Bodi biser

Ampak ljudje pri nas, ljudje, ki se vse premalo zavedajo teže svojih besed. V svoji neumnosti blebetajo in blebetajo. Nepremišljeno blebetajo. In še kar ne vedo, da je tudi slaba reklama, reklama. Velikokrat se izkaže za boljšo reklamo kot dobra reklama. Saj veste, kako pravijo, da kdor drugemu jamo koplje, pade vanjo sam. In tako je tudi s slabo reklamo. Z začetka bodo drugi še srepo verjeli izpričanim besedam, a sčasoma, no sčasoma se bodo zamislili in se začeli vpraševati, če so vaše besede točne. Največkrat niso, ker človek dela slabo reklamo le sočloveku, do katerega čuti nekakšen čustven odpor. In potem? Kdo vam bo še verjel? Le sami sebi. Zato pomnite, da je tudi slaba reklama reklama in naslednjič pomislite, kaj bleknete. Saj veste, usodo si pišemo sami. Z besedami in dejanji. Dejanja lahko popravimo, vsaj njihov zaključek, a izrečene besede ne moramo vzeti nazaj.

In zakaj, za kaj za vraga pada Slovenija vedno bolje? Ker smo Slovenci neizobraženi? Daleč od tega. Izobraženci bežijo v tujino, vodijo pa nas nepremišljeni ljudje, ki niso pripravljeni odgovarjati za svoje besede. Vodijo jo ljudje, ki ne mislijo na nikogar drugega kot le nase. Zato. In ljudje, ki mislijo, so ustavljeni na svoji poti k uspehu. Torej, če hočeš uspeti, ne misli. Paradoks? Ne bodite takšni, stopite iz množice in pokažite, da mislite. Napačnih misli ni, ker boste v današnjem času pravi biser, če boste mislili.

vir: scmiddle.org

Lahkota nedeljskih juter

Zbudila sem se v megleno jutro. ,,Za boga, kaj pa je v moji sobi tako svetlo?'' sem se vprašala. Zbala sem se, da sem prespala budilko. Pogledam na uro, ki kaže že deset minut do sedme. Čez dvajset minut odpelje moj avtobus! In danes pišem test, vendar se nisem nič učila... Planila sem v jok. Glavo sem zatlačila pod blazino in jokala. ,,Kaj mi je bilo tega treba? Zakaj se iz ničesar nikoli nič ne naučim?'' sem se vpraševala. Budilka je zvonila vnovič. Bilo mi je, da bi vrgla telefon v steno, da bi zbežala od temačnih napovedi, ki so kazale razplet dneva. Pa sem vseeno pograbila telefon in izklopila budilko. Ura je bila še pet do sedme. Za vsak slučaj sem pogledala še datum. 21. 10. 2012. In pred številkami je pisalo NED. Čakaj, ali je to mogoče? Je mogoče, da je danes nedelja? In bila je res. Vstala sem se in sprehodila po hiši pa so vsi še spali. Če bi bil ponedeljek, bi očeta ne bilo več doma in mati bi že bila v kopalnici ter kričala name, da sem spet zaspala. Pa nisem. Začela sem se smejati na ves glas, a sem hitro obmolknila. Da ne bi koga slučajno zbudila, ne drugače. Odšla sem v kuhinjo in si pripravila zajtrk. Kruh in čaj. Vse skupaj sem postavila na nočno omarico in se vrgla v posteljo. Zavila sem se v odejo, iz katere je zletela knjiga, ki sem jo prebirala pred spanjem. ,,Tole pa lahko danes dokončam!'' sem si dejala. In tako sem brala Misterij žene in srkala opojno dober čaj. Ko sem zaključila z branjem, sem si rekla, da lahko še malček pospim. In zaprla sem oči in odtavala v čisto svoj svet. Čez čas me je zbudil maček, ki je skočil na posteljo in mjavkajoč prosil za hrano. Nagnala sem ga v kuhinjo, kjer so mati že pripravljali kosilo. In vse je bilo tako lepo. Ko se preoblečeš šest minut iz dvanajste pa ti nihče ne teži, kaj za vraga tako dolgo tičiš v spalnih oblačilih, saj nisi vendar bolna. Ker ti nihče ne teži, zakaj nisi prišel v šolo pa nikomur povedal, kaj ti je. Ker si lahko samosvoj, počneš lahko kar želiš, brez obzira na druge. In potem vržeš cunje v posteljo in poravnaš odejo ter prižgeš računalnik. Kar naenkrat vate priletijo vse skrbi in obveze vsakdana. Pa saj je vendar nedelje, zakaj bi me moralo skrbeti. Pred mano je pet dni brez resničnega spanca, vsaj delec današnjega dne je lahko le moj. Izklopim grdo črno kišto in v radio vtaknem zgoščenko. In tako mi družbo delajo lepe melodije slovenskih glasbenikov. Lepo mi je.

