Kje so metulji?

14. del

Manueli in Lari in vsem, 
ki so tolikokrat vprašali, 
kdaj bom napisala nadaljevanje zgodbe. 
Tu je. 

Čez dobro uro sem se zbudila. Sama. Mojim klicem se ni nihče odzval, zato sem se odpravila pogledati, kje tiči razlog. Ožbeja nisem našla nikjer, prav tako pa nisem zasledila niti listka ali kakršnegakoli znamenja o njegovem nenadnem in nenavadnem odhodu. Hotela sem preveriti mobilnik, vendar ga ni bilo nikjer. Zaprepadena sem se zgrudila po tleh, iz oči so mi začele uhajati drobcene kapljice slane vode. Nisem vedela, kaj naj naredim, le ležala sem na tleh in tiho ihtela. Ni mi bilo jasno, zakaj me je pustil samo. Vem, da je bil jezen name, toda bila sem v položaju, ko nisem imela nikogar. Pravih prijateljic nisem nikoli zares imela, skrbnika sta bila na počitnicah, Albin je za vedno odšel in potem, potem me v temni noči zapusti še oseba, ki mi je pomenila svet. Bila sem sama. Osamljena. Sama. Zaspati nisem imela moči, zato sem do jutranje zarje nemočno ležala v tleh v potoku solza. Ko je kukavica osmič zapela, sem se pobrala na noge, ki so me odnesle v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo in ko sem zagledala svoj odsev, sem skoraj omedlela. Pod očmi so se bolščali gromozanski podočnjaki, trepalnice so bile zlepljene, lica črn od maskare. Že tako velika majica mi je bila dvojno prevelika, na trebuhu pa se je kazala ogromna luknja, ki so jo povzročile črepinje razbite skodelice. V ustih sem imela neprijeten zadah, vsak las na glavi je štrlel v svojo smer. Videti sem bila kot prikazen smrti. Odsev v ogledalu je kazal le še bledo podobo mene.
Spraševala sem se, kaj naj naredim. Odšla sem v kuhinjo in na ogenj pristavila čajnik. Poiskala sem sivkin čaj ter vreli vodi dodala pest začimbne mešanice. Napolnila sem skodelico in sedla ob zid. Sivka me je vedno pomirila, zato tudi tokrat ni naredila izjeme. Z vročo tekočino sem v telo dobila nekaj zdravega ter prepotrebnega razuma. Glava in srce sta mi pravila, naj se očedim in odidem na obisk k Albinovi družini. Mama in oče sta me imela vedno za svojo, njegov brat pa je name gledal z veliko mero zaščitništva. Babica me je vedno nahranila, saj ni nikoli mogla razumeti, zakaj sem tako suha. Seveda sama nisem imela takšnega mnenja o sebi, on pa najbrž še vedno misli, da boleham za anoreksijo.
Stuširala sem se, se naličila ter oblekla v črnino. Zaklenila sem stanovanje in se sama podala v sivo mesto. Upala sem, da doma ne vedno, da sva bila z Albinom več kot najboljša prijatelja. Če pa že, sem si nadvse želela, da jim moja neiskrenost do njihovega pokojnega sina ni znana. Vendar pa sem si najbolj na svetu želela, da v njihovi hiši ne bom naletela na Ožbeja, ki je bil sicer opravičeno jezen name, toda zaradi tega, ker me je včeraj pustil samo, sem bila sedaj nanj opravičeno jezna tudi jaz sama.

TINA