19. del
Metulji, čebele in ostale žuželke
Mesec je že. Mesec, odkar se je moje življenje postavilo na glavo. Mesec, odkar sem si ga sama postavila na glavo. Šli smo dalje. Luka se je odselil in sedaj živi v Centru s svojo punco. Z Zalo. Vera vsak dan obiskuje pokopališče. O Ožbeju še vedno ni ne duha ne sluha: ,,Telefonska številka, ki se jo klicali, ne obstaja. Pokličite informacije.'' Jaz sem se vrnila v šolo. Moja klop je prazna. A spomin nanj je še kako boleče živ. Še vedno se vsak dan sprašujem, kaj moram narediti, da bo prišel nazaj. Čeprav vem, da ne bo... Pred mano je še nekaj zadnjih dni šole. Komaj čakam, da se vse skupaj konča. Vsi me gledajo tako očitajoče, a hkrati pomilujoče. ,,Pustite jo, saj je le mlado neuko dekle...'' Čeprav se okoli mene zbira vedno več ljudi, sošolke me sprašujejo, če bom šla z njimi med vikendom ven, sošolci, če gremo na nogometno tekmo, se še nikoli nisem počutila tako osamljeno. Vedno je bil tu nekdo, na katerega sem se lahko obrnila. Pa tudi, če je na moj telefon čez dan prispelo le eno sporočilo, to je imelo vrednost. Sedaj, ko nenehno zvoni, ga prav sovražim. Ne maram ljudi, ki se družijo z mano le zato, ker se jim smilim. Hočem imeti prijatelje, ki me spoštujejo in cenijo. Kot me je spoštoval on. Kot sem mislila, da me spoštuje Ožbej. Okoli sebe imam rada ljudi, ki me imajo radi zaradi tega kar sem in tega kar mislim... Upam, da se bo moje življenje kmalu spravilo v red. Na stare tirnice se ne bo vrnilo nikoli, a rada bi zopet zaživela kot se za srednješolko spodobi. Rada bi živela svoje življenje, ne da sem v njem le tujec in postajam le še bleda podoba same sebe.
Zazvonil je zvonec in me predramil iz sanjarjenja. Hitro sem v torbo zmetala stvari in zapustila šolo. Nisem želela, da me zadržijo sošolke in mi pripovedujejo o svojih načrtih za vikend. Nisem želela da me povabijo zraven na pijačo v kavarno. Zmenjena sem bila z Luko. Pogledam na uro. Do Neta moram priti v pol ure. Nemogoče. Trola odpelje čez tri minute. Stečem in tečem vedno hitreje. Ujela sem jo. Vesela. Bila je skoraj prazna, kar me je čudilo, saj je bila ura že pol treh. In petek je. V uho sem potisnila slušalke mojega iPoda in glasnost nastavila na največjo. Odpeljali smo se. Zabavala sem se z opazovanjem okolice in ljudi, ki so bodisi hoteli bodisi stali na pločniku. Kmalu smo se ustavili na naslednji postaji. Za vsakega izmed potnikov, ki je prišel na avtobus sem ugibala, kam je namenjen in zakaj, ko... Ko je vstopil Ožbej. In zraven njega še punca. Punca, ki sem jo poznala. Bila je Katja. Moja najboljša prijateljica iz osnovne šole. Saj nisem morala verjeti svojim očem. Hotela sem se skriti in hotela sem oditi do njega in mu eno primazati. Začela sem se tresti, v očeh so se mi začele nabirati debele solze. V glavi se mi je začelo grozno vrteti in postajalo mi je vse bolj slabo. Začela sem gledati skozi okno in upati, da me ne bo videl. ,,Hej, kaj pa ti počneš tu? A si v redu? Nekam bleda si videti.''
Ni komentarjev:
Objavite komentar