Metulji, čebele in ostale žuželke SEDMIČ.
Komaj sem se oblekla in uredila, že sem iz kuhinje zaslišala Svetlanin glas, naj pohitim, saj bom sicer zamudila šolo. Še zadnjič se pogledam v ogledalo in si rečem: ''Zmogla bom!''. Podala sem se proti izhodu, vendar mi je nekaj manjkalo. Obstala sem in napela možgane. Seveda, moj šal, moj vijoličen šal! Stekla sem ponj, nato pa sem zaklenila vhodna vrata in sedla na zadnji sedež avtomobila. Obožujem šale in nikamor, ampak res nikamor se ne odpravim brez šala. Zasedajo kar polovico moje velike omare. Odpeljali smo se. Med tem, ko sta Svetlana in Vincent v sprednjem delu avtomobila veselo klepetala o rezultatih volitev, sem sama opazovala okolico. Počutila sem se tako.. nenavadno. Zdelo se mi je, da se vračam v okolje, ki mi ne prija, v katerega ne spadam. Ne maram svoje gimnazije. Tako temačna je. Ne maram svojih sošolcev. Ko se tako vozimo med ozkimi ljubljanskimi uličicami, se mi v glavo prikrade spomin na prvi srednješolski dan. Zjutraj sva se s Katjo peš odpravili proti gimnaziji. Nisem vedela kaj me čaka, vendar sem bila zelo vesela. Veselila sem se spremembe, veselila sem se novih obrazov, veselila sem se tega, da se nisem vpisala v običajno gimnazijo, ampak na Waldorfsko. Počutila sem se tako odraslo. Vsi osnovnošolci, ki sva jih srečali na poti, so se mi zdeli takšni mladiči. Ko sem izvedela, da s Katjo nisva v istem razredu, sem bila srečna z grenkim priokusom. Na živce mi gre, vendar zaradi tega nisem poznala prav nikogar v svojem razredu. Razredničarka nas je odpeljala do naše matične učilnice in sedla sem v tretjo klop. Vsi sošolci so bili tako nasmejani in veseli, kot da je najsrečnejši dan njihovega življenja. Vsi so poznali nekoga, jaz pa sem se počutila tako osamljeno. Sedela sem sama. Ko nam je profesorica razlagala o šolskih pravilih, nam delila urnik in nam predstavljala učiteljski zbor, je nekdo potrkal na vrata. V razred je vstopil zelo ljubek fant, a me sprva ni pritegnil. Pa ne tako vizualno, saj je bil zelo privlačen, vendar mi ni bilo všeč, da je zamujal. Prišel je do moje klopi in me vprašal, če je sedež zraven mene prost. Pokimala sem mu in hitro je sedel. Pogledal me je, mi dejal: ''Jaz sem Albin.'' in se mi široko nasmehnil. ''No, gospodič v tretji klopi, če že zamujaš, vsaj ne klepetaj med mojo razlago!''. Še enkrat me je z nasmeškom pogledal, le-tega pa sem mu z veseljem vrnila. Vedno ko sva skupaj, imava na obrazih nekakšna skrivnostna nasmeška. Nekaj drugačnega je na njem, že od prvega šolskega dne...
''Alo, mladenka, hitro ven iz avta, saj že zamujaš!'' mi je dejala Svetlana. ''Lep dan ti želim, če pa boš kaj potrebovala, me le pokliči!''. Poslovila sem se in stekla proti velikanskim vhodnim vratom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar