Preživela sem najbolj grozen dan v svojem življenju. Poudarjam, preživela. In poudarjam, da je bil včerajšnji dan najbolj grozen. Ni se enostavno za vedno posloviti od najboljšega prijatelja. Ni se enostavno posloviti v veri, da si za njegov odhod na onostranstvo krivec ravno ti. Kljub vsem spodbudnim besedam Luke in Albinove mame, sem se še vedno počutila zelo slabo. Moje počutje bi lahko enačila kot s počutjem izdajalca, ki med vojno izda svojo domovino za kosilo.
Zadnje slovo od našega junaka se je pričelo ob tretji uri. Njegova žara je seveda že od ranega jutra krasila mrliško vežico na Žalah. Pokropiti ga je prišlo na stotine ljudi. Veliko sem jih poznala, še več sem jih videla prvič. Bil je vroč poznopomladanski dan. Sedela sem na klopi pod mogočno platano, v rokah pa sem držala skodelico z zelenim čajem. Sprva sem bila v vežici skupaj z družino tudi sama, a me je kmalu oblila slabost, v glavi se mi je zavrtelo. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je bila gruča ljudi, ki se je sklanjala nadme, ko sem ležala na tleh. Mama Vera je zavpila: ,,Spet je med nami, spet je med nami!'' in okoli mene se je zbralo še več ljudi. Pomagali so mi vstati, nato pa je Vera dejala Luki: ,,Odpelji jo na zrak. V bližini je tudi kavarna, naroči ji nekaj hladnega.'' Stisnila me je k sebi in mi v uho zašepetala, da sem jih močno prestrašila, saj sem na tleh negibno z redkimi znaki življenja ležala kar 20 minut. Rekla mi je še, da naj odidem z Luko in se spočijem ter kaj pojem, me še poljubila na lice in že je odšla nazaj v prostor, kjer je bila Albinova žara. Odšla sva ven. Hodila sva čisto počasi, ker sem bila popolnoma brez moči. Vprašal me je, če bom zmogla. Rahlo sem pokimala, a ker je videl, kako bleda in slabotna sem, me je prijel za roko in odpeljal do najbližje klopce v senci. ,,Tu počakaj, jaz pa ti bom prinesel nekaj za piti.'' Že čez nekaj minutk se je vrnil z dvema skodelicama: ,,Izvoli, zeleni čaj zate. Ker vem, da je tvoj najljubši.'' Poskusila sem se mu nasmehniti, a mi ni najbolj uspelo, zato sem se mu le tiho zahvalila. Prisedel je. Lep čas sva tako sedela v tišini, ko je do naju prišla njegova babica. ,,Luka, moral se boš vrniti, veš. Prišli so sorodniki iz Prekmurja in že sprašujejo po tebi.'' Ni mu bilo do tega, da bi se odpravil nazaj in ko je že hotel spregovoriti, je babica povedala, da je tam tudi njegova punca. Sedaj ni imel več izgovora. Vstal se je in me vprašal, če bom v redu. Prikimala sem mu: ,, Kar pojdi, potrebujejo te. Ne skrbi zame.'' Prijela ga je pod roko in odšla sta. Tako se ostala sama. Ni mi bilo povšeči, da je prišla na slovesnost tudi punca, ki jo je Luka spoznal pred kratkim. Ne vem zakaj, ampak želela sem si, da bi bil tu ob meni in da bi me spremljal na pogrebu. Vendar je bilo sedaj že prepozno. Začela sem se zavedati, da sem začela gojiti čustva do brata svojega pokojnega fanta. ,,Ti tepka!'' sem si dejala v glavi. Sedaj sem bila vesela, da je odšel in da se je srečal s punco. Počasi sem se odpravila proti množici ljudi, ki se je že zbrala na pokopališču. K meni so pritekle sošolke in ena za drugo so me objemale in poljubljale. Vprašale so me, če sem dobro in kako se počutim. Ker nisem želela govoriti o svojih čustvih, sem se jim samo nasmehnila in zahvalila, ker so prišle. Nato sem odšla v vežico, kjer sta me poleg Albinove družine pričakala tudi Svetlana in Vincent. Vesela sem ju bila kot še nikoli, zato sem jima kar stekla v objem. Slišala sem lahko šepetanje Vere svojemu možu: ,,Uboga sirota. Najprej izgubi svoja starša, nato pa še najboljšega prijatelja. In zaradi drobne napake se bo obremenjevala in krivila celo življenje. To enostavno ni pravično!'' Svetlana me je vprašala, če sem pripravljena in odločno sem dejala, da sem. ,,A gremo?'' je rekla Vera. Stopila sem do nje in jo prijela za roko: ,,Gremo.'' Pozabila sem na ugibanja o čustvih do Luke, ki so se mi poprej porajala v glavi in pogumno odšla pospremit mojega Albina na njegovi zadnji poti.
TINA
Ni komentarjev:
Objavite komentar