Nenavadni dogodki

11. Metulji, čebele in ostale žuželke

S posvetilom Eleni, 
ki mi je navdihnila s svojim petjem in igranjem kitare preko Skype-a. 


Kaj je lepšega od sončnega dne preživetega v objemu najljubše osebe na celem svetu? Nič, čisto nič. No, morda zajeten kos torte ali velika Milka. Vendar ne. Nič ni lepšega od stvari, ki jo imenujemo ljubezen. Je to sploh stvar? Kaj pravzaprav je ljubezen? 
Takšne in drugačne misli so se mi sprehajale po glavi, ko sem se pozno zvečer vračala v svoje domovanje. S čevlji v rokah sem se sprehajala po rahlo razsvetljenih uličicah. Nikoli se mi še niso zdele tako lepe kot danes. Prehodila sem jih že vsaj stokrat, vendar sem imela občutek, da sem tu prvič. Vse mimoidoče sem pozdravljala z gromozanskim nasmeškom in nekateri so mi ga celo vrnili. Najbrž so se spraševali, če sem kaj nenavadnega popila ali Bog-ne-daj pokadila. Ne poznajo moje zgodbe. Nikoli je ne bodo. In jaz, jaz ne njihovih. Nimam težnje, da bi jih. Vsakdo je svoje sreče kovač in tudi če si še tako želim, jim ne morem  pomagati z obraza zradirati otožnosti in jim z mavrično barvico narisati nasmeha. V svoji zamišljenosti sem se počasi premikala proti domu, ko me je predramilo histerično kričanje stare ženice, ki mi je tekla naproti: ,,V mestu se je zgodila strašna nesreča! Naj kdo pomaga. Grozno je, res grozno!'' Ustavila sem jo in vprašala, kje je problem. Jecljajoče je dejala, da mi ne more povedati, ker še sama ne ve točno zakaj se gre. Nato me je prosila, če ji lahko posodim mobilnik, da pokliče 112. Še preden jim je podala vse potrebne podatke in prekinila, sem zaslišala zvok siren rešilnega avtomobila. Vrnila mi je telefon in stekla dalje. Vprašala sem jo, če odidem z njo. ,,Ne, dekle moje, hitro odidi domov in se skrij! Adijo, dekle moje!'' in že je izginila iz mojega horizonta.
Odpravila sem se dalje proti stanovanju. Čeprav mi njene besede sprva niso prišle do živega, sem že čez dobri dve minuti kot za stavo tekla. Še preden sem se zavedla, sem sedela ob notranji strani vhodnih vrat popolnoma zadihana. Med tekom sem strgala svojo najljubšo obleko. Bila je mamina. Nisem si znala pojasniti dogodka na poti domov. V očeh so se mi nabrale solze, ki so počasi polzele po obrazu. ,,Svetlana, Vincent, sta tu?'' sem zakričala, ko sem se končno zavedala, da sem doma in da si bosta ustvarila napačno mnenje. Nekajkrat sem še zakričala in se sprehodila po stanovanju, vendar ju nisem našla nikjer. Odšla sem v kuhinjo, da bi si natočila kozarec vode. Na mizi sem zagledala kuverto na kateri je bilo s črnilom zapisano moje ime. Hitro sem jo odprla in prebrala sporočilo:

Draga moja. 

Z Vincentom sva se odpravila na nepričakovan oddih. 
Nahajava se v Puli, Hrvaška. 
Poskušala sem te poklicati vsaj 20-krat, vendar je telefon vedno odzvonil v prazno. 
Če boš kaj potrebovala, mi pošlji SMS sporočilo. 
Uživaj, 
tvoja Svetlana. 

Hitro sem stekla po telefon, da ji napišem sporočilo. Na ekranu se mi je izpisalo 21 neodgovorjenih klicev in 2 sporočili. Svetlani sem odgovorila, da se ji opravičujem, ker se nisem oglasila in jima želim prijeten dopust. Nato sem sporočilo poslala še Ožbeju:

Sama sem doma. 

Naslikaj se pri meni v najkrajšem možnem času. 

