Danes je zame prav poseben dan. Po mesecu dni se vračam v šolo. Preplavljajo me mešani občutki. Večine sošolcev nisem videla že od konca oktobra. Ne vem, kako se bodo obnašali do mene. Vsi že vedo za mojo bolezen. Vsi vedo, da sem bila v preteklem mesecu na treh operacijah. Čeprav mi je zdravnik odsvetoval, grem vseeno v šolo. Dolgočasim se doma.
Sovražim bolnico. Sovražim belino. Upam, da letos ne bo snega. Obožujem center Ljubljane. Še posebej sedaj, ko je cel v praznični razsvetljavi. Še vedno si ne želim snega. Tudi ti si ga ne bi, če bi preživel skoraj cel mesec v bolnišnici.
Edina dobra stvari, ki se mi je zgodila v novembru, je odšla na Otok. Ja, priznam, nisem ravno čustvena oseba, vendar ta fant... no, nekako mi je zlezel pod kožo. Čeprav sem ga videla le enkrat, bi lahko bil tisti pravi. Ne poznam ravno veliko ljudi, ki bi ti bili pripravljeni pomagati. In to nemudoma. In ker je odšel na drug konec Evrope, jaz pa samevam doma, sem na strogi dieti in na dan pojem nekaj deset antibiotikov, sem izbrisala njegovo številko. To dejanje sicer večkrat dnevno obžalujem, vendar mu nočem dajati lažnega upanja. Moje zdravstveno stanje je nestabilno, sedaj sem, čez trenutek me mogoče ne bo več. Naj si najde dekle, ki ga bo imelo rado in bo vedno ob njem. Jaz mu tega ne morem zagotoviti. In te njegove rjave oči, te njegove čokoladne oči...
TINA
1 komentar:
Hvala! :)) Super je! :)
Objavite komentar