Facebook kot nujno zlo današnjega časa?

Danes sem že šesti dan brez. Prav nič ga ne pogrešam. Kar je nujnega tako ali tako izvem od Manuele. Ker pa se ne obremenjujem toliko s tujimi problemi, imam več časa zase. V tem tednu sem (najbrž tudi zaradi bolezni) prebrala veliko, veliko več člankov, razprav, blogerskih zapisov in strani v knjigi kot v nedavni preteklosti. Vsak dan odkrijem kakšen nov zanimiv blog, hkrati nekatere pisce tudi spodbujam k pisanju, na rednem dnevnem meniju pa so poleg Mladine še Delo, MMC, Večer in Dnevnik. Danes sem kupila nov izvod OnePLUS, revije za ženske (ki ni niti najmanj podobna reviji Cosmopolitan in nasvetih o dobrem sexu). V krškem Mercatorju pa nisem dobila Mladine, tednika, ki se tako kot jaz, ne strinja s sedanjo oblastjo. Čeprav upam, da gre za izjemo in ne pravilo, se mi je v desničarskem Krškem že večkrat zgodilo, da v najrazličnejših trgovinah nisem prišla do izvoda te revije. Le čemu je tako? Je ljudje ne berejo ali smo Posavci res tako zaostali, da nismo sposobni sprejeti modernih in revolucionarnih idej, ki so nemalokrat zapisane prav tu?
Lotila se me je nekakšna pomladanska zmedenost. Ob današnjem odhodu v Krško sem najprej na uro klarineta skoraj odšla brez tega, nato, po pouku, pa sem ga še pustila pred glasbeno. Hvala dobrim ljudem, ki so me obvestili o moji zmedenosti in spravili inštrument na varno!

Facebook kot nujno zlo - govorim o tem, da za večino nagradnih iger, ki se odvijajo prek interneta, potrebuješ račun na omenjenem portalu. Če ne prej, ko želiš svoje sodelovanje podeliti z drugimi, sploh v primerih, ko morajo zate glasovati. Na dnu strani se ponavadi znajdejo vtičniki, ki nazorno kažejo na to, da moraš biti član Facebooka, če želiš glasovati. Morate svoje nosove res vtikati povsod, nadzorni?

Pomladno čiščenje

Danes sem imela zadnjo inhalacijo v Zdravstvenem domu. Po preležanem tednu se počutim kot prerojena, malo sicer še kašljam, glava me skoraj ne boli več, sem pa polna energije! Lahko bi rekli, da kar prekipevam, saj sem se danes odločila celo pospraviti del sobe. Tokrat so bili na sporedu knjige in zvezki. V koš sem zmetala veliko materiala, ki mi ga je za proučevanje po odhodu na fakulteto pustil brat, znebila pa sem se tudi nekaterih osnovnošolskih zvezkov, ki mi zagotovo ne bodo več prišli prav. Čeprav nemalokrat še drži pravilo, da vsaka stvar enkrat prav pride in jih moramo zato pospraviti, se ne morem čisto strinjati. Če spravim čisto vsak list papirja, na katerega sem iztisnila nekaj svojega znanja, se bo moja hiša kaj kmalu dušila v nepotrebnih stvareh. Sploh pa je danes, v poplavi informacij, ki jih lahko najdemo na internetu in v knjižnicah, spravljanje zvezkov, ki nam ne bodo več prišli prav, popolnoma nepotrebno. 

Vzgojenost današnjih otrok

Zaradi svojega obnašanja smo nemalokrat na tapeti mladi. Menda, da nikoli svojega sedeža na avtobusu ne odstopimo starejšim in ne znamo pozdravljati, med drugim pa tudi ne spoštujemo profesorjev in staršev, se zapijamo in svoje težave prepuščamo še večjim - drogam namreč. Kaj pa otroci? Danes sem imela uro klarineta v glasbeni šoli. Po tem, ko sem končala in je bila mami še na drugi strani Save, sem se odločila, da spijem kavo iz avtomata. Pridem do avtomata, odprem denarnico in začnem iskati denar. Kar na enkrat se je pred mano pojavila majhna punčka in začela metati denar v odprtino. Rekla sem si v redu, mogoče se ji mudi in me je spregledala. Ko pa je ta končala in sem že stopila korak bližje avtomatu, se je predme kar naenkrat vrinila še ena punčka. Vrgla je denar v odprtinico, nato pa je postala in ugibala, kaj bi si izbrala. Med tem se je celo obrnila proti meni in me ocenjevala s pogledom ,,Kaj je, ha? Moraš čakati  pa se ti mudi, a? Kar čakaj, saj še kmalu ne boš prišla na vrsto.''. Ko se je končno odločila, da bo namesto čokolade z mlekom tokrat pila samo čokolado, je še pol minute urejala raven sladkorja v napitku. Najprej je malo dodala, nato malo odvzela, na koncu pa se je odločila, da bo dodala maksimalno količino sladkorja. Ko je končno končala in je odhajala stran, se je mimogrede še dregnila obme in mi namenila ubijalski pogled. No, mogoče pa današnji mladostniki še vseeno nismo najhujša in najbolj izgubljena generacija, kar jih pomni ta planet. 

Pa še prijetna skladba za lep petkov večer. 

TINA

Zapirajta vendar vrata!