Vrata bodo odklenjena, zato kar vstopi, tudi 

če bom še pod tušem. 

xoxo

Ker sem vedela, da mu bo vzelo nekaj časa, sem si privoščila pravo kopel. Natočila sem polno kad vode, nisem pozabila niti na sveče in penino. Potihoma sem upala, da bo prišel, ko bom še v kopalnici... 

vir fotografije: sternfannetwork.com

Vzel sem pot pod noge. :)

Ožbej

TINA

Samo objava

Rada imam ljudi. Nekatere manj, nekatere bolj.
Rada imam živali. Res pa ne maram kač.
Rada imam rastline. Nekega dne bom imela vrt poln cvetlic.

Občasno sedim v množici ljudi. Takrat te pogrešam.
Občasno stojim sama na ulici. Dežuje.
Občasno uničim kako stvar. Samo tako za šalo, da jo potem pogrešam.

Sem jaz.
Si ti.
Je on.

Nikoli ne pogrešam ljudi. Nikoli.
Samo želim jih videti.
In še enkrat.
In še enkrat.
Želim jih gledati.

Iščem inspiracijo.
Ne najdem je.
Ne, še kar ne.

Samo objava.

TINA

Sprehod na grad

10.

Zdelo se je kot večnost. Kot da se je čas in svet okoli naju ustavil. Minila je minuta, dve, deset in mimo je odšlo na stotine ljudi. Mame, ki so otrokom pokrivale oči, dekleta z zlomljenim srcem, ki so planila v jok, računalniški geeki, ki so si mislili: ,,Dude, y girlfriend? U should play videogames right now...'' in na stotine drugih. Vsakdo je nosil svojo zgodbo. Njihovih zgodb ne poznam, še v svoji sem se počutila kot tujka. Želela sem si biti tu, v tem trenutku, in bila sem, vendar sem vedela, da ne bi smela biti. Včasih, samo včasih, moraš poslušati svoje srce in dati svoje misli prepametnih možganov na stran. Kot bi vedel, da nisem več pri stvari, je ustnice odmaknil iz mojih in me pogledal v oči: ,,Pogrešal sem te. Še sanja se ti ne, kako močno.'' ,,Tudi jaz sem te pogrešala. Vendar se je v tem času zgodilo toliko stvari...'' sem mu odvrnila. ,,Pustiva, kaj je bilo. Živiva za trenutek, ki se odvija sedaj.'' Z nasmeškom na ustnicah sem se strinjala. Ker nama je pozni aprilski dan postregel s toplim soncem, sva se raje kot v Zvezdo odpravila na Ljubljanski grad.

vir fotografije: http://www.romanticlovepictures.com

Tako sva se počasi sprehajala proti gradu in moja dlan je počivala v njegovi. Govoril mi je o svojih pripetljajih v Angliji. Spoznal je veliko ljudi - od manekenk, pevcev, arhitektov, oblikovalcev, zdravnic, študentk in študentov pa vse do pravnikov in politikov. Ob večerih so se družili po različnih klubih, bil je tudi na nekaj koncertih. Seveda je moral omeniti, da je bil na koncertu Johna Mayerja in v meni vzbuditi ljubosumje. ''Drugače pa se ni zgodilo nič zanimivega. Predavanja so bila res krasna, naučil sem se veliko novega. Preden sem odšel v Anglijo nisem bil prepričan, ali je arhitektura res prava zame, toda sedaj sem! Profesorji so res sijajni in toliko znanja imajo. Zdi se mi, da pri nas profesor nikoli ne pove vsega kar ve, ker se boji, da bi bil njegov učenec boljši od njega. Komaj čakam, da se spet vrnem na Otok. Še bolj srečen bi bil, če bi lahko odšla ti z mano.'' Razžirala me je slaba vest, hotela sem mu povedati o Albinu, vendar nisem imela moči. Nisem imela moči uničiti najlepšega trenutka svojega življenja. Nisem mu hotela streti srca. Nisem niti vedla, kaj hočem. Če si res želim biti skupaj z Ožbejem in zraven njega sprejeti še vso to 'love on distance' stvar ali si želim Albina in njegovega vsakodnevnega objema.

