Olimpijska iskrica: Zlata skromnost

Skromnost, delavnost, preprostost, nadarjenost, odličnost, odločnost... Karakteristike, ki bodo v Sloveniji še dolga leta zaznamovale zadnji julijski olimpijski dan. Najprej odličen nastop Anje Klinar zjutraj v kvalifikacijah. Želim ji ogromno plavalne sreče in znanja v večernem polfinalu. Da bo rezultat potrdil odlično pripravljenost slovenske plavalke. Popoldanski del iger je namenjen finalom. Danes smo Slovenci v ogenj podali kar štiri odlične športnike - najprej sta se dokazala Čop in Špik, ki sta se v veslaškem dvojnem dvojcu uvrstila v četrtkov finale. Izkazal se je tudi Benjamin Savšek, po polfinalu drugi, a žal se v finalu ni izšlo. A vseeno, kapo dol, sama se ne bi upala podati po brzicah, on pa je osvojil 8. mesto v olimpijski konkurenci. Nato pa je sledil največji dogodek za Slovence. Vsi smo ogromno pričakovali, že pred začetkom Londona 2012, predvsem pa po odličnih predstavah danes. Vsi smo vedeli, da je zmore. V očeh se ji je videlo, da je danes njen dan. Olimpijski dan. Zlat dan. Leta, leta in leta dela, treninga. Leta odpovedovanja zabavam. Ko smo vsi spali, je ona trenirala. Urška Žolnir, prva zlata slovenska olimpijka. S svojo odlično fizično in psihično pripravljenostjo se je podala tja, kamor je sodila - v finale. Izrazito boljši boj in po petih minutah je bilo jasno, da imamo Slovenci prvo zlato medaljo na londonskih olimpijskih igrah. Po celem dnevu smo končno ogledali nasmeh na njenem obrazu. Zaslužen nasmeh. Nasmeh z zlatim sijajem.

Iskrene čestitke Urški iz Slovenije. Od mene, majhne blogerke. Pa verjamem, da tudi od vseh ostalih Slovencev. Čudovito je bilo slišati slovensko himno iz Londona. Srčno upam, da jo v naslednjih dneh še kdaj slišala. Vsem športnikom želim ogromno uspeha, naj se vidi, da smo tudi Slovenci lahko najboljši - ker tudi dejansko smo.

vir fotografije: facebook page Slovenija

olimpijska TINA

Bodi tulipan na polju vrtnic

In čez čas... Čez čas, ko se zaveš svoje zmote, ko resnično veš, da nisi ravnal prav, ti je žal. Res ti je žal, a ti je hkrati tudi vseeno. Spomniš se vsake svoje besede, vsakega giba, vsake obrazne poteze. V spomin se vrne vsaka guba, modrica in znamenje, ki si ga imel takrat. Zaboli... A bolečina popusti. Greš dalje. Ne obremenjuješ se več. Čeprav veš, da je bilo takrat narobe, danes veš, da si ravnal popolnoma prav. Narobeprav. Pravnarobe. Napravbe? Vseeno je. Kar je bilo, je bilo. Nihče ne more živeti v zgodovini. Bilo bi nam veliko lepše, če bi lahko živeli v preteklosti. Oh, kako rada bi se vrnila v 60. leta, ki jih nisem nikoli doživela. Pa jih kljub vsemu poskušam živeti še danes. Kako lepo bi bilo, če bi to lahko pisala na pisalni stroj. Ja, čisto pravi pisalni stroj. Mogoče bo enkrat v moji zbirki. Mogoče. Lepo bi bilo, če bi bilo drugače. A se moramo spoprijeti s kruto resnico in živeti dalje. Vsak dan z novimi izkušnjami. Vsak dan s prijateljem več... Ali manj. Vendar je dejstvo, da so na koncu ob tebi le tisti, ki si to zaslužijo. Če ni nikogar, si enostavno prevelika osebnost - smatrali bi te kot težaka, a navadno si le tako velik v sebi, da ti nihče ne seže do kolen. In ljudje so ljubosumni. Da se sam, čisto sam prebijaš skozi težave vsakdanjika? Označili se bodo za vaškega posebneža. Pa naj. Biti poseben je odlično. Biti poseben danes? Naravnost imenitno!

http://www.uspto.gov

Nenazadnje, bodi tulipan na polju vrtnic.

TINA

Kaj pa, če je vse res?

