Let's make a new tomorrow... Today!

Zakaj tako hitro?

Listje zvoni poletju.

Zakaj tako hitro?

Zato, da bo deklica

hitro odrasla. 

Majhna deklica 

hoče biti velika.

Vsako zvonjenje 

je zanjo pritrkavanje. 

(Neža Maurer)

Spet bežimo novemu koncu naproti. 

Ne želim vam sreče in uspeha.

Želim vam le zdravje in nebo,

 ki bo polno zvezd, ki sijejo le za vas. 

Naj nasmeh na obrazu nikoli ne izgine. 

Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?

Božič. Največji družinski praznik v letu. Sama ga ne gledam ravno s takšnimi očmi. Pri naši hiši je 25. 12. poznan kot praznik glasbe. Odkar pomnim Pihalni orkester Senovo na božični dan prireja koncert. Ker smo nekakšna glasbena družina, imamo v njem seveda tudi svojega predstavnika oz. več le-teh. Oče že od 12. leta piha v ravno kovinsko palico, ki jo imenujemo prečna flavta, danes pa ga poznamo tudi kot predsednika sekcije. Brat, nadobuden mlad saksofonist, dijak KGBL-ja v Ljubljani in študent elektrotehnike, že od leta 2001 skrbi za lepoto v orkestru. Do letos je bil zame vsak božič enak - zjutraj sem se zbudila, skupaj smo odprli darila in popili skodelico kave, nato pa je mama pripravila obilen zajtrk. Po obedu sem se raje skrila v svojo sobo, saj so se pri moškem delu družine začele priprave na koncert. Poiskati je bilo treba srajci, nogavice, očistiti čevlje, preveriti, če so hlače v redu in se stuširati. In ker ste fantje pač nagnjeni k temu, da ste pred velikimi stvarmi tečni, tudi naša dva nista odstopala od povprečja. Ko sta odšla, sva z mamo odšli v kuhinjo speč mafine, nato pa sva skupaj pogledali kak božični film.
Letošnje leto izstopa iz dolgoletne rutine. Zjutraj smo se zbudili in odprli darila (hvala Božičku za siv šal in velik okvir za sliko), nato pa so se spet začele priprave za koncert. Vendar se tokrat nista pripravljala samo oče in brat, ampak sem se jima pridružila tudi jaz. Da, letos sem se pridružila ogromnemu pihalnemu orkestru in sicer najbolj številčno zastopanim klarinetistom. Čeprav še ne zmorem odigrati prav vsega, pa vsaj skrbim za lepoto. Letošnje leto je drugačno.

Še se bo igralo!  

Pri orkestru ne bo lahko - takoj po končanem nastopu mi je iz palca na levi roki začela teči kri.
(''Ne boj, mesarsko klanje!'')

Sedaj pa grem z enodnevno zamudo pit božični čaj, pojest preveč čokolade in pogledat božično klasiko - Love actually. 

Sovražim petarde in ljudi, ki prisegajo nanje. 

Poglej ven, dežuje

Danes je 15. december 2011 (in ne, ni bil včeraj, čeprav sem današnji datum napisala na včerajšnji test slovenščine) in zjutraj me je zbudila prijetna melodija, ki so jo ustvarjale majhne dežne kapljice. Rada imam dež. Čeprav v večini ljudi ustvarja nekakšno pesimistično vzdušje in jim jemlje motivacijo, pri meni ni tako. Lažje ustvarjam, če je zunaj dež. Če je sončno, me srce vleče v naravo, če pa je zunaj le oblačno, si želim v posteljo.
Danes dežuje. Že cel dan po malem. Trenutno (ob 17:07) lije kot iz škafa, dežju pa so se pridružile še majhne snežinke. Želim si snega. Ogromnih, če ne kar enormnih količin te bele snovi. Zagotovo pa razlog za mojo željo niso tisti ideali, da mora biti božič bel in vse božične pesmi, ki opevajo bel božič. Ne, ne, le hitro se želim podati na najbližje urejeno smučišče in se zopet spustiti po beli strmini. In nato še enkrat. In zopet. In znova.
Rada imam božič. In rada imam sneg. Vendar ne menim, da morata ta dva dejavnika nujno nastopati skupaj. Smisel božiča je, da se skupaj zbere cela družina in se poveseli ter da gredo tisti bolj verni ob polnoči k polnočnicam. Če pa omenjena dejavnika nastopata skupaj, je to še toliko bolje.
Sedaj je ura 17:18 in zunaj razen premočenih dreves in klopi prav nič ne priča o tem, da je pred desetimi minutami deževalo kot za stavo.