Nisem hotela uničiti trenutka, zato sem se mu samo prisrčno nasmejala in ga poljubila. Povedala sem mu, da se v času njegove odsotnosti ni zgodilo nič nenavadnega. Končno sem bila zdrava in sem lahko prenehala jesti antibiotike, vrnila sem se v šolo in bila na nekaj dobrih zabavah in kulturnih prireditvah. Seveda sem omenila tudi to, da sem ga zelo pogrešala, da sem nekako omilila svojo slabo vest. Čez slabo uro sva končno prispela na grad. Poiskala sva si prosto klopco in sedla. 

Bila sem v svojem najljubšem kotičku na svetu, z najljubšim fantom na svetu in s pogledom na najljubše mesto na celotni zemeljski polobli. Bila sem srečna.

TINA

Sporočilo

ali deveti del zgodbe, ki nastaja izpod moje tipkovnice in sem jo poimenovala Metulji, čebele in ostale žuželke.


Pomlad po moji vrnitvi v šolo 

Zjutraj me je iz sna prebudil mobilnik, ki me je opozoril na to, da sem prejela sporočilo. Povprašala sem se, kdo neki me potrebuje tako zgodaj, nato pa sem še z zaprtimi očmi začela iskati telefon. Ko sem ga po petminutnem iskanju našla, sem na ekranu zagledala izpisano neznano številko: 

Hej! Danes sem se vrnil  iz Anglije.

Ostal bom nekaj časa.

Se lahko dobiva na kavi?

Ožbej

Za trenutek sem ostala brez besed. Zakaj, zakaj ravno sedaj, ko so vse stvari potekale tako gladko... Končno sem bila zares zdrava, v šolo sem se vrnila v velikem slogu in z Albinom nama je šlo prav dobro. Čeprav še nisva bila uradno skupaj, sva bila že kar lep čas. Nisem vedela, kaj naj storim. Ali naj mu sploh odpišem? Svojo glavo sem skrila med vzglavnike in potiho zaihtela. Vedela sem, da si ga želim. Pa še kako sem si ga želela, veliko bolj kot Albina. Po tehtnem razmisleku sem si dejala, da kakšna trapa pa sem, Ožbej si želi samo na kavo, da se vidiva in rečeva besedo ali dve. Obrisala sem solzne oči in ugotovila, da si nisem odstranila ličil iz obraza, saj je bil rokav moje snežno bele jope popolnoma črn. 

Seveda, čez eno uro v Zvezdi?

Odgovor je prispel še preden sem se zavedela, kaj sem naredila in tako sem bila dogovorjena za kavo z Ožbejem čez eno uro. Hitro sem svojo zadnjico premaknila iz postelje v kopalnico, da se uredim. Najprej sem se stuširala in si posušila lase, nato pa sem se naličila. Uporabila sem puder, ki ga uporabljam samo ob posebnih priložnostih, poudarila trepalnice z maskaro, na veke pa sem nanesla malo belega senčila. Uporabila sem tudi šminko - hotela sem nanesti rdečo, vendar je po mojem mnenju preveč intenzivna, zato sem rajši izbrala bisernato. Stekla sem v sobo in odprla omaro. Čeprav sem vedela kaj obleči, sem postala trenutek in se razgledala po notranjosti. Iz omare me je proseče gledala bela obleka s črnimi črtami in seveda sem ustregla njeni želji ter si jo nadela. Ker se je ura že bližala enajsti in je bilo sonce že visoko na obzorju, sem jakno pustila doma, rajši sem vzela svoj črn suknjič. Na noge sem nadela črne balerinke s čipko, zapestje pa okrasila s svetlikajočo se zapestnico. Vzela sem torbico, Svetlani in Vincentu v pozdrav zakričala, da odhajam na kavo s prijateljico in odhitela proti postajališču za mestni avtobus. Ker sem natančno preračunala čas, sem na postajo prispela v istem trenutku kot avtobus. Že sem se peljala proti mestu. 

