Zakaj ne maram letošnjega septembra?

Res sem vesela, da je končno mimo. Pa čeprav je oktober v dijaškem žargonu sopomenka za veliko testov in spraševanj. Ne vem, če sem kdaj v življenju že preživela tako grozen mesec, kot je bil letošnji september. Izgubila sem se in dvomim, da se bom našla kmalu. Moje življenje se je  razbilo, zacelilo pa se najverjetneje ne bo nikoli več.

Zakaj?

1. Poškodba. Nikoli, nikoli v življenju še nisem bila poškodovana. Zato to toliko bolj boli. In zato, ker me je cel mesec in me bo še lep del oktobra ovirala. Želim si steči, a ne morem. Želim pobegniti, a ne morem. Želim si biti svobodna, a ne morem.

2. Ne vem zakaj se mi zdi, ali pa me morda občutek vara, sem zgubila skoraj vse prijatelje. Morda niso bili prijatelji. A vseeno boli. Posledično pa sem se zaradi tega začela še oddaljevati od drugih, s katerimi sem si bila blizu.

3. Postala sem največji pesimist na svetu. In zato, zato sem se začela sovražiti. Najbrž najbolj grozna stvar, ki se ti v življenju lahko zgodi.

In ker sem ena tistih, ki si svojih čustev ne upa deliti z nikomer, pa naj mi bo nekdo še ne vem kako blizu, je najbrž še toliko bolj moreče, v sebi zadrževati vse kar te teži.

Zato.

In gospodična, ki ravnokar govori po radiu: Ne reče se V Cerknem, ampak NA Cerknem.

TINA

Rada bi, da še nekdo misli name, da mu prva sem misel, ko vstane

Slovenska popevka 2012. V Operi. Res mi je bila všeč. Akustično TOP. Tudi večina pesmi je bila TOP. Ob večini sem se počutila zaljubljeno. In vesela sem, da je nisem gledala, ampak le poslušala po radiu na poti iz Ljubljane. Čisto za res dobiš drugačno predstavo o pesmih, če ne gledaš, kako je nekdo oblečen in namazan. Štejejo le glasbene prvine. Kakor naj bi tudi bilo. In vsem nergačem, ki sicer nimajo niti najmanjše glasbene izobrazbe, priporočam, da si naslednje glasbene prireditve ne ogledajo, ampak jo poslušajo.

V živo z orkestrom. Kaj si še lahko želiš lepšega? Že nekaj časa govorim, da bi bilo potrebno tudi Evrovizijo spraviti v to stanje - orkester + solist(i) in ne matirca + solist(i). Mogoče mi je tudi zaradi tega Slovenska popevka bolj pri srcu. Pa čeprav sem jo nekaj let izpuščala. Pa mi je sedaj žal, ker sem zgrešila ogromno dobrih komadov in perspektivnih glasov. Sem se pa zato sedaj odločila, da jo bom spremljala redno. Če bo po sreči, morda celo v živo.

Voditeljski dvojec. Okej, priznam, skupaj mi nista ravno pri srcu, posebej še manj. Ne sodite me, vsakdo ima svoj okus. Ampak kdo za vraga se je spomnil tega branja besedil pesmi pred samo pesmijo? Kdor koli  že, popraviti se preteklosti ne da, v prihodnje pa ne delajte tega. Toliko različnih stvari bi se dalo narediti, pa so ubrali najslabšo pot. Mi je bilo pa všeč, da niso morili s politiko in so nam dovolili odsanjati v svoj skrivnostni svet glasbe in lepih besedil.

In moji najljubši?

Zaradi besedila. Tako preprostega, a tako zgovornega hkrati. 

katarina Mala. Lepo besedilo, čudovit glasek. Preprosto drugačna. 

Omar Naber. Od nekdaj sem občudovala njegov glas, zdi pa se mi, da je tudi glasovno zelo napredoval. Pohvalno. 

Matevž Šalehar Hamo.  In vse zime, vse mi mine, ker vem da prihajaš. In vse rime, vse mi mine, ker vem, da prihajaš. Zato. 

Zelo pa nama je bil z bratom všeč glas Rudija Bučarja. Sicer me je bolj prepričal z lansko pesmijo, ampak tudi letošnja ni bila tako napačna. Ampak vseeno povezava od lanskega zmagovalnega komada. 

