Njene težke oči so se počasi zapirale. Čeprav se je na vso moč trudila, da bi ostale odprte, ji ni preveč uspevalo. Črke, ki so bile zapisane na papirju, so bežale v daljno deželo. Druge misli so preplavljale njene možgane. Tiste, o lepem poletju in brezskrbnih dneh. Ko je bila že skoraj na drugi strani, jo je prešinilo. Pa čakaj, saj ne bom priča brezskrbnosti, če bom sedaj odšla, zapustila to zemeljsko življenje in se teleportirala. Zavedla se je, da ima vso moč v svojih rokah. Želje imajo čudežno moč nad organizmom. Zbistrila je misli s čašo limonade in se s trdno mislijo, da zmore, podala v svet fizike in matematike.

vir: http://chosenvessel26.files.wordpress.com

TINA

Prvič letos na ribniku

Ko na poti srečaš Simona in atija. :)

Najboljši prijatelji. :) 

TINA

What if...?

Ni dolgo tega, kar sva se spoznala. Spominjam se občutka, ki je prešel moje telo, ko sem ti prvič zazrla v oči. Bil si tako vsakdanji. A v svoji vsakdanjosti si bil tako drugačen. Podoben si bil fantom, ki sem jih poznala že celotno življenje. A hkrati nisi spominjal na nikogar. Široko si se mi nasmehnil. Tvoji zobje niso bili popolni. Toda ti se jih nisi sramoval. Z veseljem si jih kazal okoli in se smejal vsakomur, ki je prišel mimo. V tebi se je skrivala kopica pozitivne energije. Bil si nov na naši šoli. Rekli so mi, da si se preselil iz skrajnega severa države. Srečevala sva se povsod. Na šolskih hodnikih, na ulici, v trgovini, na zabavah. Vendar nikoli, nikoli nisva spregovorila niti besedice. Vedno sva se le nasmehnila drug drugemu in odšla dalje, po svojih opravkih. V trebuhu pa je vedno zaprhutalo.

...

Minilo je že veliko let, kar sem te zadnjič videla. Preselila sem se iz naše vasi, doštudirala in si ustvarila kariero. Nimam otrok in nisem poročena. Imam psa. Velikega. Danes mi je prinesel pismo. Vedno od pobira mojo pošto, to je njegovo najljubše opravilo. Odprla sem ga. Bilo je vabilo. Na peto obletnico mature. Zraven je bil pripet majhen listek, na katerem je pisalo: ,,What if...''. Nasmehnila sem se. Vedela sem, da je od tebe. Če ne bi imela ušes, bi se smejala vse naokoli. Komaj sem čakala.

Mademoiselle X

Ici, c'est la France!

Naša gimnazija že 12 let sodeluje v projektu izmenjave s Francijo. Letos sem se potovanja udeležila tudi sama. Proti francoskemu mestecu Loches smo se podali v nedeljo, na dan šaljivcev. Pot se je vlekla kot še nikoli. Na avtobusu smo bili celih 20 ur, zaradi prepleta navdušenja in pričakovanja pa nekateri nismo mogli zaspati. No, morda je bil krivec tudi avtobus, ki ni bil ravno moj najljubši, za moje pojme so bili sedeži močno pretrdi.

Ko smo se poslovili od staršev, smo se podali na avtocesto. Najprej do Ljubljane, nato pa proti Primorski. Slovenijo smo zapustili na Fernetičih. Pot se je najbolj vlekla čez severno Italijo. Resnično je ni in ni hotelo biti konec, pa še profesor je govoril, tako, da nismo mogli spati. V Francijo smo prišli ponoči, prečkali pa smo mejni prehod v Alpah. Po dolgem pogovoru smo končno zaspali, a kaj, ko so nas že kmalu zbudili, češ, da je pred nami zadnja postaja pred končnim ciljem in se lahko preoblečemo in umijemo zobke. Po polurnem postanku smo bili zopet vsi v avtobusu in čez dobro uro smo prispeli na naš cilj.

Lycée Alfred De Vigny

V mestece Loches smo prispeli nekaj čez 10. uro dopoldan. Pričakali so nas naši francoski prijatelji, ki so nam nemudoma stekli v objem. čeprav utrujeni od dolge poti, smo bili veseli, da smo se zopet snidli. Oblekli smo se, nato pa so nas odpeljali v šolsko jedilnico. Tu smo bili najprej priča nagovoru predsednika države in vnovičnega kandidata na prihajajočih volitvah, Sarkozyja in njegove žene, Carle Bruni. No, nista prišla dejansko, vendar sta bila naša prijatelja, ki sta ju imitirala več kot odlična. Ko smo se jima eni bolj, drugi manj nasmejali (Francozi so se jima smejali, ker so ju dejansko razumeli, Slovenci pa smo se smejali njihovem smehu), so nam za dobrodošlico ponudili zajtrk - francoske rogljičke, sok in kavo. Skupaj smo pokramljali, nato pa nas je pregnal čas. Ker sta šoferja morala nujno prestaviti avtobus pred hotel, smo odhiteli po svoje potovalke in kovčke, ki smo jih nato pustili v nekakšni sprejemnici. Odšli smo v predavalnico, kjer so se nam predstavili s kratkim programom. Najprej so nam punce prikazale plesno, potem pa so nam proecirali film o njihovem lanskoletnem potovanju v Slovenijo. Profesorji so z vodstvom gimnazije Alfred de Vigny izmenjali darila. Naši gostitelji so nas nato peljali na kosilo v šolsko kantino. Najprej smo dolgo čakali pred vrati in pred nami so na vrsto prišli skoraj vsi - imajo nek čudaški način deljenja hrane. Po kosilu smo se Manuela, jaz in najini francoski prijateljici sprehodile po šoli, ki je zares velika in pravi pekel za tiste, ki so slabi pri orientaciji. Imajo tudi veliko in razprostrano dvorišče. Čeprav je bojda prepovedano, Francozi kadijo tudi na območju šole, vendar se zaradi tega nihče preveč ne obremenjuje. Šola, ki ni locirana neposredno v mestu, je zaklenjena, tako da se dijaki ves čas nahajajo na šolskem območju - pa kaj še! Odklenjena so celo vhodna vrata, pred katerimi je nekakšna kadilnica. Šolo pa lahko zapustiš tudi čez igrišče, saj nimajo nobenih pregrad. Po kosilu in kratkem druženju z našimi francoskimi kolegi, smo se podali v sam center mesta Loches. 

Loches

Loches je mestece s približno 7000 prebivalci. Ob ogledu mesta smo srečali le redke domačine, turistov pa sploh ni bilo. Ob odhodu v Francijo so me vsi strašili z zasoljenimi cenami, ki pa jih razen na bencinskih črpalkah nismo srečali. Cene v mestu so sicer dražje kot v Sloveniji, kar pa se zaradi višjega življenjskega standarda in turistične obiskanosti tudi pričakuje. Urejenost mesta bi lahko bila zgled večini slovenskih - na tleh skoraj ne vidiš smeti. Tudi arhitekturno pa je Loches zame eden izmed biserov. Srečaš lahko veliko različnih hiš, ki pa so ne glede na vse grajene v podobnem arhitekturnem slogu. Ima tudi veliko zgodovinskih znamenitosti. Podrobneje smo si ogledali grad z razglednim stolpom, v katerem je bila svojedni zaprta Jeanne d'Arc. Odkrito povedano, občudujem vse ljubi, ki so živeli na takšnih gradovih. Sama si zaradi straha pred višino nisem upala ozreti razgleda, ki ga ponuja razgledni stolp. V gradu pa je tudi veliko vodnjakov, ki so zelo globoki - o tem priča tudi preizkus, da smo vanj vrgli kamenček, ki se je od tal odbil šele po dobrih petih sekundah. Če se poenotimo s fiziko, je globina slabih 50 metrov. 

Francozi pa so nekako obsedeni tudi z vrtovi, saj jih srečaš prav na vsakem delu mesta. Na gradu se bohoti prelep urejen vrt zdravilnih rastlin. Najbolj zdrave in učinkovite med vsemi pa še vedno nimajo. 

V mestu sem bila najbolj navdušena nad mestno ,,plažo''. Gre za urejen park, ki ga obdaja drevored. Tu lahko poležiš, se zabavaš in iščeš nove moči, ob vsem tem pa te spremlja še žuborenje reke. 

TINA

Čisto običajna nedelja

Pakiram.
Čez slabo uro odhajam v Brežice.
In potem na avtobus.
Franciji naproti.
Vse je že pripravljeno.
Kovček še ni zaprt.
Hrana je pripravljena.
Včeraj sem bila v Celju.
Kupila sem dvoje hlače.
Tudi Lino hoče iti z mano.

Lepo se imejte!
Kmalu se vam oglasim.

P.s.: En teden sem že brez facebooka. Vse bolj razmišljam, da se sploh ne bi vrnila.

TINA