Ko sem končno prispela do postaje, kjer izstopim, sem zamujala že 10 minut. Upala sem, da nisem prepozna in da Ožbej ni mislil, da sem ga pustila na cedilu. Stekla sem po Čopovi in ko sem se ozrla proti Prešernovem trgu, sem ga zagledala. Nasmihal se mi je z najlepšim možnim nasmeškom in mi v pozdrav zakričal: ,,Hej, le počasi, saj se ti nikamor ne mudi. Nikamor ne bom zbežal.'' Na sebi je imel belo srajco, črne hlače in nekakšno mešanico športnih in modnih čevljev, na obrazu pa je imel sončna očala. Postala sem se in se s pogledom za trenutek ustavila na njegovi pojavi. Nikoli prej se mi ni zdel tako lep. Ko sem prišla do njega, je očala zataknil med lase. Z rokami me je objel okoli pasu. Zazrla sem se v njegove oči. Kako sem jih pogrešala. Čeprav sem vedela, da ravnam napačno, sem komaj čakala, da me poljubi. Na uho mi je zašepetal, da sem še lepša, kot me je imel v spominu, nato pa se je s svojimi ustnicami počasi približal mojim, ki jih je krasil sramežljiv nasmešek. Poljubil me je.

TINA

Metulji, čebele in ostale žuželke VIII.

Za Klaro.
Ker sem ji že pred časom obljubila, da bo en del Žuželk posvečen njej. 
Ker me je včeraj zopet očarala s svojim prelepim glasom.

Odločitev, da sem vračam v šolo, je padla naglo. Seveda sem obvestila razredničarko, ki je novico razširila tudi med sošolce in profesorje. Telefon je včeraj zvečer neprestano zvonil, saj so mi vsi sošolci pošiljali sporočila, da so zelo veseli, da se vračam med njih. Jaz pa nisem bila... 
Ko sem tako zopet prestopila prag šole, sem se počutila nekako popolno. Nisem pričakovala takšnega občutja. Postala sem v preddverju, trikrat globo vdihnila, se razgledala in nadaljevala pot. Najprej sem se odpravila do dežurnega in ga povprašala, kje se nahaja moj 2. B. Povedal mi je, da so v učilnici JEZ5. Zahvalila sem se za informacijo, dežurni pa mi je v odgovor dejal, da je vesel, da sem končno spet med njimi. Nasmehnila sem se in hitro odšla, saj sem zamujala že 10 minut. Prišla sem do učilnice. Nisem bila prepričana, če si res želim naprej. Velik del mene si je želel, vendar je iz dna srca prihajal glas, ki mi je pravil, naj zbežim. Vse je bilo na meni, pred sabo sem imela veliko odločitev - ali vstopim v razred in se vrnem v kruto realnost ali pa stečem nazaj v svoj fantazijski svet... Potrkala sem na vrata in jih odprla, nisem pa vedela, kaj me čaka za njimi.
Vsi sošolci so stali, začeli ploskati in kričati: ,,Dobrodošla spet med nami! Veseli smo, da si se pozdravila! Radi te imamo!''. Do mene je stopila razredničarka in me objela ter mi povedala nekaj spodbudnih besed. Potem so enako storili še vsi ostali sošolci, le Albin se je opotekal. Pripravili so mi tudi posebno pogostitev, sošolke so napekle veliko različnega peciva in skuhale moj najljubši zeleni čaj z limono. Vključili so tudi glasbo in okrasili učilnico z baloni in napisom Dobrodošla spet med nami. Kupili so mi tudi darilo, pesniško zbirko mojega najljubšega pesnika in ogromno čokolado. Povabili so me do miz, ki so se šibile pod težo vseh okusnih sladic. Tako smo se pogovarjali in srkali čaj, vse je zanimalo vse o mojem zdravljenju in moji bolezni. Med pogovorom z eno od sošolk naju je zmotil Albin: ,,A bi lahko stopila za trenutek z mano?''. Zapustila sva učilnico in se ustavila na hodniku. ,,Veš, pogrešal sem te. Zelo sem te pogrešal. Oprosti, ker te nisem nič poklical, bil sem preveč zmeden. Še zdaj ne vem, kaj naj naredim. Ne vem, sploh ne vem kaj mi je...''. Namenil mi je globok pogled v oči. Še nikoli ga nisem videla tako nemočnega in polnega bolečine. Ko sva se tako nekaj časa gledala, saj nisem vedela, kaj bi mu odgovorila, me je poljubil. Poljuba nisem pričakovala. Rada sem imela Albina, vendar sem bila kljub temu, da sem mu poljub vrnila, z mislimi daleč stran. Predstavljala sem si, da poljubljam Ožbeja...

TINA