In ko bo dan in spet bom sam. In lepi koščke sveta, ki ga ni več, ki ga ni več.
Poglej ven, dežuje...
(Gal Gjurin)

Kot bi mi bilo prvič...

Metulji, čebele in ostale žuželke SEDMIČ.

Komaj sem se oblekla in uredila, že sem iz kuhinje zaslišala Svetlanin glas, naj pohitim, saj bom sicer zamudila šolo. Še zadnjič se pogledam v ogledalo in si rečem: ''Zmogla bom!''. Podala sem se proti izhodu, vendar mi je nekaj manjkalo. Obstala sem in napela možgane. Seveda, moj šal, moj vijoličen šal! Stekla sem ponj, nato pa sem zaklenila vhodna vrata in sedla na zadnji sedež avtomobila. Obožujem šale in nikamor, ampak res nikamor se ne odpravim brez šala. Zasedajo kar polovico moje velike omare. Odpeljali smo se. Med tem, ko sta Svetlana in Vincent v sprednjem delu avtomobila veselo klepetala o rezultatih volitev, sem sama opazovala okolico. Počutila sem se tako.. nenavadno. Zdelo se mi je, da se vračam v okolje, ki mi ne prija, v katerega ne spadam. Ne maram svoje gimnazije. Tako temačna je. Ne maram svojih sošolcev. Ko se tako vozimo med ozkimi ljubljanskimi uličicami, se mi v glavo prikrade spomin na prvi srednješolski dan. Zjutraj sva se s Katjo peš odpravili proti gimnaziji. Nisem vedela kaj me čaka, vendar sem bila zelo vesela. Veselila sem se spremembe, veselila sem se novih obrazov, veselila sem se tega, da se nisem vpisala v običajno gimnazijo, ampak na Waldorfsko. Počutila sem se tako odraslo. Vsi osnovnošolci, ki sva jih srečali na poti, so se mi zdeli takšni mladiči. Ko sem izvedela, da s Katjo nisva v istem razredu, sem bila srečna z grenkim priokusom. Na živce mi gre, vendar zaradi tega nisem poznala prav nikogar v svojem razredu. Razredničarka nas je odpeljala do naše matične učilnice in sedla sem v tretjo klop. Vsi sošolci so bili tako nasmejani in veseli, kot da je najsrečnejši dan njihovega življenja. Vsi so poznali nekoga, jaz pa sem se počutila tako osamljeno. Sedela sem sama. Ko nam je profesorica razlagala o šolskih pravilih, nam delila urnik in nam predstavljala učiteljski zbor, je nekdo potrkal na vrata. V razred je vstopil zelo ljubek fant, a me sprva ni pritegnil. Pa ne tako vizualno, saj je bil zelo privlačen, vendar mi ni bilo všeč, da je zamujal. Prišel je do moje klopi in me vprašal, če je sedež zraven mene prost. Pokimala sem mu in hitro je sedel. Pogledal me je, mi dejal: ''Jaz sem Albin.'' in se mi široko nasmehnil. ''No, gospodič v tretji klopi, če že zamujaš, vsaj ne klepetaj med mojo razlago!''. Še enkrat me je z nasmeškom pogledal, le-tega pa sem mu z veseljem vrnila. Vedno ko sva skupaj, imava na obrazih nekakšna skrivnostna nasmeška. Nekaj drugačnega je na njem, že od prvega šolskega dne...
''Alo, mladenka, hitro ven iz avta, saj že zamujaš!'' mi je dejala Svetlana. ''Lep dan ti želim, če pa boš kaj potrebovala, me le pokliči!''. Poslovila sem se in stekla proti velikanskim vhodnim vratom.

