Psevdonimi danes

Nezanimiva tema.
Komu lažem?
Tema, ki se ji običajen človek sploh ne posveča. Koga briga ali si res Janez ali pa si Micka, večina ljudi avtorjev najrazličnejših del sploh ne pozna. Sprašujem se, koliko umetnikov, pisateljev in ustvarjalcev klasične glasbe bi danes običajen državljan, ali kot radi poudarjamo - intelektualec, sploh poznal, če jih ne bi spoznali pri pouku. Važno nam je, da so pred nami stvari, ki jih potrebujemo. Ne zanima nas, koliko truda in časa je nekdo vložil vanje, da jih lahko sedaj mirno uporabljamo. Ampak tako smo narejeni. Čakaj, kako smo narejeni? Iz mišic in kosti? Iz tkiv in organov? Ne, ne, psihologi razlagajo, da če ne bi bilo možganov in našega mišljenja, ne bi bilo ničesar. Vendar, bi bili sposobni misliti, če ne bi imeli kože? In če ne bi imeli limfnega sistema?

Torej, psevdonimi.

Kje sem sploh dobila navdih, da pišem o namišljenih imenih, pod katerimi so predvsem v preteklosti objavljali najrazličnejši avtorji? Shakespearsko vprašanje. Listala sem zapiske književnosti iz prvega letnika in ne bodi ga zlomka, naletela sem na Shakespearja. Ker sem velika oboževalka Romea&Julije in ker bom ob prvi priliki zbežala v Verono, na kraj zločina, sem na hitro preletela svoj rokopis. Čeprav smo to snov obravnavali že pred enim letom, se mi še kar ni najbolj usedlo, da mogoče veliki Shakespeare sploh ni on. Da je to mogoče filozof Marlow. Ali pa Bacon. Ne, slanina pa že ne more biti. Shakespeare bo vedno on. Pa lahko literarni zgodovinarji in vsi ostali najdejo še 1000 razlogov, da to ne drži. Tudi, če je to njegov psevdonim, pač je. Ampak potem se hkrati vprašaš, kaj pa ostali? Kaj pa če da Vinci sploh ni bil da Vinci? Kaj če je bil Mario? Kaj če sploh ni bil Italijan? Kaj če ga sploh ni bilo? Kaj če, kaj če? V filmu Letters To Juliet, ki temelji na zgodbi o Romeu&Juliji, se pojavi citat, da besedi ,,kaj'' in ,,če'' sami po sebi sploh nista grozni, če pa ju postavimo skupaj, ti lahko uničita življenje.

Psevdonimi danes.

Sama sem že večkrat razmišljala, da bi odprla prav poseben blog, na katerem ne bi objavljala kot Tina Šoln, ampak bi si ustvarila lažno ime. To bi bilo naravnost čudovito, saj bi lahko brez skrbi pisala o politiki, klatila o družbenem sistemu, se pritoževala nad ureditvijo države, se zgražala nad mediji in slavnimi (Resno, koga zanima, če si je Alya zlomila nogo? Jaz sem si zlomila noht, pa kaj? Rumeni mediji so enostavno preveč rumeni in se podajajo že v absurde.) Zdi se mi, da v obdobju t.i. attention whores nihče več noče objavljati kot nekdo, ki ga ne moreš najti na socialnem omrežju. In pisati o stvareh, o katerih moramo v državi, kjer velja svoboda govora, molčati. Kapo dol pred tistimi, ki si upajo zatajiti ime in početi, kar si želijo. Seveda jih prej kot slej najdejo, ker seveda, naša država ni v krizi in imajo vsi veliko časa, da se lahko ubadajo z zadevami, ki jih državljani dejansko lahko počnemo, izbrišejo njihove prispevke ter domeno ter pisce oz. umetnike celo kaznujejo.

... In rekli so, da ulični grafiti niso umetnost. Platno, pobarvano na modro pa je.

Živimo v zmedi. In tudi ta zapis je zmeda. Od psevdonima do politike je kratka pot.

TINA