17. del

Počakal me je  in skupaj sva zapustila sobo. Na vrhu stopnišča sem se ustavila. V glavi se mi je zavrtelo in oblila me je slabost. Vprašal me je, če sem dobro. Neodločno sem pokimala in ga prosila, če mi lahko pomaga dol. Prijel me je pod roko. Ko sva se bližala skupnemu prostoru, je govoričenje kar naenkrat potihnilo. Do naju je pritekel Franc, Albinov oče, in nama dejal, naj pohitiva v dnevno sobo, saj so na nacionalni televiziji že začeli predvajati oddajo, ki so jo posneli v čast velikemu Albinu, borcu za pravice mladih. ,,Si dobro? Ti prinesem kozarec vode?'' me je zaskrbljeno vprašal Luka, vendar vem, da je v glavi ugibal, če bom sposobna brez muk gledati oddajo. Pritrdila sem mu in mu rekla, da greva v dnevno sobo. Postavila sva se v zadnji kot, zraven velike lončnice. Oddajo so predvajali preko projektorja na drugo steno, saj so televizijo v čast Albinovi sliki odstranili iz prostora. Ker sem bila slabotna, sem se upirala na Luko, kar pa je šlo v nos stari sosedi, ki je Novakove naravnost oboževala. Čeprav so stare ženice med seboj komunicirale šepetajoče, so do mene prijadrale govorice, o tem, kakšna nesramnica sem. Da sploh ne spoštujem Albina, ki sem mu bila vseskozi zvesta in si že vidno želim njegovega brata. Seveda so bile to le govorice, ki so zrasle na hrbtu ,,tercialk'', vendar so me nekako prizadele. Čeprav sem vedela, da ne govorijo resnice, so me potrle, saj so me spomnile na mojo nezvestobo Albinu in afero z Ožbejem. Mislila sem, da vedo vse o meni, strah me je bilo tudi, da bodo razširile govorice. Kot da bi Luka vedel, kaj se mi plete po glavi, mi je na uho zašepetal: ,,Ne skrbi, nič ne vedo o tvoji romanci z Albinom, sploh te ne poznajo. To so le stare gospe, ki se morajo o vsem posvetovati in pogovoriti. Ne ozirajo se na to, da si ti med njimi.'', nato pa je me stisnil k sebi in me poljubil na čelo. V tem trenutku so vse potihnile in naju opazovale z izbuljenimi očmi. Nasmehnila sem se in mu potiho dejala: ,,Sedaj pa si jim dal kosti za glodati, tepec.'' Oddaja se je med tem že iztekala. Za konec so prihranili posnetek protesta, katerega vodja je bil Albin. Nisem vedela, da to sploh obstaja, zato sem bila prijetno presenečena. Upala sem le, da nimajo posnetega trenutka, ko je Albina zadela krogla. Toda v tistem trenutku se je pojavil na steni... Franc je odhitel do projektorja in ga ugasnil, vendar je bilo že prepozno. Telo je oblil mrzel pot, iz oči so kot potok po nalivu curile solze. Stekla sem iz prostora. Nisem vedela, kam naj grem, zato sem stekla v Lukovo sobo in se vrgla na posteljo. Nisem želela, da me vidijo, kako jočem. Hotela sem, da vedo, da sem žalostna, vendar nisem smela pokazati preveč. Večina ljudi ni vedela, da sem bila Albinova punca, mislijo le, da sem dobra prijateljica in sošolka. Ko sem svoj obraz tako skrivala v blazino, je v sobo prišla Vera. Sedla je na rob postelje. ,,Veš, rada te imam kot svojo hčerko. Vsi te imamo radi. Albin mi je naročil, da imaš ti glavni govor na njegovi zadnji večerji, če se mu kadarkoli kdaj zgodi.'' Obrisala sem si obraz v roko in dejala: ,,Z veselje, vendar res mislim, da nisem primerna govorka za to. Ne bi raje poprosili koga drugega, ki je bil v manjšem čustvenem kontaktu z njim?'' ,,Ne, ti boš imela govor. Drugače bom vsem povedala o tem, da si bila skupaj z Albinom in da si ga hkrati varala z osebo, ki smo jo pri naši hiši vsi sovražili.'' Osupla sem se zazrla v gospo in jecljajoče vprašala, kako ve. Poprosila me je, da sedem zraven nje in ustregla sem ji. ,,Čeprav nisi bila pravična do Albina in si mu storila krivico, vem, da si ga imela najraje izmed vseh. Ožbej te je speljal na tanek led in ti nisi niti vedela, kakšne namene ima. Jezna sem nate, veš, vendar hočem, da še dalje ostaneš del naše družine.'' Objela me je in zajokala sem ji v naročju. ,,Ne joči, dete moje. Drugič pa zapiraj vrata za seboj!''

vir fotografije: 4.bp.blogspot.com

TINA

Za zveste bralce, ki si želijo še več mojih prispevkov

Na ePosavju se nahaja članek o moji Anji, odlični plesalki, ki je nastopila v videospotu Nine Pušlar: http://www.eposavje.com/zabava/7478-anja-baskovc-videospot-nina-puslar.html .

Če pa bi mi radi še pomagali, lahko za moj izdelek glasujete na naslednji povezavi:
http://www.skl.si/krozki/index.php?module=club&op=contest&subop=entry&subop2=show&entryID=711 .

Že vnaprej se Vam zahvaljujem za Vašo pozornost!

Jutri: Nov del zgodbe Metulji, čebele in ostale žuželke!

Days 2, 3 and 4

Še kar vztrajam brez facebook-a. Priznam, da je občasno malo težko, vendar je še vedno lažje, kot sem sprva mislila, da bo. Res je, da nimam pojma, kaj se dogaja v socialnem življenju mojih prijateljev oz. bolje rečeno ,,prijateljev'', vendar me to nekako niti ne zanima. Vem, kako se imajo moji najbližji in oni vedo, kako se imam jaz, kar je najpomembnejše.

Zbolela sem. Tokrat čisto zares. Čeprav sem že 14 dni vedela, da moje zdravje ni stabilno, sem vseeno šla dalje s svojim življenjem in se nisem želela ustaviti. Tokrat pa me je potolklo do konca. Danes sem bila pri zdravnici, ki moje simptome pripisuje virozi. Nekaj menda razsaja okoli, vendar ni kuga. Spirati si morem sinuse, piti veliko čaja in počivati. Še dvakrat moram iti na inhalacijo v Zdravstveni dom, pa bom kot nova (vsaj tako mi je zatrdila). Res se ne počutim dobro, umiram v bolečinah, ki so napadle prav vsako kost mojega telesa. Spet mi je pričelo zmanjkovati glasu, kar me straši najbolj izmed vsega, saj preveč rada govorim. Glava, ki me kljub uporabi protibolečinskih tablet boli že tri dni v eno, upa, da se bodo moje misli kaj kmalu zbistrile in se bom lahko vrnila v svoje življenje. Čeprav ima to ostajanje doma svoj čar, se hočem čim prej vrniti. Kot kaže, bom doma ostala do konca tedna, v nedeljo pa se odpravljam v Francijo. Upam, da bom zdrava.

Med tem, ko se dolgočasim in manj dolgočasim doma, me zabava nov spot Katy Perry. Videospot sicer ne seže do gležnja prejšnjemu, ampak je vseeno dober za krajšanje časa. Predvsem pa mi je všeč pesem in besedilo, ki bi ga morda lahko povezala tudi s svojim življenjem.