ŠEST: Metulji, čebele in ostale žuželke

Samo za Manuelo, ki je željna ljubezni.


Danes je zame prav poseben dan. Po mesecu dni se vračam v šolo. Preplavljajo me mešani občutki. Večine sošolcev nisem videla že od konca oktobra. Ne vem, kako se bodo obnašali do mene. Vsi že vedo za mojo bolezen. Vsi vedo, da sem bila v preteklem mesecu na treh operacijah. Čeprav mi je zdravnik odsvetoval, grem vseeno v šolo. Dolgočasim se doma.
Sovražim bolnico. Sovražim belino. Upam, da letos ne bo snega. Obožujem center Ljubljane. Še posebej sedaj, ko je cel v praznični razsvetljavi. Še vedno si ne želim snega. Tudi ti si ga ne bi, če bi preživel skoraj cel mesec v bolnišnici.
Edina dobra stvari, ki se mi je zgodila v novembru, je odšla na Otok. Ja, priznam, nisem ravno čustvena oseba, vendar ta fant... no, nekako mi je zlezel pod kožo. Čeprav sem ga videla le enkrat, bi lahko bil tisti pravi. Ne poznam ravno veliko ljudi, ki bi ti bili pripravljeni pomagati. In to nemudoma. In ker je odšel na drug konec Evrope, jaz pa samevam doma, sem na strogi dieti in na dan pojem nekaj deset antibiotikov, sem izbrisala njegovo številko. To dejanje sicer večkrat dnevno obžalujem, vendar mu nočem dajati lažnega upanja. Moje zdravstveno stanje je nestabilno, sedaj sem, čez trenutek me mogoče ne bo več. Naj si najde dekle, ki ga bo imelo rado in bo vedno ob njem. Jaz mu tega ne morem zagotoviti. In te njegove rjave oči, te njegove čokoladne oči... 

TINA

Dan nasmehov

V zraku je še čutiti vonj včerajšnjih volitev. Na obrazih pozitivcev je moč videti velike, pozitivne nasmehe, na obrazih poražene SDS pa lahko zasledim nasmeh z grenkim priokusom, ki kar sam pravi, da bo na naslednjih volitvah bolje. V njihovih nasmehu se skriva tudi sla po vnovičnih predčasnih volitvah. Čisti brezsmisel...

Vendar največji, zmagovalni nasmešek danes pripada moji mamici. Po letih in letih truda, dolgih noči in mnogih odrekanj, ji je danes ob 11. uri dekan Univerze za kemijo in kemijsko tehnologijo DR. PROF. Željko Knez predal listino, ki priča o tem, da je s šolanjem (vsaj za nekaj časa, nikoli ne veš, kaj jo bo še pičilo) zaključila. Da, predal ji je univerzitetno diplomo in njen naziv še podaljšal, saj je od danes dalje univ. dipl. ing. kem. tehn.. ABSOLUTNA ZMAGOVALKA DNEVA NASMEHOV. 

Danes sem najbolj ponosna hči na svetu.

Kako pospraviti sobo?

1. Postavi si cilj.
Cilj je v tem primeru pospravljena soba. In zakaj si je dobro postaviti cilj? Zato, ker nas pri delu motivira, ne bomo odnehali, dokler ne bo cilj izpolnjen.

2. Zapri že enkrat računalnik.
Računalnik je moteči člen. Če bo odprt na tvoji pisalni mizi ali postelji strmel vate, te bo zagotovo premamil in čez pet sekund boš zopet sedel na stolu in veselo čvekal s svojimi facebook prijatelji.

