osamljenih popotovanjih spremljata dve bergli.

Tako počnem stvari sedaj...

tako pa sem jih počela pred slabim mesecem. 

TINA

Liter vode in en poljub.

Bila sva idealen par. Kakšne 14 dni. A  že dolgo nisva več. Vsak sva si ustvarila svojo kariero in le redko se še vidiva, čeprav živiva v istem stanovanju. Jaz delam celo noč in cel dan. On dela cel dan in celo noč. Ne vem, zakaj sva sploh že skupaj. Vsak dan pa preživiva skupaj tistih akademskih pet minut. Zaradi katerih najina romanca še vedno obstaja. Na vse zgodaj zjutraj v kuhinji pokramljava. In skupaj popijeva topli napitek. Jaz kavo, on sivkin čaj, da lažje zaspi. In liter vode. Ko pa se odpravim v službo, ga na hitro poljubim na ustnice in že kreneva vsak svojo pot. Po vseh letih, izkušnjah, ljubezni, je to edino, kar nama je ostalo. Ampak zaradi tega sva posebna. Ne, že na daleč se vidi, da nisva kot ostali pari. In hvala za vse. Pred tem sem bila razvajeno dekle.

Liter vode in en poljub...


Iz dnevnika neznanke

TINA

Zakaj so zame Kozmusovi sprejemi vedno nekaj posebnega?

Kozmusovi sprejemi so tudi zame vedno nekaj posebnega. Ko je pred štirimi leti v domovino prinesel olimpijsko zlato, sem ravno prišla z dopusta na morju s prijateljico in njeno družino. Ker pa sem bila že takrat velika športna navdušenka, sem se doma komajda dogovorila, da so me pustili v Brežice, na slavnostni sprejem zlatega olimpijca. Ja, prvič sem se sama odpravila ven, tudi z nikomer nisem bila dogovorjena, samo šla sem. Potem pa sem še prvič po žurki prespala drugje kot doma. Sicer pri teti, ampak tudi to je nekaj. Včerajšnji dan pa mi bo v spominu gotovo ostal do konca življenja. Včeraj je bil dan, o katerem bom čez leta pripovedovala svojim vnukom, če pa ne bom imela svojih otrok, pa otrokom v vrtcih in knjižnicah. Včeraj sem se prvič podala v novinarsko akcijo kot novinarka portala triumfator.si. Čeprav že dolgo vem, da si želim postati novinarka in da bom to tudi postala, je bil dogodek zame res poseben. Prvič sem se tudi pogovarjala z drugimi novinarji iz večjih novinarskih hiš, prvič povpraševala za izjave ,,slavne''. Ker pa so mi pozabili pripraviti akreditacijo, me je vodja PR občine Brežice sama odpeljala na prizorišče in varnostnikom povedala, da sem tudi jaz novinarka in da bom v prostoru za novinarje, čeprav nimam akreditacije. no, moje srce se je ustavilo že pri besedah: ,,Ona je novinarka...'' Začela sem se spraševati, če sem prav slišala, če sem prišla na pravo mesto. Ali sem res novinarka? Ali so vse skupaj le sladke sanje in bo vsega tega konec, ko se bom zjutraj zbudila? No, čeprav še nisem prava novinarka, nekega dne zagotovo bom! Vseeno pa to niso bile sanje, bila je resničnost. Resničnost, ki bo ostala z mano za vedno. Na obrazu se mi je narisal velikanski nasmešek, ki sem ga nato nosila še cel večer. Saj veste, kako pravijo, da je najlepši modni dodatek, ki ga lahko punca nosi, nasmeh. Drugače nisem prevelika ljubiteljica modnih dodatkov, a nasmejim se vedno z veseljem, četudi moji zobje niso popolni. Popolna pa ni bila niti moja prva novinarska akcija, saj se mi je že na začetku izpraznila baterija na fotoaparatu. Prvič v življenju se mi je izpraznila baterija na fotoaparatu in ravno na tako velikem dogodku. No, sem bila pa nato prvič odkar sem lastnica pametnega mobilnika ponosna, da ga imam, saj sem lahko fotografije ustvarjala kar z njim. Po kvaliteti niso bile niti blizu tistim, ki jih naredi fotoaparat, a nekaj je bilo uporabnih. K sreči pa imam zelo dobrosrčno urednico in mi je kljub napaki pogledala skozi prste.
Torej, štiri leta po prvem samostojnem izhodu sem izvedla svojo prvo novinarsko akcijo. In prvič je na portalu objavljena moja reportaža. Saj veste, kako pravijo: ,,Prve ne pozabiš nikoli!'' In jaz je ne bom.
Sedaj pa mi lahko zaželite veliko sreče pri mojem pisarjenju in ustvarjanju ter predvsem veliko navdiha.
Se beremo!

Aja, reportažo si že lahko preberete na internetu. KLIK

TINA

Olimpijska iskrica: Zlata skromnost

Skromnost, delavnost, preprostost, nadarjenost, odličnost, odločnost... Karakteristike, ki bodo v Sloveniji še dolga leta zaznamovale zadnji julijski olimpijski dan. Najprej odličen nastop Anje Klinar zjutraj v kvalifikacijah. Želim ji ogromno plavalne sreče in znanja v večernem polfinalu. Da bo rezultat potrdil odlično pripravljenost slovenske plavalke. Popoldanski del iger je namenjen finalom. Danes smo Slovenci v ogenj podali kar štiri odlične športnike - najprej sta se dokazala Čop in Špik, ki sta se v veslaškem dvojnem dvojcu uvrstila v četrtkov finale. Izkazal se je tudi Benjamin Savšek, po polfinalu drugi, a žal se v finalu ni izšlo. A vseeno, kapo dol, sama se ne bi upala podati po brzicah, on pa je osvojil 8. mesto v olimpijski konkurenci. Nato pa je sledil največji dogodek za Slovence. Vsi smo ogromno pričakovali, že pred začetkom Londona 2012, predvsem pa po odličnih predstavah danes. Vsi smo vedeli, da je zmore. V očeh se ji je videlo, da je danes njen dan. Olimpijski dan. Zlat dan. Leta, leta in leta dela, treninga. Leta odpovedovanja zabavam. Ko smo vsi spali, je ona trenirala. Urška Žolnir, prva zlata slovenska olimpijka. S svojo odlično fizično in psihično pripravljenostjo se je podala tja, kamor je sodila - v finale. Izrazito boljši boj in po petih minutah je bilo jasno, da imamo Slovenci prvo zlato medaljo na londonskih olimpijskih igrah. Po celem dnevu smo končno ogledali nasmeh na njenem obrazu. Zaslužen nasmeh. Nasmeh z zlatim sijajem.