TINA

Monolog

Monolog iz življenja neke ženske 

Spoznala sva se v nočnem baru. Zunaj je bila vroča poletna noč, za vročico v kletnem prostoru pa so poskrbele plesalke. Tu je bil prvič, ali pa ga poprej nisem opazila. Deloval je potrto. Ostal je, ko so odšli že tudi tisti najbolj zvesti gosti. Plačal si je več plesov v naročju. Najbolj všeč mu je bila plesalka Mimi. K sebi jo je poklical večkrat. Do nje je bil tudi najbolj radodaren, saj ji je naklonil čez 1000€. Ko se je šov zaključil, je prišel do točilnega pulta. Naročil je Corono, kar me je povsem presenetilo. Pričakovala sem nekaj podobnega viskiju, nekaj močnega in predvsem dragega. Ko je spil prvo pivo, je naročil še eno. In nato še eno. In še eno. Ura se je že bližala peti zjutraj. Bil je že pošteno opit. Začel mi je razlagati o tem, kako ga je pustila punca. Imenovala se je Nelly. Po treh letih skupnega življenja se je odločila, da bo odšla z drugim moškim. Ko je prišel domov, jo je našel objokano v spalnici. Na tleh je zagledal tri velike kovčke. Vprašal jo je, kaj jo tare, ona pa je začela vpiti nanj. Nekaj o tem, kako jo je lahko prevaral. In čeprav ji je trdil, da ji je vseskozi zvest, je postajala še bolj histerična. Po slabi uri kričanja, je vzela kovčke in zaloputnila z vrati. To, da ga je v resnici zapustila zaradi drugega moškega, nekega politika, je izvedel od njene prijateljice. Ali bolje rečeno bivše prijateljice. Ker ni vedel, kaj naj naredi, v stanovanju pa ni več zdržal, se je podal na ulico. Srečal je starega znanca in odšla sta na pivo. On mu je povedal za naš nočni klub, ki je sicer odprt le za povabljence - zato sem ga tudi opazila, saj sem obraze drugih moških že natanko poznala. Dal mu je svojo člansko izkaznico, ki mu je ni treba vrniti. Zaupal mi je še, da se je imel nocoj res lepo, a se ne bo vrnil. Naročil je še eno pivo, jaz pa sem mu rekla, da je to res zadnje. Začudil se je, da tako zgodaj zapiramo in je zadnja stranka. Povedala sem mu, da moram že čez tri ure na predavanja. Dejal je, da bo to res zadnje naročilo, ampak pospremiti ga moram domov. Kaj drugega mi je preostalo, kot da ugodim njegovi želji. Pospravila sem posodo, napolnila in zagnala pomivalni stroj, nato pa sva odšla. Prijel me je za roko. Seveda samo zato, ker mu je pivo popilo ravnotežje. Vprašala sem ga, kje živi. Rekel je, da naj se sploh ne ubadam s tem, saj ga za vogalom tako čaka njegov osebni šofer. Super, potem te lahko pospremim samo do avtomobila, sem dejala navdušena. Zavrnil me je in dejal, da bo šofer domov odpeljal tudi mene in da si močno želi, da se skupaj peljeva domov. Čeprav nerada, sem vseeno pristala. Med vožnjo domov sva bila bolj kot ne tiho. Videla sem, da mu je alkohol pošteno udaril tudi v želodec. V obraz je bil cel bled in mislila sem, da se bo izpraznil kar tu v avtomobilu. Ko sva prispela do njegovega stanovanja, sem ga pospremila do vhoda. Odklenila sem mu vrata in ko sem že hotela oditi, je zavpil za mano, da želi vedeti, kako mi je ime. Dejala sem, da je brezpomensko, saj se tako ali tako ne bova nikoli več videla. Dejal je, da je že v redu, potem pa me je prijel za roko in potegnil k sebi. Kljub temu, da sem se upirala, me je poljubil. Nato se je opravičil in dejal, da res ne ve, kaj je imel v mislih in hitro stekel v stanovanje. Še vedno v šoku sem sedla v avto in šoferju zaupala svoj naslov. Seveda nisem povedala pravega...

TINA

Viktorji 2011

Po včerajšnjem volilnem molku zaradi referenduma o družinskem zakoniku so na MMC-jevo spletno stran končno vrnili posnetek prireditve Viktorji 2011. Pravijo, da je bil posnetek vseskozi na internetu, lahko si ga ,,downloadal'' s strani partis.si, razrezan na kose pa je krasil tudi spletno mesto youtube. Priznam, prireditve si nisem ogledala na sobotni večer v živo, niti posnetka nisem iskala po internetu, saj sem najprej mislila, da bodo takšni kot vsako leto - dolgočasni in razvlečeni. Ko je v medije privrelo, da so si dodobra privoščili nasprotnike družinskega zakonika in našo vlado, sem nanje postala pozorna. Razočarana sem bila nad potezo RTV-ja, da so jih do nadaljnjega umaknili iz arhiva in  v meni so povzročili kar nekakšen bes. Bes nad tem, da niso sposobni pojesti tega kar so skuhali. Požvižgam se na vse zakone, ki so zapisani v statutu že ne vem koliko let. Če ste stvar predvajali brez predhodnega pregleda, ste jo. Tudi ravnanje vlade označujem kot zmotno, saj ne znajo požreti svojih napak. Če ste prišli na oblast kot poraženci, poraženci tudi ostanite. Ne vem, če je bilo že kje zapisano, ampak v moji glavi se je porodila ideja, da je šlo morda le za špekulacijo. RTV je javni zavod in prepričana sem, da so vladajoči na čelo že postavili svojega cenzorja, zato ne bi oddaje kar tako spustili v eter. S tem, ko so dali nastopajočim priložnost, da izrazijo svoje mnenje o družinskem zakoniku, so na svojo stran nekako pridobili še več podpornikov društva, ki se bori za razvrednotenje družine - torej tistih, ki so bili proti. Manj izobraženi in obveščeni ljudje so Viktorje vzeli kot nekaj slabega, nekaj, česar si takšna država pač ne sme dovoliti. In ker so nekateri izmed voditeljev še dodatno izpostavljali gejevsko skupnost, ki je mimogrede v Sloveniji še vedno prezirana in nekako tudi preganjana, so na neodločene ljudi, ljudi, ki se drugače najbrž sploh ne bi udeležili referenduma, pritisnili tako, da so se odpravili na volišča in obkrožili besedo PROTI.

Sama sem bila nad Viktorji res navdušena. Že dolgo se nisem tako presmejala ob kakšni slovenski oddaji. Tudi namen je bil izredno dober, a mogoče so si vseeno drznili preveč za našo malo Slovenijo, kjer vsakdo vsakega pozna. Všeč mi je bil tudi način povezovanja prireditve, saj ni bilo statičnega voditelja, ampak so se na odru menjali igralci in pevci. Vsakdo je svoj kos pogače predstavil na drugačen zanimiv način, zato so se ob gledanju gotovo nasmejali tudi tisti najbolj goreči kritiki, ljudje, ki v vsaki stvari iščejo napake. Priznati moram, da so vsi voditelji v mojih očeh zrasli - te že mora biti nekaj v hlačah, da se upaš pred širnim občinstvom ponorčevati iz političnega in tudi medijskega pompa v naši prelepi deželi. O tem, da je šlo le za provokacijo pa priča tudi dejstvo, da si niso privoščili samo državnih uradnikov, ampak tudi športnike, neslane šale so zbijali tudi na račun drug drugega in prejemnikov žlahtnih kipcev.

Kaj pa dobitniki Viktorja 2011?

O tem, če so si vsi dobitniki kipec res zaslužili ne bi. V demokratični državi ima vsakdo pravico do svojega mnenja, zato vas ne bom posiljevala s svojimi. Priznam, da sem se iskreno nasmejala ob zahvalnem govoru Tanje Žagar, ki je zmagala v kategoriji pevcev. Tistega stavka, da bi skočila v naročje ljubljanskega župana, če bi bil na prireditvi, še zlepa ne bom pozabila. Lastnika Viktorja pa sta letos postala tudi dva velika moža RTV-ja in hkrati tudi moja velika vzornika. Kot prvega moram izpostaviti Mita Trefalta, ki si je s svojim več kot odličnim delom za nacionalko prislužil Viktorja za življenjsko delo, drugi pa je Igor E. Bergant, ki je v lanskem letu uspešno presedlal iz sedla najboljšega športnega voditelja v sedlo daleč najboljšega voditelja informativne oddaje. 

Igor E. Bergant. (vir: www.dnevnik.si)

Gospod Mito Trefalt.
Ob njegovem prihodu na oder so vsi gledalci vstali in ga pozdravili z bučnim aplavzom.
 (vir: www.dnevnik.si)

Day 1

Živijo. :)

Kot sem obljubila, sem se zjutraj znebila svojega uporabniškega računa na facebooku. Kar preko telefona, da me ne bi slučajno kaj zavedlo in bi požrla svojo besedo. Sovražim ljudje, ki niso možje besede, saj te velikokrat spravijo v zadrego. Pa ne v tisto zadrego, v kateri si, ko se znajdeš pred nekom, ki ti je res všeč. V zadrego, ko nečesa ne storiš pravočasno, čeprav si obljubil, da boš. Čeprav je delo posameznika včasih le delček ogromnega mozaika, je prav ta navadno odločilen. Katera galerija bo objavila tvoj izdelek, če ne bo popoln?

Nekajkrat me je že prijelo, da bi v orodno vrstico vtipkala naslov http://facebook.com, ampak sem se sle uspešno rešila. Že cel dan prebiram različne bloge in članke, vse od tistih športnih pa do tistih, ki govorijo o umetnosti. Vesela sem, da so se rokometaši Cimosa iz Kopra uvrstili v četrtfinale Lige prvakov. Gledala sem tekmo. Napetost je vseskozi rasla, vendar so bili živci spet popolni in pripravljeni na izzive ob tisti zadnji obrambi Škofa in pričetkom veselja že slabo minuto pred koncem tekme. Zvečer sem si ogledala še boksarski spektakel. Seveda samo prek televizije. Boksa pravzaprav ne razumem, vendar je zabaven. Sama sicer ne bi znala določiti zmagovalca, ampak zato so tu točkovni sodniki. Sodnik, ki je bil v ringu, me je spominjal na natakarja - zaradi outfita, povrhu vsega pa še bil podoben enemu izmed natakarjev v okoliški gostilni.

Zanimivo se mi zdi, da me prav nihče ne pogreša. Od petka, ko me ni bilo v šoli zaradi visoko povišane telesne temperature, na moj telefon prihajajo le klici članov moje družine. Danes me spet boli grlo, vendar upam, da se bom jutri že vrnila v šolo. Doma se dolgočasim. In čeprav sem v petek spala vse do druge ure popoldan, sta bila preostanek popoldneva in večer nadvse dolgočasna. Pogledala sem še nekaj zadnjih delov serije Gossip Girl in potem res nisem imela več kaj početi.

Včeraj zvečer sem hotela napisati tudi nekaj člankov, ki jih še dolgujem GIB-u. Prišla sem samo do naslova, nato pa sem utrujena zaspala. Kar tako na računalniku. Upam, da bom to delo opravila danes. Sedaj pa se bom podala v naravo. Kljub temu, da je nedelja, danes ne bomo imeli nedeljskega kosila. Brat je odšel v Krško, oče je v službi, mami pa skrbi za rastline na vrtu. Mislim, da bova šla s Pikom na kratek sprehod. Pa še mamici bova nabrala nekaj rožic. Trate, ki so vse kaj drugega kot zelene - rumene, bele in violične -, že pričajo o tem, da je nad naše kraje prišla pomlad. Ne samo tista na koledarju, ampak tudi tista prava, ki jo imamo radi vsi, razen ubožcev, ki imajo alergijo na cvetni prah.

ZA volilni molk

Nisem ena tistih, ki ji je vseeno, kaj se dogaja v naši državi in ki iz dna srca sovraži politiko. Ravno obratno, politika se mi zdi izredno zanimiva in pomembna. V petek je izšla nova Mladina (ne, to ni eden izmed kopice časnikov, ki govorijo o lepotičnih nasvetih, to je revija, ki govori o aktualnem političnem dogajanju v državi). Komaj čakam, da jo preberem. Tokrat je vabljiva že sama naslovnica. Tistim manj osveščenim, zato ker so na njej zvezdniki, meni pa zato, ker vem, da bo vsaj kakšen članek namenjen dogajanju na Viktorjih in ukrepih vlade. Več o politiki pa raje ne bi, ker nočem biti kaznovana zaradi kršitev volilnega molka.

