Psevdonimi danes

Nezanimiva tema.
Komu lažem?
Tema, ki se ji običajen človek sploh ne posveča. Koga briga ali si res Janez ali pa si Micka, večina ljudi avtorjev najrazličnejših del sploh ne pozna. Sprašujem se, koliko umetnikov, pisateljev in ustvarjalcev klasične glasbe bi danes običajen državljan, ali kot radi poudarjamo - intelektualec, sploh poznal, če jih ne bi spoznali pri pouku. Važno nam je, da so pred nami stvari, ki jih potrebujemo. Ne zanima nas, koliko truda in časa je nekdo vložil vanje, da jih lahko sedaj mirno uporabljamo. Ampak tako smo narejeni. Čakaj, kako smo narejeni? Iz mišic in kosti? Iz tkiv in organov? Ne, ne, psihologi razlagajo, da če ne bi bilo možganov in našega mišljenja, ne bi bilo ničesar. Vendar, bi bili sposobni misliti, če ne bi imeli kože? In če ne bi imeli limfnega sistema?

Torej, psevdonimi.

Kje sem sploh dobila navdih, da pišem o namišljenih imenih, pod katerimi so predvsem v preteklosti objavljali najrazličnejši avtorji? Shakespearsko vprašanje. Listala sem zapiske književnosti iz prvega letnika in ne bodi ga zlomka, naletela sem na Shakespearja. Ker sem velika oboževalka Romea&Julije in ker bom ob prvi priliki zbežala v Verono, na kraj zločina, sem na hitro preletela svoj rokopis. Čeprav smo to snov obravnavali že pred enim letom, se mi še kar ni najbolj usedlo, da mogoče veliki Shakespeare sploh ni on. Da je to mogoče filozof Marlow. Ali pa Bacon. Ne, slanina pa že ne more biti. Shakespeare bo vedno on. Pa lahko literarni zgodovinarji in vsi ostali najdejo še 1000 razlogov, da to ne drži. Tudi, če je to njegov psevdonim, pač je. Ampak potem se hkrati vprašaš, kaj pa ostali? Kaj pa če da Vinci sploh ni bil da Vinci? Kaj če je bil Mario? Kaj če sploh ni bil Italijan? Kaj če ga sploh ni bilo? Kaj če, kaj če? V filmu Letters To Juliet, ki temelji na zgodbi o Romeu&Juliji, se pojavi citat, da besedi ,,kaj'' in ,,če'' sami po sebi sploh nista grozni, če pa ju postavimo skupaj, ti lahko uničita življenje.

Psevdonimi danes.

Sama sem že večkrat razmišljala, da bi odprla prav poseben blog, na katerem ne bi objavljala kot Tina Šoln, ampak bi si ustvarila lažno ime. To bi bilo naravnost čudovito, saj bi lahko brez skrbi pisala o politiki, klatila o družbenem sistemu, se pritoževala nad ureditvijo države, se zgražala nad mediji in slavnimi (Resno, koga zanima, če si je Alya zlomila nogo? Jaz sem si zlomila noht, pa kaj? Rumeni mediji so enostavno preveč rumeni in se podajajo že v absurde.) Zdi se mi, da v obdobju t.i. attention whores nihče več noče objavljati kot nekdo, ki ga ne moreš najti na socialnem omrežju. In pisati o stvareh, o katerih moramo v državi, kjer velja svoboda govora, molčati. Kapo dol pred tistimi, ki si upajo zatajiti ime in početi, kar si želijo. Seveda jih prej kot slej najdejo, ker seveda, naša država ni v krizi in imajo vsi veliko časa, da se lahko ubadajo z zadevami, ki jih državljani dejansko lahko počnemo, izbrišejo njihove prispevke ter domeno ter pisce oz. umetnike celo kaznujejo.

... In rekli so, da ulični grafiti niso umetnost. Platno, pobarvano na modro pa je.

