Ko sem se danes vračala od zdravnice, sem naredila še kratek postanek v šoli, kjer sem pustila kar lep košček mojega življenja. Čakala sem prevoz, pa sem šla pogledat mamico, kako pomaga otrokom, ki težje dosegajo učne standarde. Odprla sem mogočna vrata in kar naenkrat me je spreletela misel, da tu nisem bila že vse od takrat, ko sem končala šolanje. Seveda sem najprej začela opazovati, če se je kaj spremenilo. No, zamenjali so vrata na učilnicah, drugače pa je vse bolj kot ne isto. Še učenci so takšni, kot smo bili mi - pomembnejše je kosilo kot dežuranje, zato ni moja prisotnost na šoli zabeležena nikjer. Po drugi strani pa so vame priletela vsa tista leta, ki sem jih prebila tu. Čeprav sem jih takrat ocenjevala za slaba leta, za potrato časa in imela ideje o tem, da bi bilo treba osnovno šolo skrajšati, sem danes ugotovila, da smo takrat preživljali
lepe čase.
Vsi si želimo naprej, le hitimo in
ne znamo užiti trenutka. V misli so danes za kratek čas vrnile podobe ur fizike, ki sem jih s Tino in Boštjanom spremljala le polovično, saj smo se rajši zabavali z neumnostmi, v želodec so se vrnila vsa tista dobra kosila, ki sta jih skuhali naši osnovnošolski kuharici, spomnila sem se na proste ure, ko smo punce debatirale o fantih ... Vsa tista osnovnošolska
iskrenost in
nepokvarjenost je bíla v meni. In za trenutek sem bila iskreno srečna. Ne vem zakaj, sem si tako želela naprej, zakaj sem si želela stran. Nisem vedela, kakšen je ta svet. Nisem vedela, da so ljudje
umazani. Še vedno ne vem, še vedno jim preveč zaupam in vedno znova sem razočarana. Ker
verjamem v ljudi. Vem, da se mi bo ta vera enkrat povrnila.
Danes, ko sem v srednji šoli in opazujem sovrstnike, kako jim je vseeno za kogarkoli drugega kot zase, me boli. Sprašujem se, kam nas bo vse skupaj pripeljalo in kako dolgo bo vse skupaj še uspevalo. Želim si, da bi bil čut za sočloveka prirojen, če ne pa vsaj privzgojen. Nekateri starši mislijo, da otroci v srednji šoli več ne potrebujemo njihove podpore in da se vzgoja s koncem osnovne šole konča. Še zdaleč ne.
Vzgoja se ne konča nikoli. Vsaka izkušnja je pomembna. Vsaka beseda. In vsako dejanje. Tvoje, moje, sosedovo. A vse premalo se poglabljamo vase, ker se nam
le nekam mudi. Smo ptice brez obstanka, a to ne pomeni, da smo svobodni. Še zdaleč ne. Rada bi videla človeka, ki je svoboden.
Nostalgija ni nujno slaba. Četudi jo nekateri že štejejo k duševnim boleznim. Ne, ni slaba. Slaba je le v primeru, če se pojavlja v preveliki meri. Ampak takrat je vsaka stvar slaba. Če ugotoviš, da ti je bilo včasih bolje kot sedaj s pomočjo nostalgije, to pomeni le eno -
nekaj delaš narobe. Po današnji izkušnji vem, da sem nekje šla napak. Sem srečna, ampak ne na način, kot bi si sama želela. Sedaj vem, da moram nekaj spremeniti. Ne vem kaj, ampak pričeti moram pri sebi. Ne pri drugih. Zmotno je, da se po tem, ko ugotoviš, da nisi več ista oseba, začneš oddaljevati od prijateljev in iskati nove. Saj so ti vendar tudi oni pomagali pri tem, da si drugačen, spremenjen človek. Če je bilo prijateljstvo pravo, gotovo najdete kakšno skupno točko. Ampak, kdo bi vedel, kaj je pravo prijateljstvo ... Vsako sam, saj je
vsako zase svet. Zato najprej pometite pred svojim pragom, šele nato pojdite pometati sosedovega ali menjati predpražnik. Mogoče potrebuje le malo vode in čistila.
TINA
