Danes se je pravilno izražanje že prava umetnost, če pa čas zavrtimo nekaj sto let nazaj, so vsi modreci , učenjaki ter tudi navadni podložniki in kmetje, ki so sploh znali govoriti ''pravilen jezik'', govorili čist in neomadežovan jezik, pa čeprav so bili to samo navadni pogovori o violici ali vrtnici. Znali so se pravilno izražati, v določenem trenutku uporabiti točno potrebno besedo, preprosto obvladali so slovnico, pa čeprav mnogi izmed njih sploh niso vedeli kaj je to. Problem današnje populacije je prevsem sleng s tujkami in tako otroci in mladostniki v šoli sploh ne znajo uporabiti naprimer pravilne slovenske besede za ponaredek ali ponavljanje za nekom, ampak namesto tega rečejo: ,, Fejka me!'' ali ,,Tvoja Puma trenirka je fejk!''. Sicer se tudi sama izražam slengovsko, ampak se trudim vsaj pisati pravilno slovensko, saj vem, da mi bo to v nadalnjem življenju koristilo. Menim da bi bilo prav, da se vsaj pri pouku slovenskega jezika pogovarjamo književno slovensko.
Opravičujem se, ker moje objave niso tako zanimivi kot tisti:,, Fčeri smo bli pr mojem fuuuuul dobrem frendu, pa smo ga žrl ful, pol smo šli vn u avto, da sta se notr un pa una pofukala, pol ko sta končala smo šli nazaj not pa smo požrl tri litre borvničk pa še pet hajnikenov pol sm pa prespau pr tem frendu pa sma se zmudla vjutro ob osmih pa sm šou na vlak pa pršu domov pa je bla tam matka, k je zvedla ki sm biu pa ka sm delu pa je bla pol ful jezna namene! Adj se vidmo ko se ga skup nažremu, k to je men smisu lajfa!''. Sama sicer menim, da taka objava ni zanimiva, ker je žalosno že to, da oseba, ki se sicer izraža slengovsko, kar me ne moti, ne zna tvoriti normalnega stavka. Rajši preberem post, ki je napisan v vsaj približno pravilni slovenščini in govori o neki večji stvari, kot o neki standardni zabavi. In všeč so mi ljudje, ki pišejo in tvorijo verige spletnike, objavljajo svoje fotografije. In ja, opravičujem se tudi, ker ne pišem o zanimivih temah, ampak o svojih razmišljanjih, problemih, ki težijo naš svet in podobnem. Če ti kaj ni všeč, lahko zlahka zaputiš moj spletnik in se najn ne vrneš nikoli več. To je tvoj problem, ne moj. Se sploh zavedate, da lahko zaradi slenga naš jezik popolnoma izumre ter postane mrtev jezik, podobno kot latinščina? Mislim da ne, ampak pametno bi bilo, da premislite o tem, saj ste tudi vi Slovenci! Razmislite o tem!
Tina
30 januar 2010
28 januar 2010
Sanja(rje)nje še ni prepovedano!
Vsi radi sanja(ri)mo. Nekateri sanjajo le ponoči, drugi tudi podnevi, spet tretji sanjajo štiriindvajset ur na dan. Mnogokrat sanjamo podzavestno, vendar velikokrat tudi zavestno.
In o čem sanjamo mladostniki?
Večina nas sanja o tem, kako bomo končali najprej osnovno šolo, nato srednjo šolo in se morda vpisali na željeno fakulteto, diplomirali, opravljali sanjski poklic, našli partnerja svojih sanj, se poročili, imeli najlepše otroke,... To so sanje vseh nas, le da tega nihče noče povedati, ker smo preveliki ''frajerji'' za običajne ''otroške sanje''. Nihče, prav nihče, ne sanja o tem, da bo pr 16-tih povil prvega otroka ali zapadel v droge in alkohol ali ubil koga ter zaradi tega 20 let preživel v ječi ali si kako drugače uničil življenje. Vsi sanjamo o lepih stvareh, lepih ljudeh, sreči, veselju , zadovoljstvu in vsem najboljšem.
Sicer se med nami najdejo tudi ''depresivci'', ki sanjajo/razmišljajo le o svoji smrti, o tem kako si bodo prerezali glavno žilo in izkrvaveli, če jih prej ne bo kdo našel, o nesreči, žalosti in koncu sveta. In na koncu si nekateri zaradi depresije res vzamejo življenje. Ampak zakaj? Zaradi vpliva družbe, zaradi tega, ker je pri 15-tih letih ne najdejo izhoda iz šolskih težav, zaradi ''nesrečne zaljubljenosti, ki naj bi trajala večno'', zaradi ponorelaga sveta, zaradi modernih medijev, v katerih nam kar naprej pišejo o slabih stvareh, zaradi nepodpiranja staršev pr njihovih odločitvah. Ob takih ljudeh se vprašaš, česa je sploh vredno človeško življenje in zakaj zavraga bi pa res živeli, če smo tako ali tako obsojeni na propad. Taka misel pri ''navadnih mladostnikih'' hitro mine, pri drugih, ki so slučajno zabredli v kakšne težave pa ne in (''joj kako lepo'') postane depresiven.
