Zakaj ne maram letošnjega septembra?

Res sem vesela, da je končno mimo. Pa čeprav je oktober v dijaškem žargonu sopomenka za veliko testov in spraševanj. Ne vem, če sem kdaj v življenju že preživela tako grozen mesec, kot je bil letošnji september. Izgubila sem se in dvomim, da se bom našla kmalu. Moje življenje se je  razbilo, zacelilo pa se najverjetneje ne bo nikoli več.

Zakaj?

1. Poškodba. Nikoli, nikoli v življenju še nisem bila poškodovana. Zato to toliko bolj boli. In zato, ker me je cel mesec in me bo še lep del oktobra ovirala. Želim si steči, a ne morem. Želim pobegniti, a ne morem. Želim si biti svobodna, a ne morem.

2. Ne vem zakaj se mi zdi, ali pa me morda občutek vara, sem zgubila skoraj vse prijatelje. Morda niso bili prijatelji. A vseeno boli. Posledično pa sem se zaradi tega začela še oddaljevati od drugih, s katerimi sem si bila blizu.

3. Postala sem največji pesimist na svetu. In zato, zato sem se začela sovražiti. Najbrž najbolj grozna stvar, ki se ti v življenju lahko zgodi.

In ker sem ena tistih, ki si svojih čustev ne upa deliti z nikomer, pa naj mi bo nekdo še ne vem kako blizu, je najbrž še toliko bolj moreče, v sebi zadrževati vse kar te teži.

Zato.

In gospodična, ki ravnokar govori po radiu: Ne reče se V Cerknem, ampak NA Cerknem.

TINA