In zakaj sem za volilni molk? Zato, ker se lahko medijski prostor končno odpočije od politike, politikov in njihovih izjav, dejanj, ukrepov... Mislim, da bi si lahko takšen oddih vzeli vsak vikend, nekakšen politični molk, čas, ko ne bi bila glavna debata družinskih srečanj politika. Vikendi naj bi bili lahkotni, zakaj bi jih oteževali z resnimi pogovori o dogajanju v vladi in v lokalnem okolišu? Raje se poveselimo in udarimo pogovor s kakšno lepo temo, npr. ali smo že sejali solato in o izletu na Bohor.

TINA

Without facebook account for at least 14 days...

Pozdravljeni!

Namesto, da bi sončno sobotno popoldne preživela zunaj in se ukvarjala s kakšnim športom ali se enostavno družila z mojimi prijatelji, ga preživljam pred računalnikom. In ne, žal se mi ni uspelo udeležiti vseslovenske čistilne akcije, enostavno sem jo prespala, zato pa obljubljam, da bom v sicer ne ravno javno dobro danes pospravila svojo sobo. Pospravila bom posteljo, posesala in pomila tla, pospravila delovno mizo in zložila oblačila v omaro, nato pa se bom mogoče še učila. Ne glede na to, da je sobota, ki je poznana po večernih izhodih, odličnih ,,party-jih'', preobilici popite pijače, ki vsebuje alkohol..., bom danes zvečer ostala doma. Je že res, da tudi moje zdravje v tem trenutku ni ravno tisto ,,ta pravo'', ampak niti ne čutim potrebe, da bi odšla ven, pa tudi volje nimam. Raje bom večer preživela v družbi dobrega filma in kozarcu raztopljenega vitamina C.

Čemu takšen naslov objave?

Ste se morda vprašali, čemu takšen naslov, čeprav ste za objavo izvedeli iz mojega facebook računa? Že dlje časa sem imela v mislih manjši predah iz socialnega omrežja facebook, vendar se nikoli nisem počutila dovolj močne, da bi to tudi dejansko storila. Čeprav nočeš in se trdno prepričuješ, da se to ne more zgoditi, se je - tako kot so alkoholiki odvisni od alkohola, čokoholiki od čokolade, sem sama postala odvisna od facebooka, kar pa si je težko priznati. Sploh si ne predstavljam dneva, da ne bi vsaj desetkrat prebrala vseh novic, izvedela za vsa nova razmerja in prijateljstva, si ogledala fotografij, ki so jih naložili moji ,,prijatelji''. Ne, ne predstavljam si več življenja brez vpliva internetne skupnosti, zato samo sebe postavljam na preizkušnjo. Za vsaj 14 dni si bom deaktivirala uporabniški račun. Kdor pa vseeno ne želi izgubiti internetnih stikov z mano, bo imel možnost prebirati moj blog, na katerem se trenutno tudi nahaja. Dnevno bom objavljala, kako poteka moje odvajanje od facebooka, seveda pa ne bom pozabila tudi na vse, ki z veseljem prebirajo mojo zgodbico Metulji, čebele in ostale žuželke, zato jo bom še naprej pridno dopolnjevala in iskala vedno nove in nove zaplete in s tem povezane razplete. Morda se bom razpisala tudi o čem drugem, vendar pustimo domišljiji in ustvarjalnosti prosto pot. 

Vsem, ki boste v času moje odsotnosti praznovali rojstni dan, se močno opravičujem za moje neizrečene želje, vendar vedite, da vam želim vse dobro vedno, ne samo na vaš rojstni dan. Na nekakšno preizkušnjo pa postavljam tudi moje prijatelje, tiste, ki naj bi bili res srčni. Sama sem zelo slaba v datumih, brez pomoči mojega BlackBerry-ja bi najbrž pozabila še na svoj rojstni dan. V naslednjih štirinajstih dneh bom svoj sedemnajsti jubilej praznovala tudi sama in resnično me zanima, kdo se bo spomnil name. Še bolj zanimivo je dejstvo, da bom na dan obletnice v Franciji, tako da mi bodo le redki lahko voščili v živo. 

Torej, jutri zjutraj bom svoj facebook račun za nekaj časa umaknila izpred oči javnosti, zelo pa bom vesela, če boste še dalje prebirali moj blog. Vesela bom tudi vsake pohvale in graje, nasveta, kako vse skupaj narediti še boljše. Mnenja lahko pustite v komentarjih pod katerokoli objavo, če pa bi se želeli pogovoriti z mano na bolj oseben način, pa lahko moj kontakt najdete v zavihku ,,Kdo sem in zakaj sem?''.

Lepo se imejte in veliko se smejte! 

TINA

Sivo bel lepotec

Naš mačji posebnež, ki ima rad ocvrte papagaje.

TINA

Nobody said it was easy

Zjutraj se zbudim.
Hitro skočim na noge in stečem do poštnega nabiralnika.
Nosila sem preveliko majico bivšega fanta in spodnje perilo.
Nisem si obula niti copat.
Razočarana sem ugotovila, da pošta še ni prispela.
Čudi me, saj je ura že močno proti poldnevu.
Vrnila sem se v hišo.
Najprej se odpravim v kopalnico, da se umijem in preoblečem.
Nato sem si v kuhinji pripravila skodelico zelenega čaja.
Kave ne pijem več.
Spila sem ga ob listanju svežega izvoda Dela, ki ga je kupila sostanovalka.
Zazvonil je telefon.
Na drugi strani sem zaslišala znan glas.
Vprašal me je, če imam čas za kosilo.
Spomnila sem se, da nisem danes jedla še ničesar, zato sem pritrdila.
Odšla sem in pozabila.

Pismo ni nikoli prispelo. 

TINA

1, 2, 3 in Robert Kranjec že leti!

