Fuzbal

Zunaj na travniku igram nogomet s sosedovimi mulci. Vsi se veselo podimo za napol prazno žogo. Uspevajo nam enkrat boljše drugič slabše podaje. Mali reče, da gre jeseni trenirat nogomet. In da komaj čaka. Navdušena sem nad njegovo odločitvijo. Končno nogometaš v naši družini. Mala se trudi z žogo, hkrati pa se kar ne more prehvaliti s petico pri likovni. Rada riše in svoje kracarije podarja prijateljem. Je bolj nerodne sorte, gotovo po meni. Na vso moč se trudi spraviti žogo do drugega igralca. Strelja proti namišljenemu golu in žoga pristane v mojem naročju. Na obrazu ji vidim razočaranje in žal mi je, da sem branila. Mali pa se zraven dere: ,,Bravo, Tina, bravo! Tako sem te učil!'' Seveda so r-ji še bolj polomljeni, a saj ima še čas, da se nauči popolne izgovorjave. Igramo dalje. Po nekaj neuspelih poskusih sem žogo brcnila visoko v zrak na drugo stran travnika. Oba sta obnemela in mali je začel kričati: ,,Wau, Tina!'' Moram priznati, da so me tudi njegove podaje večkrat presenetile. Mogoče je pa naravni talent. Nekajkrat  me je kar dodobra namučil, da sem jo zaustavila pred prostorom, ki smo ga imenovali gol. Pretekli smo kar nekaj metrov, nekajkrat popadali po tleh in mamam nakopali nekaj dela. S trenirk bo namreč potrebno odpraviti vse zelene madeže. Potem sta odšla. Mala je morala za zvezke, mali pa pod tuš in na spanje.

Mulca sta lahko zabavna. Prav tako nogomet. Spomnim se časov, ko sem bila jaz v njunih letih. V steno sem do onemoglosti nabijala žogo, da sem vsem v hiši parala živce. Ampak sedaj je to obdobje za menoj. Ali pač?

TINA