In kakšne so moje sanje?
Kot vsi ostali, se tudi sama prepuščam sanjam o prihodnosti, še posebej v zadnjem času, ko na vrata trkajo informativni dnevi in zavzeto pregledujemo RAZPIS. V naslednjem šolskem letu bi rada obiskovala splošno gimnazijo, v katerem kraju se s starši še odločam, ampak najbrž bo to kar mojemu domu najbližja gimnazija, Gimnazija Brežice (GiB). Po uspešno končani gimnaziji bi se rada vpisala ali na AGRFT smer dramska igra ali režija (dobro, to so res sanjaste sanje, dvomim če mi bo uspelo in če bom po 4-rih letih še imela takšno željo, ampak pustimo se presenetiti), ali na novinarsko fakulteto (ta opcija se mi zdi trenutno poleg naslednje še najbolj mogoča, saj rada pišem), ali na matematično fakulteto (rada imam matematiko), morda pa me pot zanese tudi na medicinsko fakulteto (čeprav dvomim, ker biologija ni ravno moj najljubši predmet, ampak se lahko to v nadalnjih 4-rih letih spremeni). To so moje ''kratkoročne'' sanjah, o ''daljnoročnih'' pa še nisem razmišljala.
Torej, kakšne pa so tvoje sanje?
Izpovej se!
Tina
In o čem sanjamo mladostniki?
Večina nas sanja o tem, kako bomo končali najprej osnovno šolo, nato srednjo šolo in se morda vpisali na željeno fakulteto, diplomirali, opravljali sanjski poklic, našli partnerja svojih sanj, se poročili, imeli najlepše otroke,... To so sanje vseh nas, le da tega nihče noče povedati, ker smo preveliki ''frajerji'' za običajne ''otroške sanje''. Nihče, prav nihče, ne sanja o tem, da bo pr 16-tih povil prvega otroka ali zapadel v droge in alkohol ali ubil koga ter zaradi tega 20 let preživel v ječi ali si kako drugače uničil življenje. Vsi sanjamo o lepih stvareh, lepih ljudeh, sreči, veselju , zadovoljstvu in vsem najboljšem.
Sicer se med nami najdejo tudi ''depresivci'', ki sanjajo/razmišljajo le o svoji smrti, o tem kako si bodo prerezali glavno žilo in izkrvaveli, če jih prej ne bo kdo našel, o nesreči, žalosti in koncu sveta. In na koncu si nekateri zaradi depresije res vzamejo življenje. Ampak zakaj? Zaradi vpliva družbe, zaradi tega, ker je pri 15-tih letih ne najdejo izhoda iz šolskih težav, zaradi ''nesrečne zaljubljenosti, ki naj bi trajala večno'', zaradi ponorelaga sveta, zaradi modernih medijev, v katerih nam kar naprej pišejo o slabih stvareh, zaradi nepodpiranja staršev pr njihovih odločitvah. Ob takih ljudeh se vprašaš, česa je sploh vredno človeško življenje in zakaj zavraga bi pa res živeli, če smo tako ali tako obsojeni na propad. Taka misel pri ''navadnih mladostnikih'' hitro mine, pri drugih, ki so slučajno zabredli v kakšne težave pa ne in (''joj kako lepo'') postane depresiven.
In kakšne so moje sanje?
Kot vsi ostali, se tudi sama prepuščam sanjam o prihodnosti, še posebej v zadnjem času, ko na vrata trkajo informativni dnevi in zavzeto pregledujemo RAZPIS. V naslednjem šolskem letu bi rada obiskovala splošno gimnazijo, v katerem kraju se s starši še odločam, ampak najbrž bo to kar mojemu domu najbližja gimnazija, Gimnazija Brežice (GiB). Po uspešno končani gimnaziji bi se rada vpisala ali na AGRFT smer dramska igra ali režija (dobro, to so res sanjaste sanje, dvomim če mi bo uspelo in če bom po 4-rih letih še imela takšno željo, ampak pustimo se presenetiti), ali na novinarsko fakulteto (ta opcija se mi zdi trenutno poleg naslednje še najbolj mogoča, saj rada pišem), ali na matematično fakulteto (rada imam matematiko), morda pa me pot zanese tudi na medicinsko fakulteto (čeprav dvomim, ker biologija ni ravno moj najljubši predmet, ampak se lahko to v nadalnjih 4-rih letih spremeni). To so moje ''kratkoročne'' sanjah, o ''daljnoročnih'' pa še nisem razmišljala.
Torej, kakšne pa so tvoje sanje?
Izpovej se!
Tina
Naročite se na:
Objave (Atom)