Božič. Največji družinski praznik v letu. Sama ga ne gledam ravno s takšnimi očmi. Pri naši hiši je 25. 12. poznan kot praznik glasbe. Odkar pomnim Pihalni orkester Senovo na božični dan prireja koncert. Ker smo nekakšna glasbena družina, imamo v njem seveda tudi svojega predstavnika oz. več le-teh. Oče že od 12. leta piha v ravno kovinsko palico, ki jo imenujemo prečna flavta, danes pa ga poznamo tudi kot predsednika sekcije. Brat, nadobuden mlad saksofonist, dijak KGBL-ja v Ljubljani in študent elektrotehnike, že od leta 2001 skrbi za lepoto v orkestru. Do letos je bil zame vsak božič enak - zjutraj sem se zbudila, skupaj smo odprli darila in popili skodelico kave, nato pa je mama pripravila obilen zajtrk. Po obedu sem se raje skrila v svojo sobo, saj so se pri moškem delu družine začele priprave na koncert. Poiskati je bilo treba srajci, nogavice, očistiti čevlje, preveriti, če so hlače v redu in se stuširati. In ker ste fantje pač nagnjeni k temu, da ste pred velikimi stvarmi tečni, tudi naša dva nista odstopala od povprečja. Ko sta odšla, sva z mamo odšli v kuhinjo speč mafine, nato pa sva skupaj pogledali kak božični film.
Letošnje leto izstopa iz dolgoletne rutine. Zjutraj smo se zbudili in odprli darila (hvala Božičku za siv šal in velik okvir za sliko), nato pa so se spet začele priprave za koncert. Vendar se tokrat nista pripravljala samo oče in brat, ampak sem se jima pridružila tudi jaz. Da, letos sem se pridružila ogromnemu pihalnemu orkestru in sicer najbolj številčno zastopanim klarinetistom. Čeprav še ne zmorem odigrati prav vsega, pa vsaj skrbim za lepoto.
Letošnje leto je drugačno.
 |
| Še se bo igralo! |
 |
Pri orkestru ne bo lahko - takoj po končanem nastopu mi je iz palca na levi roki začela teči kri.
(''Ne boj, mesarsko klanje!'') |
Sedaj pa grem z enodnevno zamudo pit božični čaj, pojest preveč čokolade in pogledat božično klasiko - Love actually.
Sovražim petarde in ljudi, ki prisegajo nanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar