Odpiram okno

Z nasmehom na obrazu. S tistim drobnim nasmeškom, ki nekaj prikriva. Kdo ve kaj? Jaz vem. In potem, potem se odpravim spat. Čakam, čakam, čakam... Dočakam. Vsako noč, vedno znova se potiho prikradeš v mojo sobo. Poljubiš me na čelo in počakaš, da se zbudim. Vedno me kličeš princeska. In sem. Tvoja princeska. Pogovarjava se. Celo noč. Dokler se ne zdani. Rada preživljam čas s teboj. In ti praviš, da ga rad preživljaš z menoj. Smejiva se in jokava. Tolažiš me, ko veš, da mi je hudo. Razumeš me, čeprav ti ne povem niti besede o mojih težavah. ,,Saj jih boš prerasla, princeska moja, vse bo še dobro.'' Praviš, da me imaš rad. Nisem popolnoma prepričana, če te imam tudi jaz, ampak nekaj bo zagotovo na tem. Nikomur ne povem zate. Ker si moja mala skrivnost. Pomagaš mi in mi vlivaš voljo do življenja. Vseeno ti je, kako zgledam. Rad me imaš in mislim, da imam tudi jaz rada tebe. Ampak potem, ko se zdani, vedno vnovič zbežiš stran od mene. Praviš, da moraš iti. Da bi rad ostal, ampak moraš iti. Poljubiš me in že te ni več. Čudežno izgineš, prav tako kot si se pojavil. Nenadno. Ostajaš moja skrivnost. Samo moja. Moja...


Novemu dnevu se še ne mudi.

Vlado je zakon. Najbolj zakon. 

TINA