Iskrene čestitke Urški iz Slovenije. Od mene, majhne blogerke. Pa verjamem, da tudi od vseh ostalih Slovencev. Čudovito je bilo slišati slovensko himno iz Londona. Srčno upam, da jo v naslednjih dneh še kdaj slišala. Vsem športnikom želim ogromno uspeha, naj se vidi, da smo tudi Slovenci lahko najboljši - ker tudi dejansko smo.

vir fotografije: facebook page Slovenija

olimpijska TINA

Bodi tulipan na polju vrtnic

In čez čas... Čez čas, ko se zaveš svoje zmote, ko resnično veš, da nisi ravnal prav, ti je žal. Res ti je žal, a ti je hkrati tudi vseeno. Spomniš se vsake svoje besede, vsakega giba, vsake obrazne poteze. V spomin se vrne vsaka guba, modrica in znamenje, ki si ga imel takrat. Zaboli... A bolečina popusti. Greš dalje. Ne obremenjuješ se več. Čeprav veš, da je bilo takrat narobe, danes veš, da si ravnal popolnoma prav. Narobeprav. Pravnarobe. Napravbe? Vseeno je. Kar je bilo, je bilo. Nihče ne more živeti v zgodovini. Bilo bi nam veliko lepše, če bi lahko živeli v preteklosti. Oh, kako rada bi se vrnila v 60. leta, ki jih nisem nikoli doživela. Pa jih kljub vsemu poskušam živeti še danes. Kako lepo bi bilo, če bi to lahko pisala na pisalni stroj. Ja, čisto pravi pisalni stroj. Mogoče bo enkrat v moji zbirki. Mogoče. Lepo bi bilo, če bi bilo drugače. A se moramo spoprijeti s kruto resnico in živeti dalje. Vsak dan z novimi izkušnjami. Vsak dan s prijateljem več... Ali manj. Vendar je dejstvo, da so na koncu ob tebi le tisti, ki si to zaslužijo. Če ni nikogar, si enostavno prevelika osebnost - smatrali bi te kot težaka, a navadno si le tako velik v sebi, da ti nihče ne seže do kolen. In ljudje so ljubosumni. Da se sam, čisto sam prebijaš skozi težave vsakdanjika? Označili se bodo za vaškega posebneža. Pa naj. Biti poseben je odlično. Biti poseben danes? Naravnost imenitno!

http://www.uspto.gov

Nenazadnje, bodi tulipan na polju vrtnic.

TINA

Kaj pa, če je vse res?

Metulji, čebele in ostale žuželke: DVAJSETIČ

,,Zbudi se, zbudi se! Kaj je narobe? Zakaj kričiš?'' so bile besede, s katerimi me je prebujala Svetlana. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem zapustila svoje grozne sanje. Ko sem se zbudila, sem bila vsa objokana. Svetlana je sedla poleg mene: ,,Je bil on?'' ,,Kaj če je bil on, Lani, kaj pa vendar govoriš?'' sem dejala še vsa zaspana. ,,Če je tvoje sanje danes obiskal on. Saj veš, Ožbej.'' Gledala sem jo in oči so mi zopet osvežile solze. ,,Je bil, ne? Joj, srce moje, sploh ne veš, kako mi je hudo zate!'' ,,Vsako noč me preganja v sanjah. Sploh ne vem, kaj naj storim.'' ,,Jaz mislim, da bi bilo najbolje, če bi se z njim dobila na kavi, da se dogovorita o vsem.'' Nič nisem odgovorila, le stisnila sem se v njen objem. ,,Kje pa je Vincent?'' sem jo vprašala, saj sem želela zamenjati temo pogovora. Moje počutje je bilo grozno, še kar me je razžirala krivda. Ni minil dan, da ne bi pomislila na Albina. In na Ožbeja. Oba sta bila še globoko zakoreninjena v mojem srcu. Mogoče pa sedaj verjamem v ljubezen. Če je ljubezen to, da nekdo sploh ne zapusti tvojih misli. Da razmišljaš o njem dan in noč. Da iščeš rešitve, za probleme, ki si jih zastavljaš sam. Da si želiš biti z nekom, vendar hkrati nočeš. Da ne veš, kaj hočeš. Ah, in ta svet odraslih. Želim si biti zopet otrok. Želim si mamo in očeta. In igrače. Veliko igrač. In otroških knjigic. ,,Zopet si odtavala! To se mora nehati. Si morda razmišljala, da bi obiskala terapevta?'' ,,Sem. Ampak ne bom. Sama se lahko prebijem skozi svoje težave. Kar sem si skuhala, to bom pojedla. Danes grem v mesto. S sošolkami se dobim na pijači. Nočem iti, ampak sem jim obljubila.'' ,,Prav, sedaj pa pojdi nekaj pojest v kuhinjo. Pa stuširaj se, smrdiš!'' Grdo sem jo pogledala. Sovražim negativne kritike. ,,Ampak imaš pa čudovito barvo las!'' Obožujem pohvale in Svetlana to ve, zato mi je tudi namenila eno, da se ne bi počutila užaljene. Odprla sem hladilnik in v njem našla lubenico. ,,Njaaam,'' sem si mislila in že je velik kos ležal na mojem krožniku. Odšla sem na balkon, kjer sem srečala soseda. Študent medicine. Ni bil ravno pri sebi, saj je želel rezati trupla. Kakorkoli se temu poklicu že reče. Pogledal me je skozi debela stekelca in me vprašal: ,,Truplo tvojega fanta so že zakopali?'' Nekajkrat sem trenila z očesom. Je mislil resno? Me je pravkar vprašal, če so že zakopali Albinovo truplo? Ker me je še vedno nepretrgoma gledal, sem vedela, da se ne šali. Vzkipela sem in vanj vrgla krožnik z lubenico in začela kričati: ,,Kako moreš!'', nato pa sem hitro zbežala v kopalnico. Odprla sem vodo in hitro smuknila pod tuš. Zaihtela sem. Kako boli. Kako boli, ko nekoga zgubiš. Zgubiš za zmeraj. Ko veš, da se ne bo vrnil. Jokala sem. In razmišljala. Morala bi upoštevati Svetlanin nasvet in se pogovoriti z Ožbejem. Ampak kako naj stopim v kontakt z njim? Na telefon ni nikoli dosegljiv, ne vem niti, kako se piše in kje domuje. Ali je doma ali je v Londonu. Ali je res arhitekt. Kaj pa, če mi bo v pijačo zmešal opij in me nato izkoristil? Tako kot me je želel od samega začetka? ALI LAHKO DANES KOMU SPLOH ZAUPAŠ? Zakričala sem, saj je zmanjkalo tople vode in je po meni začela teči ledeniška.  Hitro sem zapustila kabino in se zavila v brisačo. Pogledala sem se v ogledalo: ,,Jaz to zmorem! Še veliko več zmorem!'' Pograbila sem sušilec za lase in krtačo. Razmišljala sem, kaj naj oblečem za izhod s puncami. Hočem iti. Dobila bom prijatelje. Pogovorila se bom z Ožbejem. In nadaljevala bom svoje življenje. Čakaj, kaj pa če je on res skupaj s Katjo? Kot v mojih sanjah? Kaj če je vse res? Kaj bom naredila potem? Nočem videti, nočem vedeti! Nočem. Ampak hočem, da je Katja srečna. In če jo on naredi srečno? Pa naj bo, naj se imata rada, če se imata res!