3. Prižgi radio. 
Že renesančnik William Shakespeare je dejal, da iz glasbe prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse skrbi in vse bolečine srca. Pa tudi neka čudna motivacija se skriva v glasbi, ki ti bo zagotovo dala še dodatno spodbudo, da pospraviš sobo. Plus, če imaš prižgan radio izpolniš točko 2. in lahko spoznaš kakšen drug stil glasbe, kakšno novo pesem...

4. Razglej se po sobi...
in ugotovi, kateri predeli sobe so sploh potrebni pospravljanja. Včasih že samo pospravljena soba vrže na sobo čisto drugačno luč.

5. Vsaka stvar mora imeti svoje mesto.
Drugače tako nima smisla pospravljati, saj se boš čez pol ure zopet nahajal v popolnem neredu.

6. Še vedno nič?
Za punce: Veš tisto dekle, s katerim tekmuješ že od vrtca pa je zmaga vedno na njeni strani? No, ona ima pospravljeno sobo... Vedno!
Za fante: Punce obožujejo fante, ki ne živijo v razmetanih sobah.


Sedaj pa hitro preizkusit nasvete, saj vodijo k notranjem zadovoljstvu in zadovoljstvu vaših mam.

Tina

vir fotografije: http://pjvanoverschot.files.wordpress.com

Čakal sn te ko kreten, čakal neke boljše čase...

ali peti del zgodbe Metulji, čebele in ostale žuželke.


Dragi Luka.

Včeraj sem prispel v London. Imam prav prijetno stanovanje na obrobju mesta, ki si ga delim s triindvajsetletno Španko Angeliko in devetnajstletnim Norvežanom Björgnom. Angelika je študentka angleščine, v Anglijo pa se je podala služit kruh, saj poučuje na osnovni šoli. Björgen je zelo postaven mladenič, študent športne univerze. Trenira košarko in igra za mladinski košarkarski klub London Pioneers. Z obema se prav dobro razumem. Ko sem prišel, sta me prav prijetno presenetila, saj sta mi pripravila vselitveno zabavo, na kateri sem spoznal še nekaj drugih študentov. Danes zjutraj sem imel prvo predavanje. Moj profesor je nek svetovno znan arhitekt, vendar si nisem zapolnil njegovega imena... Preveč informacij za mojo zmedeno glavo. Imam dva sklopa predavanj - teoretičnega in praktičnega. En teden se bomo samo učili, drug teden pa bomo pokazali svoje znanje tudi na papirju. Danes gremo ven, v nek bližnji klub. Baje da bo fajn. :-) Kako je doma? Kaj novega? Me pogrešate v stanovanju ali ste si našli že novega sostanovalca, da vam kuha kosilo? :D 

Imam prošnjo za tebe... Se spomniš dekleta, o katerem sem ti govoril pred mojim odhodom? Obljubila mi je, da mi bo poslala SMS, vendar še vedno ni ne duha ne sluha o njeni obljubi. Ne najdem je niti na medmrežju, saj mi je zaupala le njeno ime. Sodelavec mi je zadnjič povedal, da je dijakinja Waldorfske gimnazije v Ljubljani. Mar ne hodi na isto šolo tudi tvoj mlajši bratec? Bi ga lahko malce povprašal, če jo pozna? Ima oranžne lase srenje dolžine, visoka je okoli 1,7 metra, ima zelene oči in rdeč plašč ter črno Nike-ovo torbo. Aja, pa sovraži zgodovino. 

Pošiljam ti prelepe pozdrave iz sončnega Londona. 