In mislim, da imam malo več pravice soditi glasbo kot dosti včeraj najbolj glasnih. Za seboj imam 10 let glasbene šole in čeprav nisem ne vem kako dobra glasbenica, imam vseeno nekaj glasbeno-teoretičnega znanja, ki je lahko včasih odločujoče. 

Mi je bila pa zelo všeč tudi zmagovalna pesem po izboru ljudstva, po melodiji, ni pa mi bilo všeč, da je bil omenjen Bog. Ker vemo, kako je trenutno s tem v Sloveniji. Vsaj tisti, ki spremljamo politiko. Ko pa sedaj gledam nastop, ki deluje tako pristno, sem vesela, da ste ju izbrali. 

TINA

Odpiram okno

Z nasmehom na obrazu. S tistim drobnim nasmeškom, ki nekaj prikriva. Kdo ve kaj? Jaz vem. In potem, potem se odpravim spat. Čakam, čakam, čakam... Dočakam. Vsako noč, vedno znova se potiho prikradeš v mojo sobo. Poljubiš me na čelo in počakaš, da se zbudim. Vedno me kličeš princeska. In sem. Tvoja princeska. Pogovarjava se. Celo noč. Dokler se ne zdani. Rada preživljam čas s teboj. In ti praviš, da ga rad preživljaš z menoj. Smejiva se in jokava. Tolažiš me, ko veš, da mi je hudo. Razumeš me, čeprav ti ne povem niti besede o mojih težavah. ,,Saj jih boš prerasla, princeska moja, vse bo še dobro.'' Praviš, da me imaš rad. Nisem popolnoma prepričana, če te imam tudi jaz, ampak nekaj bo zagotovo na tem. Nikomur ne povem zate. Ker si moja mala skrivnost. Pomagaš mi in mi vlivaš voljo do življenja. Vseeno ti je, kako zgledam. Rad me imaš in mislim, da imam tudi jaz rada tebe. Ampak potem, ko se zdani, vedno vnovič zbežiš stran od mene. Praviš, da moraš iti. Da bi rad ostal, ampak moraš iti. Poljubiš me in že te ni več. Čudežno izgineš, prav tako kot si se pojavil. Nenadno. Ostajaš moja skrivnost. Samo moja. Moja...


Novemu dnevu se še ne mudi.

Vlado je zakon. Najbolj zakon. 

TINA

Čisto pravi konec

Nedeljski večer. Eden izmed mnogih, a hkrati poseben. Prva nedelja po dolgem času, da si pripravljam torbo. Zvezek za fiziko, zvezek za slovenščino, učbenik za francoščino... Še dobro, da mi urnik že visi na steni, drugače bi že zdavnaj pozabila, kaj vse potrebujem jutri.
Da, poletni počitniški čas je odšel. V ponedeljek smo vnovič sedli v šolske klopi, željni novih znanj. Eh, koga hecam, ni res. Bili smo le željni počitka, svoje postelje in komaj smo čakali, da dobimo urnike in odhitimo domov, naravnost v posteljo. Čeprav ima prvi teden šole sloves najlažjega v šolskem letu, ko se samo pogovarjaš in med seboj zaupaš svoje počitniške pripetljaje, se sama ne strinjam. Zame je najtežji. Ker se morem znova navaditi na obraze, ki mi niso povšeči in jih ne maram. Poleti se družim le s tistimi, ki jim res zaupam in me nikoli ne razočarajo, a jeseni se zgodba spremeni. Je pa lepo videti tiste prijatelje, s katerimi si se med počitnicami zgrešil na kakšnih dogodkih.

In če si bo večina mladostnikov zapomnila počitnice bo norih feštah, jutranjih glavobolih, preveliki popiti količini alkohola, si jih jaz ne bom.