Kot vsako leto je tudi letos prišel - za nekatere težko pričakovan, za druge malo manj - zaključek smučarsko skakalne sezone v najlepšem kraju na svetu, v dolini pod Poncami. Tudi letos sem se (in se še bom, če se bo le moje zdravstveno stanje do tretje ure zjutraj stabiliziralo) odpravila v Planico navijat za naše fante. S svojimi sošolci, sošolkami in puncami iz e razreda smo ob šestih zjutraj krenili proti Gorenjski. Nekateri zdravi, drugi malo manj, nekateri naspani, drugi pač ne smo vsi polni pričakovanj komaj čakali, da prispemo. Pot nam je krajšal Anže z zvoki kitare, punce pa so se mu pridružile s petjem.
Ko smo prispeli v Planico, najprej nismo vedeli kaj in kako. Da smo lahko tako lepo manjkali v šoli, se moramo zahvaliti ŠKL-ju in Mannerju, ki sta nam priskrbela tudi posebno VIP ložo. Nahajali smo se zraven sodniškega stolpa, ki ga že vrsto let krasijo Cocktini napisi, le nekaj metrov nižje od odrivne mize. Bilo je res super, zopet doživeti vso to praznično planiško vzdušje, ki ti da moči in volje, da bi lahko tekel domov. Tudi če nekateri trdijo, da Planica ni praznik, še vedno trdim nasprotno. Vsakoletni zaključek sezone, ki je za nekatere skakalce uspešna, za druge žal ne, je kot slovenska Meka - v njo romajo stari in mladi, športni navdušenci in tisti, ki so le željni dobre zabave. Organizatorji pričakujejo največji obisk jutri, ko naj bi si polete v živo ogledalo kar 30.000 ljudi, kar bo globoko v doskočišče letalnice gotovo odneslo tudi naše orle, ki se bojo jutri merili na ekipni preizkušnji. Slovenci, ki letos v poletih res blestijo, kar so dokazali tudi z zmago v Obersdorfu, bodo na krilih domačih navijačev leteli še dlje, za ekipo pa bo debitiral tudi mladi Jaka Hvala, svetovni mladinski podprvak, ki se je s planiško velikanko kar uspešno spoprijateljil.

Danes je za slovenske zimske športe prav poseben dan, Robert Kranjec, svetovni prvak v poletih, dosegel prvo zmago na planiški letalnici v času samostojne Slovenije. Za Kranjcem je prav gotovo uspešna sezona, ki jo bo, če bi v nedeljo steklo vse po načrtih, kronal še z malim kristalnim globusom v smučarskih poletih, zato v nedeljo vsi v Planico, navijat za našega šampiona! Za super rezultate, ki so jih vsi fantje dosegali v letošnji sezoni pa je gotovo krivec tudi novi trener, bivši skakalec in prvi Slovenec, ki je poletel preko 200 metrov, Goran Janus. Dejstvo, da se za prihodnost smučarskih skokov v Sloveniji ni treba nič bati, so letos gotovo potrdili tudi naši mladinci, saj sta Nejc Dežman in Jaka Hvala osvojila naslova svetovnega prvaka in podprvaka v smučarskih skokih. Skoki pa so vse bolj priljubljeni tudi pri puncah, ki tako kot fantje dosegajo zavidanja vredne rezultate. V reprezentanci pa že imamo zelo obetavnega skakalca, Petra Prevca, ki pa se je na ekipni tekmi v Obersdorfu žal poškodoval, zato ni mogel uresničiti svojih načrtov in pokazati izjemnega nastopa tudi v Planici. Želim mu čim hitrejše okrevanje, v naslednji sezoni pa naj se vrne v velikem slogu.

V Planici smo nekateri že bili, drugi pa so se vanjo podali prvič v svojem življenju. Kakor so mi zatrdili sošolci, so se vsi imeli super in se bodo pod Ponce še podali. Sama se tja vračam že jutri, saj se bomo s starši in drugimi sokrajani z avtobusom podali na pot že ob tretji uri zjutraj.

Prvi foto utrinki Planice 2012:

Najlepši, najboljši in najpametnejši v Planici, dijaki GIB-a. 

No, ta majhna pikica, ki jo vidite na strmini, je skakalec. Dokaz, da ime velikanka res ni zgrešeno!

Pogled na doskočišče in množico obiskovalcev. Na levi pa vidite tudi našo VIP tribuno. 

Z mojo Matejo v Planici. 

Jernej Damjan v zraku. Polet tokrat ni zadostoval za napredovanje na tekmo. 

Da pa je bil včerajšnji že tako popoln dan še popolnejši, so poskrbeli še igralci MGL-ja. V sklopu dijaškega abonmaja smo se udeležili koncerta Časovni stroj v Kinu Šiška, ki so ga pripravili ob 60. obletnici gledališča. Tabla na Kinu Šiška je res velika, pa vendar se mi je uspelo s trolo odpeljati štiri postaje predaleč, ampak sem na samem koncu na kraj dogodka prispela pravočasno. Koncert je bil res enkrat in neponovljiv. Čeprav sem pričakovala, da bo super, je bilo še bolje, visoko nad pričakovanji. V Sloveniji se v gledališču skriva res toliko multitalentov, ki obvladajo tako igranje, petje, imitiranje, izgledajo super in še marsikatero pozitivno lastnost bi jim lahko pripisala. S svojimi točkami so nas popeljali v preteklost, zato so navdušili tako mlado kot tudi staro občinstvo. Navdušena pa sem tudi nad samim objektom, kjer je dogodek potekal. O Kinu Šiška sem slišala že marsikaj, vendar si nisem niti predstavljala, da je dvorana, ki je namenjena dogodkom, tako velika in akustična. Pa tudi ostali prostori v objektu so lepo opremljeni, všeč mi je že sama arhitekturna zasnova.

Nekaj uradnih fotografij, ki sem jih našla na facebook profilu MGL-ja:

Igralci, ki so navdušili zbrano množico.  

Jurij Drevenšek kot Zoran Predin. 

Uroš Smolej kot Amy Winehouse. 

Ker pa je bil včerajšnji dan res multidatum, ne smem pozabiti niti tekmo naših ŠKL nogometašev v Murski Soboti. Sicer so bili poraženi, ampak so po poročanju navijačev igrali izvrstno, zato na domačem terenu pričakujemo zmago in uvrstitev v polfinale! Bravo!

foto: Manca Bucalo/David Krošelj

In najlepša hvala Davidu in Manci, ki sta mi omogočila opravljanje mojih novinarskih poslov kljub moji neprisotnosti na tekmi! Hvala, zlata sta!

Ker je leto brez Planice kot leto brez sonca. 

