Zunaj dežuje.
Strmim skozi okno, polno dežnih kaplic.
Minuto, dve, tri.
Čas teče.
Zamislim se?
Zunaj je takšno vreme, mene pa od znotraj razganja kot noro. Najraje bi šla nekam in se znorela do fula, da bi potem lahko še samo zaspala.
Moje počutje se spreminja iz dneva v dan.
Ne vem zakaj sem bila še pred enim dnevom zakompleksana zaradi vsega.
Ne vem zakaj bi se morala sikirati zaradi ljudi, katerim se dobesedno (oprostite izrazu) jebe za mene. Pridejo v ponedeljek v šolo in mi čisto veseli rečejo: ,, V soboto sem pa Patricijo tam vidla.''. Ni me treba zdej še dodatno obremenjevat s tem, da bi lahko tudi jaz šla v soboto ven in bi videla milijon poznanih ljudi, ki jim je mar zame.
Pade odločitev.
Ne bom se več sekirala zaradi nepomembnežev, ki kvarijo moj vsakdan. Raje se bom več posvetila ljudem, ki me imajo radi.
In ne bom se sekirala za vsak ''drek'' in vsakega ''čudaka''.
Enkrat bom v ospredje postavila sebe in nehala biti zafrustrirana in tečna.
To bo to ja!
Tak je to,
Tina vas ma še vedno rada<3
We all want a revolution.