(Vmesni del, zato da bo naslednji toliko bolj zanimiv!)

vir: shutterstock.com

TINA

Učenje med počitnicami?

Ne bom pisala o vročini. Ker je jasno, da mi je vroče, tudi če tega ne razglašam na veliko. Je pač toplo. Sonce je prižgalo svoje grelce in jih še lep čas ne bo ugasnilo. Upam da dobro vreme vse do naslednjega četrtka, potem pa lahko lije kot iz škafa. Me ne briga.

Rada imam poletje. Ker lahko preberem koliko knjig želim. Ker lahko počnem kar želim. Ker se lahko sama s kolesom odpeljem dogodivščinam na proti. Ker nisem odvisna od mamice in očeta ter se ne rabim cel dan prilizovati, da lahko kam grem. Večina mladostnikov poletje naravnost obožuje, ker se ni potrebno učiti. Nisem ena izmed njih. Dejstvo je, da je znanje, ki ga dobimo v šoli, precenjeno. No, ne s strani kasnejših delodajalcev, ampak v naših mislih. Če znam to, kar piše v učbeniku, znam vse! WRONG. Vzemite kdaj v roke kakšno knjigo, preberite kakšno revijo, odprite kak forum. Potem bo nemalo kdo, ki je sicer super odličnjak, ugotovil, da ne ve ničesar. Da je nič. Okej, ne bo ugotovil, da je nič, ker je to že preveč filozofsko vprašanje. In tudi dvomim, da bo ugotovil, da šolsko znanje ni vse, ker je preveč zaverovan vase. Pa ne razumite me napak, nikakor ne mislim, da so odličnjaki samo piflerji in bedaki. No, tudi če se najde kdo, ki je takšen, ga sama vidim kot velikega človeka. Zakaj? Meni se res ne da presedeti vsakega popoldneva za knjigami. Bolj so mi všeč neformalna srečanja in bolj sproščeni načini pridobivanja znanja. Kot na primer jezikovne počitnice, tabori, potovanja... Moja sla po znanju češčine je res velika, zato sem si v knjižnici tudi izposodila gradivo. Knjigo slovnice, s katero sicer operirajo na fakulteti ter slovar. Sedaj pa me je vročina ubila in se mi ne da prebirati takšnega čtiva. Po internetu sem neuspešno iskala kakšen bolj sproščen učbenik za mlajše, a pri nas češčina res ni jezik, ki bi se ga učil vsakdo. Odkrila sem tudi jezikovni tečaj, a le-ta stane 400€. Brez veze se mi zdi dajati toliko denarja za tečaj, ki mi morda sploh ne bo všeč. In če pogledam kakšno turistično ponudbo in cene vlakovnih vozovnic, sem lahko za takšen denar kar lep čas na Češkem in se učim jezika iz prve roke. A ne letos. Mogoče drugo leto. Mogoče prej. Mogoče že letos. Pustimo času čas.

Ne grem na morje. Ali pa grem. Kaj pa vem, nisem se še odločila. Tudi z nikomer se še nisem pogovarjala, če bi šli kam. Grem pa na ŠVIC. In mogoče še na kakšen glasbeni festival. Ampak še ne vem. Trenutno sem še v fazi reinkarnacije po zadnjem tednu šole. Spim sicer bolj malo, jem skoraj nič, malo berem, malo ustvarjam, pomagam mamici, če se mi da. Živim umirjeno življenje. Ali pa tudi ne, saj ne vem, kakšna je v današnjem času definicija umirjenega. ,,Tina, koga brigajo definicije! Življenjske definicije si vendar postavljamo sami. Če se tebi zdi, da živiš umirjeno, potem je že tako.''

Dandanašnji so zelo pogoste različne liste, na katere posamezniki zapišejo svoje želje in jih potem skušajo v veliki meri izpolniti. To ni zame, saj potrebuješ biti za to preveč organiziran. Čakaj, pa saj potem to je zame. Ne, sama se rajši prepustim golemu naključju. Vendar imam za to poletje dve knjigi, ki si ju strastno želim prebrati. Prva je Ana Karenina iz časa realizma. Z zgodbo me je pri pouku slovenščine navdušila naša profesorica, sedaj pa sem knjigo našla še doma, tako da nimam več izgovorov. Druga pa je eden izmed hitov tega poletja, roman z naslovom Klub vražjih mamic. V priporočilu za branje piše, da je primerna za ženske, ki še nimajo otrok, torej tudi zame. O avtorici pa so napisane tudi same odlike, tako da čakam, da si jo bom lahko izposodila v knjižnici in jo v senci starega bora tudi prebrala. Pa tudi kakšno muzejsko zbirko bi si šla pogledat. Ne tistih okoliških, ki sem jih videla že neštetokrat in vem zgodbo vsakega predmeta, ki se tam nahaja, kakšno bolj nepoznano. Vleče me v muzej o prvi svetovni vojni na Kobaridu. Mogoče me pa še veter res kam odvleče.

,,Rekla si, da život jedan je...''