TINA

Pretkani načrt

16. Metulji, čebele in ostale žuželke


Luka: (prestrašeno, sprva zadržano, gleda skozi okno) ,,Ko je bil Ožbej v Londonu, mi je poslal e-mail, v katerem je pisal o tebi. Nekako je izvedel, da si sošolka mojega brata in želel je, da mu dam tvojo telefonsko številko, ker si ti njegovo izbrisala. Dejal sem mu, da naj ne sili vate, saj bi ga vendar že poklicala, če bi želela imeti kaj z njim. Ker je še kar silil vame in ker je moj najboljši prijatelj, sem mu jo po kopici pregovarjanj dal. A dejanje sem kaj kmalu obžaloval, saj sprva nisem vedel, da sta z bratom končno prestopila mejo prijateljstva in sta v razmerju. Takoj, ko mi je Albin sporočil veselo novico, sem Ožbeju poslal sporočilo, naj te pusti pri miru, saj imaš vendar fanta. Odpisal mi je, da te bo poiskal, ko pride domov in da bo odločitev prepustil tebi. Češ, da če se boš odzvala n a njegovo vabilo, boš njegova, če ne pa boš od tvojega skrivnostnega ljubimca...''
Jaz: (osuplo zrem v Luko, sedim na postelji, presenečeno) ,,Čakaj, vedel je, da imam fanta in še vedno je hotel, da sem njegova?''
Luka: (sede na posteljo zraven mene) ,,No, ni bilo čisto tako. Čeprav mu nisem hotel izdati imena tvojega fanta, je vedel, da mora to biti Albin. Za drugega se jaz tako ne bi povlekel in se ne bi preveč obremenjeval s tem, da mu bosta zlomila srce.''
Jaz: (se vstanem, nesem kozarec na mizo, se obrnem in pogledam proti vratom, saj se mi je zdelo, da nekdo prihaja) ,,In zakaj me je še vedno hotel? Saj je imel tvojega brata vendar rad, ali ne?''
Luka: (šepeta) ,,Albin in Ožbej sta pred več kot dvema letoma zabredla v velik spor. Nekaj glede preprodajanja drog, s katerim se je ukvarjal Ožbej. Neki prijateljici je prodal pokvarjeno robo. Že tako je bila predozirana, neki ,,šut'' pa jo je skoraj popeljal v propad. Albin mu je zagrozil, da če ne bo takoj prenehal s prodajo na črnem trgu, bo zanj povedal policiji, ki ga bo za kar nekaj časa pospravila na hladno. Ožbej pa mu je dejal, da če samo črhne besedico, mu bo vzel nekaj, kar mu pomeni največ. Tebe.''
Jaz: (presenečeno vzkliknem) ,,Že pred dvema letoma je vedel za mene? Mislila sem, dva sva se takrat v Zvezdi srečala prvič!''
Luka: ,,Še zdaleč ne. Ožbej te je zasledoval že dolgo. Opazil je, da rada zahajaš v Zvezdo, zato je lastnika poprosil, če bi lahko delal, ko boš prišla. No, natanko je vedel, kdaj boš prišla, saj bojda zahajaš vedno ob istem času.''
Jaz: ,,Ja, pred vsakim sobotnim treningom...''
Luka: ,,Tudi da gre v London, je vedel že poprej. S tem svojim nenavadnim in hitrim odhodom te je želel nekako prikleniti nase in upal je, da ga ravno zaradi tega ne boš pozabila. Ko se je vrnil domov, sva se srečala na pivu. Prosil sem ga, da naj že enkrat pozabi na incident z mojim bratom in naj vaju pusti pri miru. Zatrdil je, da je tako ali tako že pozabil nate, saj je v Londonu spoznal ljubezen svojega življenja. Albinu pa naj bi tudi že vse odpustil, saj je minilo že zares veliko časa...''
Jaz: ,,Vendar nekako ni bilo tako. Kam pa je odšel sedaj?''
Luka: ,,Niti sanja se mi ne. Že neštetokrat sem ga poklical, vendar se ni javil, tudi na sporočila ne odpisuje. Če te kontaktira, mu prosim ne odpisuj in ne oglašaj se na njegove klice. Ne vem niti, če si varna doma, zato, ali bi želela nekaj časa preživeti pri nas?''
Jaz: ,,Obljubim, da ne bom. Hvala za ponudbo, a o tem se moram najprej pogovoriti s Svetlano. Sama sem seveda za, da se umaknem iz stanovanja, saj ve kje živim in še večino časa sem sama, vendar je Svetlana moja skrbnica in mora vedeti, kje in s kom sem.''
Luka: ,,Se ne bi sedaj počasi vrnila v dnevno sobo? Vsi so najbrž že v dvomih, kod se obirava in kaj počenjava tako dolgo.''
Jaz: ,,Seveda! Samo v kopalnico še skočim.''

TINA

Gregorjevo

Zaradi medijskega pompa in oglaševanja trgovcev ter cvetličarjev prav vsi poznamo valentinovo, praznik zaljubljencev, ki so ga spromovirali Američani. Toda, koliko Slovencev ve, da imamo svoj lasten praznik ljubezni, gregorjevo? Gregorjevo je praznik z dolgo tradicijo, izvira že iz časov julijanskega koledarja. Včasih se je pomlad začela 12. marca, ko goduje Gregor. Danes, po novem gregorijanskem koledarju, se pomlad začne nekaj dni kasneje, 21. marca. Na gregorjevo naj bi se temperatura ozračja že prijetno segrela, zato so se iz južnih krajev vrnile ptičke, ki so se na ta dan tudi ženile. Po gregorjevem, ki nekako še vedno velja za prelomnico med zimo in pomladjo, nas namesto mam in budilk zjutraj zbujajo sončni žarki, ki se navadno uprejo ravno v tisti del prostora, kjer stoji postelja in žvrgolenje ptičk.


Star običaj pa pravi, da so se dekleta nekoč na današnji dan ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož. Danes je ta običaj že skoraj popolnoma pozabljen, zato ga moramo mladi ponovno obuditi. 
Pa vi, imate raje ameriškega Valentina ali slovenskega Gregorja? 