Moje poletje:

Začelo se je s Šrotom. Nadaljevalo s finalom X FACTOR-ja, ki smo ga spremljali na Bazenu. Potem sem začela delati v Termoelektrarni Brestanica. Pometanje velikih hal in skeniranje. V tem času sem pripravila tudi svoj prvi projekt v okviru DSP-ja - Teen Pool Splash. ŠVIC. Finale evropskega prvenstva v košarki U20. Ljubljana. Odgovor na mojo prošnjo in novica, da bom od septembra dalje kolumnistka za Publiko. Olimpijske igre. Triumfator. Švica s Klaro. Sprejem srebrnega Kozmusa. Prvi prispevek za Triumfator.si. Novinarska konferenca z Barbaro Špiler. Spoznavna kava z urednico in mojo novo šefico, Sabino. Izlet Piran-Izola-Koper. Koncert In&Out. Predrag stand up. Zabava presenečenja za brata in ugotovitev, da ima res super punco. Novo mesto. Celje. Stari je nor. Zlom stopalne kosti. Bergle. Dež.

Jutri grem v šolo. In danes, danes se zame uradno zaključujejo počitnice. V tem tednu me čaka prvo ocenjevanje. In jutri se prvič v šolo podajam brez bergel. Noga še vedno boli. Preveč boli. Ampak pravijo, da je vredno potrpeti. In jaz BOM.

TINA

And then I decided not to be Forever Alone for a while

Ja, v petek zjutraj sem se odločila, da je začetek šole res najbolj primeren čas, da si poškodujem nogo. (ogromno sarkazma) Tekla sem in tekla ter kar naenkrat se je zgodilo. Še zdaj mi ni čisto jasno kako in kaj točno se mi je pripetilo na vmesnem prehodu med stopnicami in nadstropjem, a kar naenkrat sem v solzah šepajoče hitela nazaj v zgornje nadstropje. V glavi mi je odmevalo le: ,,Prosim, samo naj ne bo zlom, prosim, ne. Nočem opornice, nočem bergel, nočem.'' A žal je zdravnik na brežiški urgenci (če ji velja zaupati, po vseh štorijah, ki sem jih že slišala o njih) postavil diagnozo, da gre najbrž res za manjši zlomček ene izmed kosti na zunanjem delu desnega stopala. Ampak takrat me ni ganilo. Tudi ko sem se že odpravljala proti domu in sem ravno v sprejemnici jedla čokolado in je zdravnik prišel do naju z mamico, da bi morda bolje, če dobim longeto, me ni ganilo. Še ko so v mavčarni na nogo dajali mavec in me hkrati prebodli z inekcijo, ki vsebuje mešanico snovi, ki preprečujejo vensko trombozo, me ni ganilo. Rekla sem si: ,,Saj bo kmalu petek in bo vse to za mano, ne bom več imela bergel, na nogi pa ne bo več longete.'' Za mano pa je prišlo, ko sem zapustila bolnišnico in me je mami hotela slikati, da bi sliko poslala atiju, kakšen borec sem, je pokrov padel z lonca. Dejansko mi je prekipelo, začela sem vpiti na mamico in komaj sem zadrževala solze. Takrat se mi je podrl svet, ker sem ugotovila, da se VSAJ en teden ne bom mogla normalno gibati, da bom večino časa preživela v postelji in za računalnikom, da se ne bom mogla udeležiti dveh zabav in delavnic v GEN-u... Najbolj pa je moj svet podrlo dejstvo, da bom vsaj en teden bolj kot ne odvisna od drugih - doma staršev, v šoli sošolcev. In pomenilo je predvsem to, da ne bom zares svobodna, saj se ne bom mogla kadarkoli odpraviti od doma in se nato vrniti, ampak bom mogla vsak odhod temeljito načrtovati in za vožnjo poprositi starše. Poškodba ali bolje rečeno poškodbica, ki pa me vseeno preveč ovira, je moj svet dejansko postavila na glavo. Ne spomnim se, kdaj bi se nazadnje počutila tako slabo, kdaj bi mojo glavo dejansko spreletavale črne misli. Oziroma tolikšna količina črnih misli. Ampak vem, da bo vse skupaj v redu. Enkrat. Kmalu. Upam. Če pa vse skupaj vseeno vzamem s pozitivne strani - mislim, da sem tokrat res ugotovila, kdo so moji prijatelji in na koga lahko kdaj računam, pa me ne bo razočaral. Pa še nikoli nisem sama, saj me tudi po mojih najbolj osamljenih popotovanjih spremljata dve bergli.

Tako počnem stvari sedaj...

tako pa sem jih počela pred slabim mesecem. 

TINA