Živimo v zmedi. In tudi ta zapis je zmeda. Od psevdonima do politike je kratka pot.

TINA

Mesec je že

19. del
Metulji, čebele in ostale žuželke

Mesec je že. Mesec, odkar se je moje življenje postavilo na glavo. Mesec, odkar sem si ga sama postavila na glavo. Šli smo dalje. Luka se je odselil in sedaj živi v Centru s svojo punco. Z Zalo. Vera vsak dan obiskuje pokopališče. O Ožbeju še vedno ni ne duha ne sluha: ,,Telefonska številka, ki se jo klicali, ne obstaja. Pokličite informacije.'' Jaz sem se vrnila v šolo. Moja klop je prazna.  A spomin nanj je še kako boleče živ. Še vedno se vsak dan sprašujem, kaj moram narediti, da bo prišel nazaj. Čeprav vem, da ne bo... Pred mano je še nekaj zadnjih dni šole. Komaj čakam, da se vse skupaj konča. Vsi me gledajo tako očitajoče, a hkrati pomilujoče. ,,Pustite jo, saj je le mlado neuko dekle...'' Čeprav se okoli mene zbira vedno več ljudi, sošolke me sprašujejo, če bom šla z njimi med vikendom ven, sošolci, če gremo na nogometno tekmo, se še nikoli nisem počutila tako osamljeno. Vedno je bil tu nekdo, na katerega sem se lahko obrnila. Pa tudi, če je na moj telefon čez dan prispelo le eno sporočilo, to je imelo vrednost. Sedaj, ko nenehno zvoni, ga prav sovražim. Ne maram ljudi, ki se družijo z mano le zato, ker se jim smilim. Hočem imeti prijatelje, ki me spoštujejo in cenijo. Kot me je spoštoval on. Kot sem mislila, da me spoštuje Ožbej. Okoli sebe imam rada ljudi, ki me imajo radi zaradi tega kar sem in tega kar mislim... Upam, da se bo moje življenje kmalu spravilo v red. Na stare tirnice se ne bo vrnilo nikoli, a rada bi zopet zaživela kot se za srednješolko spodobi. Rada bi živela svoje življenje, ne da sem v njem le tujec in postajam le še bleda podoba same sebe.

Zazvonil je zvonec in me predramil iz sanjarjenja. Hitro sem v torbo zmetala stvari in zapustila šolo. Nisem želela, da me zadržijo sošolke in mi pripovedujejo o svojih načrtih za vikend. Nisem želela da me povabijo zraven na pijačo v kavarno. Zmenjena sem bila z Luko. Pogledam na uro. Do Neta moram priti v pol ure. Nemogoče. Trola odpelje čez tri minute. Stečem in tečem vedno hitreje. Ujela sem jo. Vesela. Bila je skoraj prazna, kar me je čudilo, saj je bila ura že pol treh. In petek je. V uho sem potisnila slušalke mojega iPoda in glasnost nastavila na največjo. Odpeljali smo se. Zabavala sem se z opazovanjem okolice in ljudi, ki so bodisi hoteli bodisi stali na pločniku. Kmalu smo se ustavili na naslednji postaji. Za vsakega izmed potnikov, ki je prišel na avtobus sem ugibala, kam je namenjen in zakaj, ko... Ko je vstopil Ožbej. In zraven njega še punca. Punca, ki sem jo poznala. Bila je Katja. Moja najboljša prijateljica iz osnovne šole. Saj nisem morala verjeti svojim očem. Hotela sem se skriti in hotela sem oditi do njega in mu eno primazati. Začela sem se tresti, v očeh so se mi začele nabirati debele solze. V glavi se mi je začelo grozno vrteti in postajalo mi je vse bolj slabo. Začela sem gledati skozi okno in upati, da me ne bo videl. ,,Hej, kaj pa ti počneš tu? A si v redu? Nekam bleda si videti.''