Rada imam poletje. Ker lahko preberem koliko knjig želim. Ker lahko počnem kar želim. Ker se lahko sama s kolesom odpeljem dogodivščinam na proti. Ker nisem odvisna od mamice in očeta ter se ne rabim cel dan prilizovati, da lahko kam grem. Večina mladostnikov poletje naravnost obožuje, ker se ni potrebno učiti. Nisem ena izmed njih. Dejstvo je, da je znanje, ki ga dobimo v šoli, precenjeno. No, ne s strani kasnejših delodajalcev, ampak v naših mislih. Če znam to, kar piše v učbeniku, znam vse! WRONG. Vzemite kdaj v roke kakšno knjigo, preberite kakšno revijo, odprite kak forum. Potem bo nemalo kdo, ki je sicer super odličnjak, ugotovil, da ne ve ničesar. Da je nič. Okej, ne bo ugotovil, da je nič, ker je to že preveč filozofsko vprašanje. In tudi dvomim, da bo ugotovil, da šolsko znanje ni vse, ker je preveč zaverovan vase. Pa ne razumite me napak, nikakor ne mislim, da so odličnjaki samo piflerji in bedaki. No, tudi če se najde kdo, ki je takšen, ga sama vidim kot velikega človeka. Zakaj? Meni se res ne da presedeti vsakega popoldneva za knjigami. Bolj so mi všeč neformalna srečanja in bolj sproščeni načini pridobivanja znanja. Kot na primer jezikovne počitnice, tabori, potovanja... Moja sla po znanju češčine je res velika, zato sem si v knjižnici tudi izposodila gradivo. Knjigo slovnice, s katero sicer operirajo na fakulteti ter slovar. Sedaj pa me je vročina ubila in se mi ne da prebirati takšnega čtiva. Po internetu sem neuspešno iskala kakšen bolj sproščen učbenik za mlajše, a pri nas češčina res ni jezik, ki bi se ga učil vsakdo. Odkrila sem tudi jezikovni tečaj, a le-ta stane 400€. Brez veze se mi zdi dajati toliko denarja za tečaj, ki mi morda sploh ne bo všeč. In če pogledam kakšno turistično ponudbo in cene vlakovnih vozovnic, sem lahko za takšen denar kar lep čas na Češkem in se učim jezika iz prve roke. A ne letos. Mogoče drugo leto. Mogoče prej. Mogoče že letos. Pustimo času čas.
Ne grem na morje. Ali pa grem. Kaj pa vem, nisem se še odločila. Tudi z nikomer se še nisem pogovarjala, če bi šli kam. Grem pa na ŠVIC. In mogoče še na kakšen glasbeni festival. Ampak še ne vem. Trenutno sem še v fazi reinkarnacije po zadnjem tednu šole. Spim sicer bolj malo, jem skoraj nič, malo berem, malo ustvarjam, pomagam mamici, če se mi da. Živim umirjeno življenje. Ali pa tudi ne, saj ne vem, kakšna je v današnjem času definicija umirjenega. ,,Tina, koga brigajo definicije! Življenjske definicije si vendar postavljamo sami. Če se tebi zdi, da živiš umirjeno, potem je že tako.''
Dandanašnji so zelo pogoste različne liste, na katere posamezniki zapišejo svoje želje in jih potem skušajo v veliki meri izpolniti. To ni zame, saj potrebuješ biti za to preveč organiziran. Čakaj, pa saj potem to je zame. Ne, sama se rajši prepustim golemu naključju. Vendar imam za to poletje dve knjigi, ki si ju strastno želim prebrati. Prva je Ana Karenina iz časa realizma. Z zgodbo me je pri pouku slovenščine navdušila naša profesorica, sedaj pa sem knjigo našla še doma, tako da nimam več izgovorov. Druga pa je eden izmed hitov tega poletja, roman z naslovom Klub vražjih mamic. V priporočilu za branje piše, da je primerna za ženske, ki še nimajo otrok, torej tudi zame. O avtorici pa so napisane tudi same odlike, tako da čakam, da si jo bom lahko izposodila v knjižnici in jo v senci starega bora tudi prebrala. Pa tudi kakšno muzejsko zbirko bi si šla pogledat. Ne tistih okoliških, ki sem jih videla že neštetokrat in vem zgodbo vsakega predmeta, ki se tam nahaja, kakšno bolj nepoznano. Vleče me v muzej o prvi svetovni vojni na Kobaridu. Mogoče me pa še veter res kam odvleče.
,,Rekla si, da život jedan je...''
TINA
Ni komentarjev:
Objavite komentar