Naj traja. :)

Takšni dnevi so potrebni. Za srečo. Za sanje.

xoxo, 

TINA

Nesrečna, a srečna v svoji samoti.

Bila je žalostna, a si ni upala priznati.
Trpela je, ko ga je gledala, a ni zmogla umakniti pogleda.
Trpela je, ko se je smejala. Ko se je narejeno smejala. Da bi vse izgledalo popolno.
Hotela je dajati občutek, da ji ni mar. Daleč od resnice.
Vedela je, kaj si želi. Ampak si ni upala seči po zvezdah.
Ni si upala priznati, da jo je ujel.
Želi si biti svobodna in prosta.
Sovraži čustva.
Želi si poleteti.
A vsak dan znova poleti le do postelje, ki je premočena od njenih solz.
Jokala je. Veliko.
V družbi je vedno hodila na stranišče in jokala.
Ko je bila sama, je jokala.
Zvita je bila v kotu. Zavita le v odejo.
Jokala je.
Vedela je, kaj želi, a hkrati tega ni hotela.
Raje je bila trmasta.
Na pogled je bila srečna in zadovoljna s svojim življenjem.
A ni bila.
Ampak ni povedala nikomur.
Ni si upala priznati.
Zanjo bi to pomenilo poraz.
Izogibala se je vsem, na katere bi se lahko navezala.
Bežala je.
Pred ljubeznijo. In toploto.
Ljubila je le zimo.
Ker je bila groba, tako kot ona. In ker ni dajala lažnega upanja.
Nihče je ni razumel.
Nikomur ni pustila, da bi jo razumel.
Želela je živeti v svojem svetu.
A želela je biti priljubljena. Da bi jo vsi imeli radi.
Ampak da je ne bi imeli radi.
Paradoks.
Bežala je, bežala in bežala.
Ni se upala ustaviti.
Bežala je in bežala.
Padla je.
Padla.
Noče, a hoče.
Hoče, a noče.
Pobrala se je.
In zbežala dalje.
Nihče je ni ustavil. Ni je moči na svetu, ki bi jo lahko ustavila.
Želela je le eno, a tega ni želela.
A nihče se ni ustavil in stal z njo.
Bila je sama.
Nesrečna, a srečna v svoji samoti.

vir: coasthillsrunningclub.com

Lepo se je vrniti

Nekoč je nekdo dejal, da volk menja dlako, narave nikoli. Ovržem njegovo trditev. Seveda se ne moremo spremeniti za 180°, ampak lahko močno spremenimo svoje mišljenje. Pa ne zaradi tega, da bi bili kul, ampak ker nas življenje izuči. Lekcije so potrebne, tudi izkušnje. A še vseeno je potreben svež vetrič. Skupek vsega pa daje popolnost. Ali vsaj približek popolnosti.

Čas gre dalje. Vsak greva svojo pot. Začela sva jo skupaj, jaz sem se učila iz mojih napak, ki si jih počel zame. Posnemala se te, večkrat neuspešno, večkrat obžalujoče. Bil si moj velik vzornik. Nisi več. Tudi sama počnem napake. Iz katerih se ne uči nihče. Ki jih niti nikomur ne zaupam. Ker preveč težim k perfekcionizmu, da bi jih. Še vedno in vedno boš. Ne prijatelj in modrec, ki me bo poučil o mojih življenjskih zmotah, ampak le še del mojega življenja. Lep del. Če se las razcepi, ga odrežem. Ko se poti dveh prijateljev razcepita, tega ne moreš storiti. Le mirno hodiš dalje. Vsak dan z novimi prijateljstvi in starimi spomini, ki ti ne glede na vse, narišejo nasmeh na obraz.

In ,,musklfibr'' še nikoli ni bil tako prijeten... Lepo je biti nazaj. Še lepše pa je imeti možgane na svojem mestu in razmišljati z njimi. Imeti svoje mnenje, to je v današnji hlapčevski družbi uspeh.

Rada imam življenje takšno kot je. Čeprav se nerada predajam usodi in jo največkrat primem v svoje roke, je vseeno lepo kakšno stvar kdaj narediti spontano - le zato, ker tako mora biti.

TINA