Zunanji ugled > notranja sreča?

Včasih imamo radi ljudi. In ljudje imajo radi nas. Zaradi preprostega razloga. Ker smo. Pa smo res tisto, za kar se izdajamo? Ali smo le nekaj izmišljenega in odtujenega, da bi bili ljudem všeč? Ste kdaj pomislili, kaj vse bi naredili, da bi bili nekomu všeč, da bi dobili službo ali da bi obdržali ugled svoje družine ali družbe, ki že zdavnaj ni več prava za vas?

Poznam ljudi, ki si pripravljeni za svoj ugled zatajiti celo svojo družino, ki je mimogrede vse prej kot prestopniška in sramotna ter je vzgled marsikateri drugi družini. Razumem, da to počnejo najstniki, ki se še iščejo in ne vedo, kaj bi radi s svojim življenjem, vendar odrasli ljudje? Mogoče ugled nekatere ljudi drži pokonci in jih osrečuje, toda vprašanje je, kako dolgo? Kako dolgo bodo ljudje cenili tvoj lažni obraz in kako dolgo se boš lahko pretvarjal? In kaj potem? Ali so nam ljudje, ki smo jim všeč nerealni mi res všeč? Ali si le želimo, da bi nam bili všeč? Nas to dejansko osrečuje? Smo lahko ljudje zaradi stalnega pretvarjanja in igranja, izigravanja ljudi, ki nam nekaj pomenijo, srečni? Pa ne tako, da imamo nasmeh na obrazu, ampak da imamo nasmeh v srcu? Po svojih izkušnjah sodeč, ne. Vsaj ne za dolgo.

Notranja sreča, kaj sploh je to?

Poglavitno vprašanje današnjega časa je, če znamo biti ljudje sploh še srečni. Sploh vemo, kaj je sreča? Trgovci, politiki, mediji in ostali nam ves čas pridigajo o sreči in nam jo prodajajo. STOP. Kako lahko kupiš srečo? Srečo lahko deliš, vendar je nikakor ne moreš kupiti! Že mogoče, da se boš počutil srečnega, če boš imel boljši avto od sosedovega ali če boš pri nakupu treh kil mesa dobil eno zastonj, ampak čez čas te bo minilo. In je sreča zares minljiva? Tista prava sreča, tista, ki ni glavno prodajno blago? Ne, ni. Notranja sreča se dopolnjuje z notranjim zadovoljstvom, ko si kljub slabemu dnevu in kislemu nasmešku na obrazu v sebi še vedno srečen. Ko si vesel, ker si in ker si, si vesel. Prava sreča je veliko enostavnejša kot ta, ki smo jo ljudje naredili umetno. 

In kakšna je povezava med notranjo srečo in zunanjim ugledom? Saj si lahko vendar pristno srečen tudi, če imaš dober ugled. Že, že, ampak ne govorim o ugledu, ki si ga pridobiš z uglednimi dejanji. Ki ga dobiš, ker si nekaj, ne ker se pretvarjaš, da si nekaj, kar nisi. Osebno ne bom nikoli spoštovala človeka, ki se ima za nekaj, vendar ne spoštuje svoje družine. Družina je tvoja matična celica, vedno ti stoji ob strani, te spoštuje in ti pomaga, česar ti največkrat tudi najboljši prijatelji ne morejo ponuditi. Vendar je danes ljudem bolj pomembno, da so navzven videti perfektno, tudi če v svoji duši gnijejo. In kdo je krivec za to? Narava? Američani? Trgovci? Ljudje sami. Ker nimamo zadosti hrbtenice, da bi vztrajali pri svojem, tudi če se nam drugi posmehujejo. Takšni ljudje, ki se znajo postaviti zase in se ne obremenjujejo s tujim mnenjem, takšni, so zame ugledni ljudje. 

In kaj bi moral biti cilj vsakega človeka? Kot prvo postati notranje srečen. In če bo notranje srečen, bo slej kot prej deležen tudi zunanjega ugleda. 

vir fotografije: http://www.lazyoaf.co.uk/blog/

TINA