TINA

Psevdonimi danes

Nezanimiva tema.
Komu lažem?
Tema, ki se ji običajen človek sploh ne posveča. Koga briga ali si res Janez ali pa si Micka, večina ljudi avtorjev najrazličnejših del sploh ne pozna. Sprašujem se, koliko umetnikov, pisateljev in ustvarjalcev klasične glasbe bi danes običajen državljan, ali kot radi poudarjamo - intelektualec, sploh poznal, če jih ne bi spoznali pri pouku. Važno nam je, da so pred nami stvari, ki jih potrebujemo. Ne zanima nas, koliko truda in časa je nekdo vložil vanje, da jih lahko sedaj mirno uporabljamo. Ampak tako smo narejeni. Čakaj, kako smo narejeni? Iz mišic in kosti? Iz tkiv in organov? Ne, ne, psihologi razlagajo, da če ne bi bilo možganov in našega mišljenja, ne bi bilo ničesar. Vendar, bi bili sposobni misliti, če ne bi imeli kože? In če ne bi imeli limfnega sistema?

Torej, psevdonimi.

Kje sem sploh dobila navdih, da pišem o namišljenih imenih, pod katerimi so predvsem v preteklosti objavljali najrazličnejši avtorji? Shakespearsko vprašanje. Listala sem zapiske književnosti iz prvega letnika in ne bodi ga zlomka, naletela sem na Shakespearja. Ker sem velika oboževalka Romea&Julije in ker bom ob prvi priliki zbežala v Verono, na kraj zločina, sem na hitro preletela svoj rokopis. Čeprav smo to snov obravnavali že pred enim letom, se mi še kar ni najbolj usedlo, da mogoče veliki Shakespeare sploh ni on. Da je to mogoče filozof Marlow. Ali pa Bacon. Ne, slanina pa že ne more biti. Shakespeare bo vedno on. Pa lahko literarni zgodovinarji in vsi ostali najdejo še 1000 razlogov, da to ne drži. Tudi, če je to njegov psevdonim, pač je. Ampak potem se hkrati vprašaš, kaj pa ostali? Kaj pa če da Vinci sploh ni bil da Vinci? Kaj če je bil Mario? Kaj če sploh ni bil Italijan? Kaj če ga sploh ni bilo? Kaj če, kaj če? V filmu Letters To Juliet, ki temelji na zgodbi o Romeu&Juliji, se pojavi citat, da besedi ,,kaj'' in ,,če'' sami po sebi sploh nista grozni, če pa ju postavimo skupaj, ti lahko uničita življenje.

Psevdonimi danes.

Sama sem že večkrat razmišljala, da bi odprla prav poseben blog, na katerem ne bi objavljala kot Tina Šoln, ampak bi si ustvarila lažno ime. To bi bilo naravnost čudovito, saj bi lahko brez skrbi pisala o politiki, klatila o družbenem sistemu, se pritoževala nad ureditvijo države, se zgražala nad mediji in slavnimi (Resno, koga zanima, če si je Alya zlomila nogo? Jaz sem si zlomila noht, pa kaj? Rumeni mediji so enostavno preveč rumeni in se podajajo že v absurde.) Zdi se mi, da v obdobju t.i. attention whores nihče več noče objavljati kot nekdo, ki ga ne moreš najti na socialnem omrežju. In pisati o stvareh, o katerih moramo v državi, kjer velja svoboda govora, molčati. Kapo dol pred tistimi, ki si upajo zatajiti ime in početi, kar si želijo. Seveda jih prej kot slej najdejo, ker seveda, naša država ni v krizi in imajo vsi veliko časa, da se lahko ubadajo z zadevami, ki jih državljani dejansko lahko počnemo, izbrišejo njihove prispevke ter domeno ter pisce oz. umetnike celo kaznujejo.

... In rekli so, da ulični grafiti niso umetnost. Platno, pobarvano na modro pa je.

Živimo v zmedi. In tudi ta zapis je zmeda. Od psevdonima do politike je kratka pot.

TINA

Mesec je že

19. del
Metulji, čebele in ostale žuželke

Mesec je že. Mesec, odkar se je moje življenje postavilo na glavo. Mesec, odkar sem si ga sama postavila na glavo. Šli smo dalje. Luka se je odselil in sedaj živi v Centru s svojo punco. Z Zalo. Vera vsak dan obiskuje pokopališče. O Ožbeju še vedno ni ne duha ne sluha: ,,Telefonska številka, ki se jo klicali, ne obstaja. Pokličite informacije.'' Jaz sem se vrnila v šolo. Moja klop je prazna.  A spomin nanj je še kako boleče živ. Še vedno se vsak dan sprašujem, kaj moram narediti, da bo prišel nazaj. Čeprav vem, da ne bo... Pred mano je še nekaj zadnjih dni šole. Komaj čakam, da se vse skupaj konča. Vsi me gledajo tako očitajoče, a hkrati pomilujoče. ,,Pustite jo, saj je le mlado neuko dekle...'' Čeprav se okoli mene zbira vedno več ljudi, sošolke me sprašujejo, če bom šla z njimi med vikendom ven, sošolci, če gremo na nogometno tekmo, se še nikoli nisem počutila tako osamljeno. Vedno je bil tu nekdo, na katerega sem se lahko obrnila. Pa tudi, če je na moj telefon čez dan prispelo le eno sporočilo, to je imelo vrednost. Sedaj, ko nenehno zvoni, ga prav sovražim. Ne maram ljudi, ki se družijo z mano le zato, ker se jim smilim. Hočem imeti prijatelje, ki me spoštujejo in cenijo. Kot me je spoštoval on. Kot sem mislila, da me spoštuje Ožbej. Okoli sebe imam rada ljudi, ki me imajo radi zaradi tega kar sem in tega kar mislim... Upam, da se bo moje življenje kmalu spravilo v red. Na stare tirnice se ne bo vrnilo nikoli, a rada bi zopet zaživela kot se za srednješolko spodobi. Rada bi živela svoje življenje, ne da sem v njem le tujec in postajam le še bleda podoba same sebe.