vir fotografije: junior.si

Pot, ki beži

15. Metulji, čebele in ostale žuželke

Sama sem hodila po tihih ljubljanskih uličicah. Čeprav sem svojo hojo kar se da upočasnila, sem do vhodnih vrat Novakove hiše prispela še prehitro. Čim se stopila na dvorišče, je k meni pritekel Fifi. Fifi je bil Albinov kužek, ki sem mu ga poklonila za njegov 15. rojstni dan. Preprosto oboževal me je. Stisnil se je k meni in pobožala sem ga. Moje oči so bile hitro polne solz, ki so počasi polzele po mojih licih. Fifi ni želel, da jočem, zato mi je s svojim hrapavim jezičkom obrisal solze z obraza. Nasmehnila sem se in ga poljubila na vrh njegove glave. Med tem se je na vhodu v hišo pojavila Vera, Albinova mama. Bila je oblečena v črn kostim, ki ji je bil močno prevelik. V obraz je bila upadla, videle so se ji celo lične kosti, drugih znakov o žalovanju pa ni bilo. Pozdravila me je z nasmehom na obrazu, ki ga je krasila debela plast pudra. Močno me je stisnila v objem, me poljubila na lice, nato pa mi je v uho zašepetala: ,,Zakaj ravno moj fant? Nikoli ni nikomur nič žal storil, boril se je le za dobro ljubi.'' S tem je v meni prebudila še več slabe vesti. Počutila sem se kot največja izdajalka na tem planetu, želela sem, da bi se lahko vdrla v Zemljo ali na kakšen drug način izginila iz tega planeta. Obraz so bi zopet oblile solze: ,,Dekle moje, ne joči in ne žaluj. Najinega ljubega Albina nam ne bo vrnilo nič. Prosim, vstopi. Vsi smo te nestrpno pričakovali.'' Prijela je mojo roko in sledila sem ji v hišo. Peljala me je v dnevno sobo. Oh, kako dobro sem poznal ta prostor. Tu sva preživela veliko lepih trenutkov. Preživljala sva skupne večere, skupaj pogledala veliko filmov, naredila ogromno projektnih nalog. Skupaj sva se smejala, jedla ob neprimernih urah, preganjala mačka po prekrokanih nočeh... Toda tokrat je bilo vse drugače, tako drugače. Soba je bila polna ljubi, zapolnjevala jo je črnina in žalost, prostor je zapolnjevala nekakšna mukotrpna praznina. Na mestu, kje je bila drugače televizija, je stala Albinova slika, okoli nje pa je bilo 17 svečk - čez en teden bi namreč dopolnil 17. leto življenja. V svoji žalosti pa so bili vsi nekako veseli, da so me videli. Najprej je k meni prišla babica. Objela sem jo in ji izrekla sožalje, ona pa je zajokala. Dejala je, da še kar ni zmožna verjeti, kaj se je zgodilo. Še vedno je upala, da gre za napako in da je vnuk le pobegnil iz države, da se zaščiti pred gotovo ječo. Kako sem si želela, da bi se njene besede uresničile. Zapustila me je in odšla v kopalnico, da si popravi ličila. Nato sem zapadla v pogovor s Francem, Albinovim  očetom. Bil je vojak in čeprav je izgubil sina, je bil ponosen nanj, saj je umrl v čast domovini. Zaupal mi je tudi, da bo prejel odlikovanje predsednika države. Med pogovorom naju je zmotil Luka: ,,Se lahko pogovorim s tabo?'' ,,Seveda.'' Sledila sem mu po stopnicah v njegovo sobo. Ponudil mi je čaj, vendar sem ga poprosila le za kozarec vode. V roko mi je potisnil velik kozarec in mi dejal, naj sedem na posteljo.

TINA

Kje so metulji?

14. del

Manueli in Lari in vsem, 
ki so tolikokrat vprašali, 
kdaj bom napisala nadaljevanje zgodbe. 
Tu je. 

Čez dobro uro sem se zbudila. Sama. Mojim klicem se ni nihče odzval, zato sem se odpravila pogledati, kje tiči razlog. Ožbeja nisem našla nikjer, prav tako pa nisem zasledila niti listka ali kakršnegakoli znamenja o njegovem nenadnem in nenavadnem odhodu. Hotela sem preveriti mobilnik, vendar ga ni bilo nikjer. Zaprepadena sem se zgrudila po tleh, iz oči so mi začele uhajati drobcene kapljice slane vode. Nisem vedela, kaj naj naredim, le ležala sem na tleh in tiho ihtela. Ni mi bilo jasno, zakaj me je pustil samo. Vem, da je bil jezen name, toda bila sem v položaju, ko nisem imela nikogar. Pravih prijateljic nisem nikoli zares imela, skrbnika sta bila na počitnicah, Albin je za vedno odšel in potem, potem me v temni noči zapusti še oseba, ki mi je pomenila svet. Bila sem sama. Osamljena. Sama. Zaspati nisem imela moči, zato sem do jutranje zarje nemočno ležala v tleh v potoku solza. Ko je kukavica osmič zapela, sem se pobrala na noge, ki so me odnesle v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo in ko sem zagledala svoj odsev, sem skoraj omedlela. Pod očmi so se bolščali gromozanski podočnjaki, trepalnice so bile zlepljene, lica črn od maskare. Že tako velika majica mi je bila dvojno prevelika, na trebuhu pa se je kazala ogromna luknja, ki so jo povzročile črepinje razbite skodelice. V ustih sem imela neprijeten zadah, vsak las na glavi je štrlel v svojo smer. Videti sem bila kot prikazen smrti. Odsev v ogledalu je kazal le še bledo podobo mene.
Spraševala sem se, kaj naj naredim. Odšla sem v kuhinjo in na ogenj pristavila čajnik. Poiskala sem sivkin čaj ter vreli vodi dodala pest začimbne mešanice. Napolnila sem skodelico in sedla ob zid. Sivka me je vedno pomirila, zato tudi tokrat ni naredila izjeme. Z vročo tekočino sem v telo dobila nekaj zdravega ter prepotrebnega razuma. Glava in srce sta mi pravila, naj se očedim in odidem na obisk k Albinovi družini. Mama in oče sta me imela vedno za svojo, njegov brat pa je name gledal z veliko mero zaščitništva. Babica me je vedno nahranila, saj ni nikoli mogla razumeti, zakaj sem tako suha. Seveda sama nisem imela takšnega mnenja o sebi, on pa najbrž še vedno misli, da boleham za anoreksijo.
Stuširala sem se, se naličila ter oblekla v črnino. Zaklenila sem stanovanje in se sama podala v sivo mesto. Upala sem, da doma ne vedno, da sva bila z Albinom več kot najboljša prijatelja. Če pa že, sem si nadvse želela, da jim moja neiskrenost do njihovega pokojnega sina ni znana. Vendar pa sem si najbolj na svetu želela, da v njihovi hiši ne bom naletela na Ožbeja, ki je bil sicer opravičeno jezen name, toda zaradi tega, ker me je včeraj pustil samo, sem bila sedaj nanj opravičeno jezna tudi jaz sama.

TINA