Metulji, čebele in ostale žuželke: DVAJSETIČ

,,Zbudi se, zbudi se! Kaj je narobe? Zakaj kričiš?'' so bile besede, s katerimi me je prebujala Svetlana. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem zapustila svoje grozne sanje. Ko sem se zbudila, sem bila vsa objokana. Svetlana je sedla poleg mene: ,,Je bil on?'' ,,Kaj če je bil on, Lani, kaj pa vendar govoriš?'' sem dejala še vsa zaspana. ,,Če je tvoje sanje danes obiskal on. Saj veš, Ožbej.'' Gledala sem jo in oči so mi zopet osvežile solze. ,,Je bil, ne? Joj, srce moje, sploh ne veš, kako mi je hudo zate!'' ,,Vsako noč me preganja v sanjah. Sploh ne vem, kaj naj storim.'' ,,Jaz mislim, da bi bilo najbolje, če bi se z njim dobila na kavi, da se dogovorita o vsem.'' Nič nisem odgovorila, le stisnila sem se v njen objem. ,,Kje pa je Vincent?'' sem jo vprašala, saj sem želela zamenjati temo pogovora. Moje počutje je bilo grozno, še kar me je razžirala krivda. Ni minil dan, da ne bi pomislila na Albina. In na Ožbeja. Oba sta bila še globoko zakoreninjena v mojem srcu. Mogoče pa sedaj verjamem v ljubezen. Če je ljubezen to, da nekdo sploh ne zapusti tvojih misli. Da razmišljaš o njem dan in noč. Da iščeš rešitve, za probleme, ki si jih zastavljaš sam. Da si želiš biti z nekom, vendar hkrati nočeš. Da ne veš, kaj hočeš. Ah, in ta svet odraslih. Želim si biti zopet otrok. Želim si mamo in očeta. In igrače. Veliko igrač. In otroških knjigic. ,,Zopet si odtavala! To se mora nehati. Si morda razmišljala, da bi obiskala terapevta?'' ,,Sem. Ampak ne bom. Sama se lahko prebijem skozi svoje težave. Kar sem si skuhala, to bom pojedla. Danes grem v mesto. S sošolkami se dobim na pijači. Nočem iti, ampak sem jim obljubila.'' ,,Prav, sedaj pa pojdi nekaj pojest v kuhinjo. Pa stuširaj se, smrdiš!'' Grdo sem jo pogledala. Sovražim negativne kritike. ,,Ampak imaš pa čudovito barvo las!'' Obožujem pohvale in Svetlana to ve, zato mi je tudi namenila eno, da se ne bi počutila užaljene. Odprla sem hladilnik in v njem našla lubenico. ,,Njaaam,'' sem si mislila in že je velik kos ležal na mojem krožniku. Odšla sem na balkon, kjer sem srečala soseda. Študent medicine. Ni bil ravno pri sebi, saj je želel rezati trupla. Kakorkoli se temu poklicu že reče. Pogledal me je skozi debela stekelca in me vprašal: ,,Truplo tvojega fanta so že zakopali?'' Nekajkrat sem trenila z očesom. Je mislil resno? Me je pravkar vprašal, če so že zakopali Albinovo truplo? Ker me je še vedno nepretrgoma gledal, sem vedela, da se ne šali. Vzkipela sem in vanj vrgla krožnik z lubenico in začela kričati: ,,Kako moreš!'', nato pa sem hitro zbežala v kopalnico. Odprla sem vodo in hitro smuknila pod tuš. Zaihtela sem. Kako boli. Kako boli, ko nekoga zgubiš. Zgubiš za zmeraj. Ko veš, da se ne bo vrnil. Jokala sem. In razmišljala. Morala bi upoštevati Svetlanin nasvet in se pogovoriti z Ožbejem. Ampak kako naj stopim v kontakt z njim? Na telefon ni nikoli dosegljiv, ne vem niti, kako se piše in kje domuje. Ali je doma ali je v Londonu. Ali je res arhitekt. Kaj pa, če mi bo v pijačo zmešal opij in me nato izkoristil? Tako kot me je želel od samega začetka? ALI LAHKO DANES KOMU SPLOH ZAUPAŠ? Zakričala sem, saj je zmanjkalo tople vode in je po meni začela teči ledeniška.  Hitro sem zapustila kabino in se zavila v brisačo. Pogledala sem se v ogledalo: ,,Jaz to zmorem! Še veliko več zmorem!'' Pograbila sem sušilec za lase in krtačo. Razmišljala sem, kaj naj oblečem za izhod s puncami. Hočem iti. Dobila bom prijatelje. Pogovorila se bom z Ožbejem. In nadaljevala bom svoje življenje. Čakaj, kaj pa če je on res skupaj s Katjo? Kot v mojih sanjah? Kaj če je vse res? Kaj bom naredila potem? Nočem videti, nočem vedeti! Nočem. Ampak hočem, da je Katja srečna. In če jo on naredi srečno? Pa naj bo, naj se imata rada, če se imata res!

(Vmesni del, zato da bo naslednji toliko bolj zanimiv!)

vir: shutterstock.com

TINA

Učenje med počitnicami?