Ožbej

Metulji, čebele in ostale žuželke: Presenečenje

Skozi množico sem se prebila do avtobusnega postajališča na Slovenski. Do prihoda moje trole je bilo še dolgih 13 minut, zato sem iz torbe izvlekla telefon in poklicala mojo sostanovalko. Morda se čudite, vendar, da, kljub temu, da sem komaj v drugem letniku gimnazije že imam ''cimro''. In ne, nisem se skregala s starši in se izselila, niti me niso vrgli iz dijaškega doma, saj sem vzorna dijakinja. Pred tremi leti sta v prometni nesreči na poti v Nemčijo preminula moja starša. Ker sem njun edini otrok in me sedaj že pokojna babica ni bila več sposobna vzgajati, sem dobila nove skrbnike. Mama je v oporoko napisala, da če se ji kdaj karkoli zgodi, naj zame skrbi družina njene najboljše prijateljice Katrin. Takoj sedaj živim v Ljubljani, kjer si 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje delim z 22-letno Svetlano in njenim fantom Vincentom. Svetlana je študentka 3. letnika sociologije, Vincent pa je francoski matematik, ki ga je spoznala med njenim polletnim bivanjem v Orleansu. Dvakrat je pozvonilo, nato pa sem na drugi strani zaslišala poznan glas. ''Hej, mala, kod hodiš tako dolgo? Skuhala sem izvrstno večerjo, pa se je že ohladila.'' je hitela govoriti. ''O, super, potem si že doma?'' sem ji odvrnila. ''Zgubila sem ključe od stanovanja, pa me je bilo strah, da imaš še vedno predavanja in bom spet čakala pred vrati kot kakšna brezdomka.'' ''Spet?'' je vprašala s kanček kričečim glasom. ''Ne skrbi, vse je v redu, '' sem ji dejala ''na avtobusnem postajališču sem in čez pol urice bom doma. Se vidiva. Čao''. ''Adijo, pa pazi...'' so bile zadnje besede, ki sem jih uspela ujeti z druge strani, saj je telefon nenadno zdrknil iz moje dlani. Močno sem se prestrašila in upala, da mi je le padel po tleh. Pogledala sem na tla, vendar ga ni bilo, nato pa sem se s strahom obrnila in zagledala fanta iz Zvezde, ki je držal v rokah moj telefon. ''Hej, upam da te nisem preveč prestrašil. Bila si tako zatopljena v telefonski pogovor pa nisem vedel, kako naj pritegnem tvojo pozornost.''. Pozdravila sem ga z jezo v očeh in nasmehom na ustnicah. ''Nekaj ti moram povedati, o jutrišnjem večeru. Čeprav si zelo želim, da bi šla skupaj ven, ne bo šlo. Pravkar sem prejel klic s fakultete, da je eden od študentov zavrnil ponujen polletni tečaj arhitekture v Londonu, zato jih je zanimalo, če  sem še vedno zainteresiran. Te ponudbe res ne smem zavrniti, saj mi obeta veliko pomembnih izkušenj... Vendar moram oditi že zjutraj, s prvim letom.''. Nasmehnila sem se mu in mu dejala, da sem vesela zanj in da naj se sploh ne obremenjuje z mano, nato pa sva nekaj minut le zrla drug v drugega. Sama nisem našla primernih besed, zanj pa ne vem, najbrž si je želel zapolniti moj obraz. ''Lahko sedaj dobim svoj telefon? Moj prevoz je že tu.'' sem dejala s cmokom v grlu. ''Seveda,'' je odvrnil in hitro še nekaj vtipkal vanj. ''Aja, pa drugače, moje ime  je Ožbej.''. Še sama sem se mu predstavila, ga objela, mu vzela telefon in stekla proti avtobusnim vratom. Ker je bila ura že precej pozna, je bilo to navadno nabito polno vozilo na pol prazno. Sedla sem in odklenila tipkovnico telefona. Na zaslonu se mi je pojavila telefonska števila. Saj to je vendar njegova številka. Nekaj časa sem le strmela v mobilnik, nato pa sem se odločila, da je ne bom shranila. Če nama je usojeno, se bova spet našla...