Liter vode in en poljub.

Bila sva idealen par. Kakšne 14 dni. A  že dolgo nisva več. Vsak sva si ustvarila svojo kariero in le redko se še vidiva, čeprav živiva v istem stanovanju. Jaz delam celo noč in cel dan. On dela cel dan in celo noč. Ne vem, zakaj sva sploh že skupaj. Vsak dan pa preživiva skupaj tistih akademskih pet minut. Zaradi katerih najina romanca še vedno obstaja. Na vse zgodaj zjutraj v kuhinji pokramljava. In skupaj popijeva topli napitek. Jaz kavo, on sivkin čaj, da lažje zaspi. In liter vode. Ko pa se odpravim v službo, ga na hitro poljubim na ustnice in že kreneva vsak svojo pot. Po vseh letih, izkušnjah, ljubezni, je to edino, kar nama je ostalo. Ampak zaradi tega sva posebna. Ne, že na daleč se vidi, da nisva kot ostali pari. In hvala za vse. Pred tem sem bila razvajeno dekle.

Liter vode in en poljub...


Iz dnevnika neznanke

TINA

Zakaj so zame Kozmusovi sprejemi vedno nekaj posebnega?

Kozmusovi sprejemi so tudi zame vedno nekaj posebnega. Ko je pred štirimi leti v domovino prinesel olimpijsko zlato, sem ravno prišla z dopusta na morju s prijateljico in njeno družino. Ker pa sem bila že takrat velika športna navdušenka, sem se doma komajda dogovorila, da so me pustili v Brežice, na slavnostni sprejem zlatega olimpijca. Ja, prvič sem se sama odpravila ven, tudi z nikomer nisem bila dogovorjena, samo šla sem. Potem pa sem še prvič po žurki prespala drugje kot doma. Sicer pri teti, ampak tudi to je nekaj. Včerajšnji dan pa mi bo v spominu gotovo ostal do konca življenja. Včeraj je bil dan, o katerem bom čez leta pripovedovala svojim vnukom, če pa ne bom imela svojih otrok, pa otrokom v vrtcih in knjižnicah. Včeraj sem se prvič podala v novinarsko akcijo kot novinarka portala triumfator.si. Čeprav že dolgo vem, da si želim postati novinarka in da bom to tudi postala, je bil dogodek zame res poseben. Prvič sem se tudi pogovarjala z drugimi novinarji iz večjih novinarskih hiš, prvič povpraševala za izjave ,,slavne''. Ker pa so mi pozabili pripraviti akreditacijo, me je vodja PR občine Brežice sama odpeljala na prizorišče in varnostnikom povedala, da sem tudi jaz novinarka in da bom v prostoru za novinarje, čeprav nimam akreditacije. no, moje srce se je ustavilo že pri besedah: ,,Ona je novinarka...'' Začela sem se spraševati, če sem prav slišala, če sem prišla na pravo mesto. Ali sem res novinarka? Ali so vse skupaj le sladke sanje in bo vsega tega konec, ko se bom zjutraj zbudila? No, čeprav še nisem prava novinarka, nekega dne zagotovo bom! Vseeno pa to niso bile sanje, bila je resničnost. Resničnost, ki bo ostala z mano za vedno. Na obrazu se mi je narisal velikanski nasmešek, ki sem ga nato nosila še cel večer. Saj veste, kako pravijo, da je najlepši modni dodatek, ki ga lahko punca nosi, nasmeh. Drugače nisem prevelika ljubiteljica modnih dodatkov, a nasmejim se vedno z veseljem, četudi moji zobje niso popolni. Popolna pa ni bila niti moja prva novinarska akcija, saj se mi je že na začetku izpraznila baterija na fotoaparatu. Prvič v življenju se mi je izpraznila baterija na fotoaparatu in ravno na tako velikem dogodku. No, sem bila pa nato prvič odkar sem lastnica pametnega mobilnika ponosna, da ga imam, saj sem lahko fotografije ustvarjala kar z njim. Po kvaliteti niso bile niti blizu tistim, ki jih naredi fotoaparat, a nekaj je bilo uporabnih. K sreči pa imam zelo dobrosrčno urednico in mi je kljub napaki pogledala skozi prste.
Torej, štiri leta po prvem samostojnem izhodu sem izvedla svojo prvo novinarsko akcijo. In prvič je na portalu objavljena moja reportaža. Saj veste, kako pravijo: ,,Prve ne pozabiš nikoli!'' In jaz je ne bom.
Sedaj pa mi lahko zaželite veliko sreče pri mojem pisarjenju in ustvarjanju ter predvsem veliko navdiha.
Se beremo!

Aja, reportažo si že lahko preberete na internetu. KLIK

TINA