Ne bom pisala o vročini. Ker je jasno, da mi je vroče, tudi če tega ne razglašam na veliko. Je pač toplo. Sonce je prižgalo svoje grelce in jih še lep čas ne bo ugasnilo. Upam da dobro vreme vse do naslednjega četrtka, potem pa lahko lije kot iz škafa. Me ne briga.

Rada imam poletje. Ker lahko preberem koliko knjig želim. Ker lahko počnem kar želim. Ker se lahko sama s kolesom odpeljem dogodivščinam na proti. Ker nisem odvisna od mamice in očeta ter se ne rabim cel dan prilizovati, da lahko kam grem. Večina mladostnikov poletje naravnost obožuje, ker se ni potrebno učiti. Nisem ena izmed njih. Dejstvo je, da je znanje, ki ga dobimo v šoli, precenjeno. No, ne s strani kasnejših delodajalcev, ampak v naših mislih. Če znam to, kar piše v učbeniku, znam vse! WRONG. Vzemite kdaj v roke kakšno knjigo, preberite kakšno revijo, odprite kak forum. Potem bo nemalo kdo, ki je sicer super odličnjak, ugotovil, da ne ve ničesar. Da je nič. Okej, ne bo ugotovil, da je nič, ker je to že preveč filozofsko vprašanje. In tudi dvomim, da bo ugotovil, da šolsko znanje ni vse, ker je preveč zaverovan vase. Pa ne razumite me napak, nikakor ne mislim, da so odličnjaki samo piflerji in bedaki. No, tudi če se najde kdo, ki je takšen, ga sama vidim kot velikega človeka. Zakaj? Meni se res ne da presedeti vsakega popoldneva za knjigami. Bolj so mi všeč neformalna srečanja in bolj sproščeni načini pridobivanja znanja. Kot na primer jezikovne počitnice, tabori, potovanja... Moja sla po znanju češčine je res velika, zato sem si v knjižnici tudi izposodila gradivo. Knjigo slovnice, s katero sicer operirajo na fakulteti ter slovar. Sedaj pa me je vročina ubila in se mi ne da prebirati takšnega čtiva. Po internetu sem neuspešno iskala kakšen bolj sproščen učbenik za mlajše, a pri nas češčina res ni jezik, ki bi se ga učil vsakdo. Odkrila sem tudi jezikovni tečaj, a le-ta stane 400€. Brez veze se mi zdi dajati toliko denarja za tečaj, ki mi morda sploh ne bo všeč. In če pogledam kakšno turistično ponudbo in cene vlakovnih vozovnic, sem lahko za takšen denar kar lep čas na Češkem in se učim jezika iz prve roke. A ne letos. Mogoče drugo leto. Mogoče prej. Mogoče že letos. Pustimo času čas.

Ne grem na morje. Ali pa grem. Kaj pa vem, nisem se še odločila. Tudi z nikomer se še nisem pogovarjala, če bi šli kam. Grem pa na ŠVIC. In mogoče še na kakšen glasbeni festival. Ampak še ne vem. Trenutno sem še v fazi reinkarnacije po zadnjem tednu šole. Spim sicer bolj malo, jem skoraj nič, malo berem, malo ustvarjam, pomagam mamici, če se mi da. Živim umirjeno življenje. Ali pa tudi ne, saj ne vem, kakšna je v današnjem času definicija umirjenega. ,,Tina, koga brigajo definicije! Življenjske definicije si vendar postavljamo sami. Če se tebi zdi, da živiš umirjeno, potem je že tako.''

Dandanašnji so zelo pogoste različne liste, na katere posamezniki zapišejo svoje želje in jih potem skušajo v veliki meri izpolniti. To ni zame, saj potrebuješ biti za to preveč organiziran. Čakaj, pa saj potem to je zame. Ne, sama se rajši prepustim golemu naključju. Vendar imam za to poletje dve knjigi, ki si ju strastno želim prebrati. Prva je Ana Karenina iz časa realizma. Z zgodbo me je pri pouku slovenščine navdušila naša profesorica, sedaj pa sem knjigo našla še doma, tako da nimam več izgovorov. Druga pa je eden izmed hitov tega poletja, roman z naslovom Klub vražjih mamic. V priporočilu za branje piše, da je primerna za ženske, ki še nimajo otrok, torej tudi zame. O avtorici pa so napisane tudi same odlike, tako da čakam, da si jo bom lahko izposodila v knjižnici in jo v senci starega bora tudi prebrala. Pa tudi kakšno muzejsko zbirko bi si šla pogledat. Ne tistih okoliških, ki sem jih videla že neštetokrat in vem zgodbo vsakega predmeta, ki se tam nahaja, kakšno bolj nepoznano. Vleče me v muzej o prvi svetovni vojni na Kobaridu. Mogoče me pa še veter res kam odvleče.

,,Rekla si, da život jedan je...''

TINA