Zazvonil je zvonec in me predramil iz sanjarjenja. Hitro sem v torbo zmetala stvari in zapustila šolo. Nisem želela, da me zadržijo sošolke in mi pripovedujejo o svojih načrtih za vikend. Nisem želela da me povabijo zraven na pijačo v kavarno. Zmenjena sem bila z Luko. Pogledam na uro. Do Neta moram priti v pol ure. Nemogoče. Trola odpelje čez tri minute. Stečem in tečem vedno hitreje. Ujela sem jo. Vesela. Bila je skoraj prazna, kar me je čudilo, saj je bila ura že pol treh. In petek je. V uho sem potisnila slušalke mojega iPoda in glasnost nastavila na največjo. Odpeljali smo se. Zabavala sem se z opazovanjem okolice in ljudi, ki so bodisi hoteli bodisi stali na pločniku. Kmalu smo se ustavili na naslednji postaji. Za vsakega izmed potnikov, ki je prišel na avtobus sem ugibala, kam je namenjen in zakaj, ko... Ko je vstopil Ožbej. In zraven njega še punca. Punca, ki sem jo poznala. Bila je Katja. Moja najboljša prijateljica iz osnovne šole. Saj nisem morala verjeti svojim očem. Hotela sem se skriti in hotela sem oditi do njega in mu eno primazati. Začela sem se tresti, v očeh so se mi začele nabirati debele solze. V glavi se mi je začelo grozno vrteti in postajalo mi je vse bolj slabo. Začela sem gledati skozi okno in upati, da me ne bo videl. ,,Hej, kaj pa ti počneš tu? A si v redu? Nekam bleda si videti.''

Fuzbal

Zunaj na travniku igram nogomet s sosedovimi mulci. Vsi se veselo podimo za napol prazno žogo. Uspevajo nam enkrat boljše drugič slabše podaje. Mali reče, da gre jeseni trenirat nogomet. In da komaj čaka. Navdušena sem nad njegovo odločitvijo. Končno nogometaš v naši družini. Mala se trudi z žogo, hkrati pa se kar ne more prehvaliti s petico pri likovni. Rada riše in svoje kracarije podarja prijateljem. Je bolj nerodne sorte, gotovo po meni. Na vso moč se trudi spraviti žogo do drugega igralca. Strelja proti namišljenemu golu in žoga pristane v mojem naročju. Na obrazu ji vidim razočaranje in žal mi je, da sem branila. Mali pa se zraven dere: ,,Bravo, Tina, bravo! Tako sem te učil!'' Seveda so r-ji še bolj polomljeni, a saj ima še čas, da se nauči popolne izgovorjave. Igramo dalje. Po nekaj neuspelih poskusih sem žogo brcnila visoko v zrak na drugo stran travnika. Oba sta obnemela in mali je začel kričati: ,,Wau, Tina!'' Moram priznati, da so me tudi njegove podaje večkrat presenetile. Mogoče je pa naravni talent. Nekajkrat  me je kar dodobra namučil, da sem jo zaustavila pred prostorom, ki smo ga imenovali gol. Pretekli smo kar nekaj metrov, nekajkrat popadali po tleh in mamam nakopali nekaj dela. S trenirk bo namreč potrebno odpraviti vse zelene madeže. Potem sta odšla. Mala je morala za zvezke, mali pa pod tuš in na spanje.

Mulca sta lahko zabavna. Prav tako nogomet. Spomnim se časov, ko sem bila jaz v njunih letih. V steno sem do onemoglosti nabijala žogo, da sem vsem v hiši parala živce. Ampak sedaj je to obdobje za menoj. Ali pač?

TINA

Let's ruin our biorhythm!

Najprej prespim celo popoldne, nato pa sredi noči sediš na kuhinjskem pultu, grizljaš piškotke in piješ mleko, v glavi pa dogodke in misli uvrščaš na pravo mesto. Po domače povedano, ob dveh zjutraj ti gredo po glavi bedarije. In niti pomisliš ne, da bi se odpravil na počitek, čeprav zjutraj pišeš celoletno šolsko nalogo.

BITI PINGVIN

Tisoč misli vsak dan.

In tisoč misli vsako noč.

Nešteto vprašanj.

Nič odgovorov.

Kaj delam?

Zakaj?

Zapletam stvari.

Muha ni slon.

Slon je muha?

Ne.

Zakaj torej?

vir fotografije: http://blog.networkintellect.com

PIŠKOT

Rjav in bel. Belo-rjav.

Na polici sedi in se mi smeji,

o svojem dnevu mi govori.

Nikjer ni ljudi,

kar me veseli.

Ker če ni ljudi,

potem ni laži.

In če ni laži,

potem ne boli,

le včasih skeli.

Ker ni ljudi.

Zunaj zagrmi,

strah mi preleti kosti.

On se mi veselo nasmeji

in me v posteljo napodi.

vir fotografije: http://www.twelve22.org

TINA

Ko zadnjič se bova srečala

18. del

Preživela sem najbolj grozen dan v svojem življenju. Poudarjam, preživela. In poudarjam, da je bil včerajšnji dan najbolj grozen. Ni se enostavno za vedno posloviti od najboljšega prijatelja. Ni se enostavno posloviti v veri, da si za njegov odhod na onostranstvo krivec ravno ti.  Kljub vsem spodbudnim besedam Luke in Albinove mame, sem se še vedno počutila zelo slabo. Moje počutje bi lahko enačila kot s počutjem izdajalca, ki med vojno izda svojo domovino za kosilo.
Zadnje slovo od našega junaka se je pričelo ob tretji uri. Njegova žara je seveda že od ranega jutra krasila mrliško vežico na Žalah. Pokropiti ga je prišlo na stotine ljudi. Veliko sem jih poznala, še več sem jih videla prvič. Bil je vroč poznopomladanski dan. Sedela sem na klopi pod mogočno platano, v rokah pa sem držala skodelico z zelenim čajem. Sprva sem bila v vežici skupaj z družino tudi sama, a me je kmalu oblila slabost, v glavi se mi je zavrtelo. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je bila gruča ljudi, ki se je sklanjala nadme, ko sem ležala na tleh. Mama Vera je zavpila: ,,Spet je med nami, spet je med nami!'' in okoli mene se je zbralo še več ljudi. Pomagali so mi vstati, nato pa je Vera dejala Luki: ,,Odpelji jo na zrak. V bližini je tudi kavarna, naroči ji nekaj hladnega.'' Stisnila me je k sebi in mi v uho zašepetala, da sem jih močno prestrašila, saj sem na tleh negibno z redkimi znaki življenja ležala kar 20 minut. Rekla mi je še, da naj odidem z Luko in se spočijem ter kaj pojem, me še poljubila na lice in že je odšla nazaj v prostor, kjer je bila Albinova žara. Odšla sva ven. Hodila sva čisto počasi, ker sem bila popolnoma brez moči. Vprašal me je, če bom zmogla. Rahlo sem pokimala, a ker je videl, kako bleda in slabotna sem, me je prijel za roko in odpeljal do najbližje klopce v senci. ,,Tu počakaj, jaz pa ti bom prinesel nekaj za piti.'' Že čez nekaj minutk se je vrnil z dvema skodelicama: ,,Izvoli, zeleni čaj zate. Ker vem, da je tvoj najljubši.'' Poskusila sem se mu nasmehniti, a mi ni najbolj uspelo, zato sem se mu le tiho zahvalila. Prisedel je. Lep čas sva tako sedela v tišini, ko je do naju prišla njegova babica. ,,Luka, moral se boš vrniti, veš. Prišli so sorodniki iz Prekmurja in že sprašujejo po tebi.'' Ni mu bilo do tega, da bi se odpravil nazaj in ko je že hotel spregovoriti, je babica povedala, da je tam tudi njegova punca. Sedaj ni imel več izgovora. Vstal se je in me vprašal, če bom v redu. Prikimala sem mu: ,, Kar pojdi, potrebujejo te. Ne skrbi zame.'' Prijela ga je pod roko in odšla sta. Tako se ostala sama. Ni mi bilo povšeči, da je prišla na slovesnost tudi punca, ki jo je Luka spoznal pred kratkim. Ne vem zakaj, ampak želela sem si, da bi bil tu ob meni in da bi me spremljal na pogrebu. Vendar je bilo sedaj že prepozno. Začela sem se zavedati, da sem začela gojiti čustva do brata svojega pokojnega fanta. ,,Ti tepka!'' sem si dejala v glavi. Sedaj sem bila vesela, da je odšel in da se je srečal s punco. Počasi sem se odpravila proti množici ljudi, ki se je že zbrala na pokopališču. K meni so pritekle sošolke in ena za drugo so me objemale in poljubljale. Vprašale so me, če sem dobro in kako se počutim. Ker nisem želela govoriti o svojih čustvih, sem se jim samo nasmehnila in zahvalila, ker so prišle. Nato sem odšla v vežico, kjer sta me poleg Albinove družine pričakala tudi Svetlana in Vincent. Vesela sem ju bila kot še nikoli, zato sem jima kar stekla v objem. Slišala sem lahko šepetanje Vere svojemu možu: ,,Uboga sirota. Najprej izgubi svoja starša, nato pa še najboljšega prijatelja. In zaradi drobne napake se bo obremenjevala in krivila celo življenje. To enostavno ni pravično!'' Svetlana me je vprašala, če sem pripravljena in odločno sem dejala, da sem. ,,A gremo?'' je rekla Vera. Stopila sem do nje in jo prijela za roko: ,,Gremo.'' Pozabila sem na ugibanja o čustvih do Luke, ki so se mi poprej porajala v glavi in pogumno odšla pospremit mojega Albina na njegovi zadnji poti.

TINA

Brezvolje & brez volje

Nikoli v življenju se mi še ni zgodilo, da ne bi imela volje za nič. V zadnjem mesecu sem postala tako brezvoljna, da se mi ne da niti spati niti jesti. In kar je najhujše, niti sanja se mi ne, kje tiči vzrok. Iz največje optimistke daleč naokoli sem se spremenila v najhujšo pesimistko. Prav ne maram se v tem tednu. Z ničimer nisem zadovoljna. Če nekaj naredim, imam občutek, da je napačno, če tega ne naredim, se mi zdi napačno. Znašla sem se v brezizhodni situaciji in luči na koncu predora ni...

Nekdo mi je rekel, 

da dokler bom zaljubljena v knjige, mesta in živali, 

ne bom mogla imeti rada ljudi, kot bi jih lahko imela.

 Meni je prav. :)

TINA

Zunanji ugled > notranja sreča?

Včasih imamo radi ljudi. In ljudje imajo radi nas. Zaradi preprostega razloga. Ker smo. Pa smo res tisto, za kar se izdajamo? Ali smo le nekaj izmišljenega in odtujenega, da bi bili ljudem všeč? Ste kdaj pomislili, kaj vse bi naredili, da bi bili nekomu všeč, da bi dobili službo ali da bi obdržali ugled svoje družine ali družbe, ki že zdavnaj ni več prava za vas?

Poznam ljudi, ki si pripravljeni za svoj ugled zatajiti celo svojo družino, ki je mimogrede vse prej kot prestopniška in sramotna ter je vzgled marsikateri drugi družini. Razumem, da to počnejo najstniki, ki se še iščejo in ne vedo, kaj bi radi s svojim življenjem, vendar odrasli ljudje? Mogoče ugled nekatere ljudi drži pokonci in jih osrečuje, toda vprašanje je, kako dolgo? Kako dolgo bodo ljudje cenili tvoj lažni obraz in kako dolgo se boš lahko pretvarjal? In kaj potem? Ali so nam ljudje, ki smo jim všeč nerealni mi res všeč? Ali si le želimo, da bi nam bili všeč? Nas to dejansko osrečuje? Smo lahko ljudje zaradi stalnega pretvarjanja in igranja, izigravanja ljudi, ki nam nekaj pomenijo, srečni? Pa ne tako, da imamo nasmeh na obrazu, ampak da imamo nasmeh v srcu? Po svojih izkušnjah sodeč, ne. Vsaj ne za dolgo.

Notranja sreča, kaj sploh je to?

Poglavitno vprašanje današnjega časa je, če znamo biti ljudje sploh še srečni. Sploh vemo, kaj je sreča? Trgovci, politiki, mediji in ostali nam ves čas pridigajo o sreči in nam jo prodajajo. STOP. Kako lahko kupiš srečo? Srečo lahko deliš, vendar je nikakor ne moreš kupiti! Že mogoče, da se boš počutil srečnega, če boš imel boljši avto od sosedovega ali če boš pri nakupu treh kil mesa dobil eno zastonj, ampak čez čas te bo minilo. In je sreča zares minljiva? Tista prava sreča, tista, ki ni glavno prodajno blago? Ne, ni. Notranja sreča se dopolnjuje z notranjim zadovoljstvom, ko si kljub slabemu dnevu in kislemu nasmešku na obrazu v sebi še vedno srečen. Ko si vesel, ker si in ker si, si vesel. Prava sreča je veliko enostavnejša kot ta, ki smo jo ljudje naredili umetno. 

In kakšna je povezava med notranjo srečo in zunanjim ugledom? Saj si lahko vendar pristno srečen tudi, če imaš dober ugled. Že, že, ampak ne govorim o ugledu, ki si ga pridobiš z uglednimi dejanji. Ki ga dobiš, ker si nekaj, ne ker se pretvarjaš, da si nekaj, kar nisi. Osebno ne bom nikoli spoštovala človeka, ki se ima za nekaj, vendar ne spoštuje svoje družine. Družina je tvoja matična celica, vedno ti stoji ob strani, te spoštuje in ti pomaga, česar ti največkrat tudi najboljši prijatelji ne morejo ponuditi. Vendar je danes ljudem bolj pomembno, da so navzven videti perfektno, tudi če v svoji duši gnijejo. In kdo je krivec za to? Narava? Američani? Trgovci? Ljudje sami. Ker nimamo zadosti hrbtenice, da bi vztrajali pri svojem, tudi če se nam drugi posmehujejo. Takšni ljudje, ki se znajo postaviti zase in se ne obremenjujejo s tujim mnenjem, takšni, so zame ugledni ljudje. 

In kaj bi moral biti cilj vsakega človeka? Kot prvo postati notranje srečen. In če bo notranje srečen, bo slej kot prej deležen tudi zunanjega ugleda. 

vir fotografije: http://www.lazyoaf.co.uk/blog/

TINA

Things I do love

Sovice

V modi muha enodnevnica, v mojem srcu že od malega. So živali, ki združujejo človeški strah in veselje, saj na eni strani oznanjajo smrt, na drugi pa poroko. So mogočne, veličastne in hkrati svobodne, vse imajo v svojih rokah. Kot majhen deklič sem se jih na smrt bala, v njih pa sem se zaljubila z dobrimi desetimi leti, ko sem brala in kasneje gledala zgodbo o čarovniku Harry-ju Potter-ju. V meni se je rodila velika želja, da bi imela tudi sama sovo, a je počasi začela bledeti, vendar ni nikoli popolnoma izbrisala in še vedno tli nekje v meni. Ker pravijo, da ne smeš nikoli dejati nikoli in ker rada presenečam, ne bom rekla, da ne bom nekega dne lastnica čisto prave sove.

Poleg čarovniškega življenja pa so sove letos svojo vlogo dobile tudi v modni industriji. Vse te ogrlice, majčke, ure, torbe z motivi ljubkih sovic najdeš prav na vsakem koraku. In če priznam, sem vanje zaljubljena. Tudi sama imam dve ogrlici, ki ju krasita sovi, v kratkoročnem načrtu sta gotovo majica ali pulover ter slika za na steno, v dolgoročnem načrtu pa majhen tattoo na zapestju. Ker mi motiv sove osebno res nekaj pomeni in ker si že od kar vem za umetnost tattooviranja želim drobcen okrasek na svojem telesu. Čeprav se mami preveč ne strinja z mojo odločitvijo, sem trdno odločena, da se podam v studijo po čisto svoj tattoo, če ne prej, ko dopolnim 18 let. 

Moji lepotički. 

Češka

Ljubezen do Češke, ki je sicer še nisem obiskala, je prišla skupaj z ljubeznijo do češkega jezika. Vsi se čudijo moji želji o tekočem govorjenju češčine, saj po številu govorcev in svetovni razširjenosti sodi na dno, sama pa še vedno vztrajam, da bom nekega dne govorila češko. Jezik me v veliko pogledih spominja na slovenščino, ki jo preprosto obožujem. V Sloveniji učenje češčine ni mogoče drugje kot na Filozofski fakulteti, tako da se je bom učila sama, če pa slišite za kakšen tečaj, me obvestite. :) Upam, da se bom letos ali najkasneje drugo leto odpravila tudi v prestolnico Češke, v Prago. 

Ko sva se s sošolko med neko uro matematike pogovarjali, katere države bi radi obiskali, se je čudila moji želji po potovanju na vzhod in sever Evrope. Najprej se mi je čudila, saj je danes velika želja večine mladih potovanje na zahod in na jug Evrope ter seveda tudi na druge celine. Nato mi je dejala, da je v meni res nekaj posebnega, kar me dela drugačno. In da naj takšna ostanem. :)

Zakaj Češka?

No, odgovora na to vprašanje še sama ne vem. Na nekatere stvari ne veš odgovora, še vprašanja pogosto ne, ampak te delajo srečno in to je vse kar je važno. Čehi oz. Bohemi slovijo kot veliki sanjači in mislim, da sem s to kulturo ravno tu našla skupno točko. 

Praga
vir fotografije: http://f-e-s-t.blogspot.com

TINA

Njene težke oči so se počasi zapirale. Čeprav se je na vso moč trudila, da bi ostale odprte, ji ni preveč uspevalo. Črke, ki so bile zapisane na papirju, so bežale v daljno deželo. Druge misli so preplavljale njene možgane. Tiste, o lepem poletju in brezskrbnih dneh. Ko je bila že skoraj na drugi strani, jo je prešinilo. Pa čakaj, saj ne bom priča brezskrbnosti, če bom sedaj odšla, zapustila to zemeljsko življenje in se teleportirala. Zavedla se je, da ima vso moč v svojih rokah. Želje imajo čudežno moč nad organizmom. Zbistrila je misli s čašo limonade in se s trdno mislijo, da zmore, podala v svet fizike in matematike.

vir: http://chosenvessel26.files.wordpress.com

TINA

Prvič letos na ribniku

Ko na poti srečaš Simona in atija. :)

Najboljši prijatelji. :) 

TINA

What if...?

Ni dolgo tega, kar sva se spoznala. Spominjam se občutka, ki je prešel moje telo, ko sem ti prvič zazrla v oči. Bil si tako vsakdanji. A v svoji vsakdanjosti si bil tako drugačen. Podoben si bil fantom, ki sem jih poznala že celotno življenje. A hkrati nisi spominjal na nikogar. Široko si se mi nasmehnil. Tvoji zobje niso bili popolni. Toda ti se jih nisi sramoval. Z veseljem si jih kazal okoli in se smejal vsakomur, ki je prišel mimo. V tebi se je skrivala kopica pozitivne energije. Bil si nov na naši šoli. Rekli so mi, da si se preselil iz skrajnega severa države. Srečevala sva se povsod. Na šolskih hodnikih, na ulici, v trgovini, na zabavah. Vendar nikoli, nikoli nisva spregovorila niti besedice. Vedno sva se le nasmehnila drug drugemu in odšla dalje, po svojih opravkih. V trebuhu pa je vedno zaprhutalo.

...

Minilo je že veliko let, kar sem te zadnjič videla. Preselila sem se iz naše vasi, doštudirala in si ustvarila kariero. Nimam otrok in nisem poročena. Imam psa. Velikega. Danes mi je prinesel pismo. Vedno od pobira mojo pošto, to je njegovo najljubše opravilo. Odprla sem ga. Bilo je vabilo. Na peto obletnico mature. Zraven je bil pripet majhen listek, na katerem je pisalo: ,,What if...''. Nasmehnila sem se. Vedela sem, da je od tebe. Če ne bi imela ušes, bi se smejala vse naokoli. Komaj sem čakala.

Mademoiselle X

Ici, c'est la France!

Naša gimnazija že 12 let sodeluje v projektu izmenjave s Francijo. Letos sem se potovanja udeležila tudi sama. Proti francoskemu mestecu Loches smo se podali v nedeljo, na dan šaljivcev. Pot se je vlekla kot še nikoli. Na avtobusu smo bili celih 20 ur, zaradi prepleta navdušenja in pričakovanja pa nekateri nismo mogli zaspati. No, morda je bil krivec tudi avtobus, ki ni bil ravno moj najljubši, za moje pojme so bili sedeži močno pretrdi.

Ko smo se poslovili od staršev, smo se podali na avtocesto. Najprej do Ljubljane, nato pa proti Primorski. Slovenijo smo zapustili na Fernetičih. Pot se je najbolj vlekla čez severno Italijo. Resnično je ni in ni hotelo biti konec, pa še profesor je govoril, tako, da nismo mogli spati. V Francijo smo prišli ponoči, prečkali pa smo mejni prehod v Alpah. Po dolgem pogovoru smo končno zaspali, a kaj, ko so nas že kmalu zbudili, češ, da je pred nami zadnja postaja pred končnim ciljem in se lahko preoblečemo in umijemo zobke. Po polurnem postanku smo bili zopet vsi v avtobusu in čez dobro uro smo prispeli na naš cilj.

Lycée Alfred De Vigny

V mestece Loches smo prispeli nekaj čez 10. uro dopoldan. Pričakali so nas naši francoski prijatelji, ki so nam nemudoma stekli v objem. čeprav utrujeni od dolge poti, smo bili veseli, da smo se zopet snidli. Oblekli smo se, nato pa so nas odpeljali v šolsko jedilnico. Tu smo bili najprej priča nagovoru predsednika države in vnovičnega kandidata na prihajajočih volitvah, Sarkozyja in njegove žene, Carle Bruni. No, nista prišla dejansko, vendar sta bila naša prijatelja, ki sta ju imitirala več kot odlična. Ko smo se jima eni bolj, drugi manj nasmejali (Francozi so se jima smejali, ker so ju dejansko razumeli, Slovenci pa smo se smejali njihovem smehu), so nam za dobrodošlico ponudili zajtrk - francoske rogljičke, sok in kavo. Skupaj smo pokramljali, nato pa nas je pregnal čas. Ker sta šoferja morala nujno prestaviti avtobus pred hotel, smo odhiteli po svoje potovalke in kovčke, ki smo jih nato pustili v nekakšni sprejemnici. Odšli smo v predavalnico, kjer so se nam predstavili s kratkim programom. Najprej so nam punce prikazale plesno, potem pa so nam proecirali film o njihovem lanskoletnem potovanju v Slovenijo. Profesorji so z vodstvom gimnazije Alfred de Vigny izmenjali darila. Naši gostitelji so nas nato peljali na kosilo v šolsko kantino. Najprej smo dolgo čakali pred vrati in pred nami so na vrsto prišli skoraj vsi - imajo nek čudaški način deljenja hrane. Po kosilu smo se Manuela, jaz in najini francoski prijateljici sprehodile po šoli, ki je zares velika in pravi pekel za tiste, ki so slabi pri orientaciji. Imajo tudi veliko in razprostrano dvorišče. Čeprav je bojda prepovedano, Francozi kadijo tudi na območju šole, vendar se zaradi tega nihče preveč ne obremenjuje. Šola, ki ni locirana neposredno v mestu, je zaklenjena, tako da se dijaki ves čas nahajajo na šolskem območju - pa kaj še! Odklenjena so celo vhodna vrata, pred katerimi je nekakšna kadilnica. Šolo pa lahko zapustiš tudi čez igrišče, saj nimajo nobenih pregrad. Po kosilu in kratkem druženju z našimi francoskimi kolegi, smo se podali v sam center mesta Loches. 

Loches

Loches je mestece s približno 7000 prebivalci. Ob ogledu mesta smo srečali le redke domačine, turistov pa sploh ni bilo. Ob odhodu v Francijo so me vsi strašili z zasoljenimi cenami, ki pa jih razen na bencinskih črpalkah nismo srečali. Cene v mestu so sicer dražje kot v Sloveniji, kar pa se zaradi višjega življenjskega standarda in turistične obiskanosti tudi pričakuje. Urejenost mesta bi lahko bila zgled večini slovenskih - na tleh skoraj ne vidiš smeti. Tudi arhitekturno pa je Loches zame eden izmed biserov. Srečaš lahko veliko različnih hiš, ki pa so ne glede na vse grajene v podobnem arhitekturnem slogu. Ima tudi veliko zgodovinskih znamenitosti. Podrobneje smo si ogledali grad z razglednim stolpom, v katerem je bila svojedni zaprta Jeanne d'Arc. Odkrito povedano, občudujem vse ljubi, ki so živeli na takšnih gradovih. Sama si zaradi straha pred višino nisem upala ozreti razgleda, ki ga ponuja razgledni stolp. V gradu pa je tudi veliko vodnjakov, ki so zelo globoki - o tem priča tudi preizkus, da smo vanj vrgli kamenček, ki se je od tal odbil šele po dobrih petih sekundah. Če se poenotimo s fiziko, je globina slabih 50 metrov. 

Francozi pa so nekako obsedeni tudi z vrtovi, saj jih srečaš prav na vsakem delu mesta. Na gradu se bohoti prelep urejen vrt zdravilnih rastlin. Najbolj zdrave in učinkovite med vsemi pa še vedno nimajo. 

V mestu sem bila najbolj navdušena nad mestno ,,plažo''. Gre za urejen park, ki ga obdaja drevored. Tu lahko poležiš, se zabavaš in iščeš nove moči, ob vsem tem pa te spremlja še žuborenje reke. 

TINA