Sporočilo

ali deveti del zgodbe, ki nastaja izpod moje tipkovnice in sem jo poimenovala Metulji, čebele in ostale žuželke.


Pomlad po moji vrnitvi v šolo 

Zjutraj me je iz sna prebudil mobilnik, ki me je opozoril na to, da sem prejela sporočilo. Povprašala sem se, kdo neki me potrebuje tako zgodaj, nato pa sem še z zaprtimi očmi začela iskati telefon. Ko sem ga po petminutnem iskanju našla, sem na ekranu zagledala izpisano neznano številko: 

Hej! Danes sem se vrnil  iz Anglije.

Ostal bom nekaj časa.

Se lahko dobiva na kavi?

Ožbej

Za trenutek sem ostala brez besed. Zakaj, zakaj ravno sedaj, ko so vse stvari potekale tako gladko... Končno sem bila zares zdrava, v šolo sem se vrnila v velikem slogu in z Albinom nama je šlo prav dobro. Čeprav še nisva bila uradno skupaj, sva bila že kar lep čas. Nisem vedela, kaj naj storim. Ali naj mu sploh odpišem? Svojo glavo sem skrila med vzglavnike in potiho zaihtela. Vedela sem, da si ga želim. Pa še kako sem si ga želela, veliko bolj kot Albina. Po tehtnem razmisleku sem si dejala, da kakšna trapa pa sem, Ožbej si želi samo na kavo, da se vidiva in rečeva besedo ali dve. Obrisala sem solzne oči in ugotovila, da si nisem odstranila ličil iz obraza, saj je bil rokav moje snežno bele jope popolnoma črn. 

Seveda, čez eno uro v Zvezdi?

Odgovor je prispel še preden sem se zavedela, kaj sem naredila in tako sem bila dogovorjena za kavo z Ožbejem čez eno uro. Hitro sem svojo zadnjico premaknila iz postelje v kopalnico, da se uredim. Najprej sem se stuširala in si posušila lase, nato pa sem se naličila. Uporabila sem puder, ki ga uporabljam samo ob posebnih priložnostih, poudarila trepalnice z maskaro, na veke pa sem nanesla malo belega senčila. Uporabila sem tudi šminko - hotela sem nanesti rdečo, vendar je po mojem mnenju preveč intenzivna, zato sem rajši izbrala bisernato. Stekla sem v sobo in odprla omaro. Čeprav sem vedela kaj obleči, sem postala trenutek in se razgledala po notranjosti. Iz omare me je proseče gledala bela obleka s črnimi črtami in seveda sem ustregla njeni želji ter si jo nadela. Ker se je ura že bližala enajsti in je bilo sonce že visoko na obzorju, sem jakno pustila doma, rajši sem vzela svoj črn suknjič. Na noge sem nadela črne balerinke s čipko, zapestje pa okrasila s svetlikajočo se zapestnico. Vzela sem torbico, Svetlani in Vincentu v pozdrav zakričala, da odhajam na kavo s prijateljico in odhitela proti postajališču za mestni avtobus. Ker sem natančno preračunala čas, sem na postajo prispela v istem trenutku kot avtobus. Že sem se peljala proti mestu. 

Ko sem končno prispela do postaje, kjer izstopim, sem zamujala že 10 minut. Upala sem, da nisem prepozna in da Ožbej ni mislil, da sem ga pustila na cedilu. Stekla sem po Čopovi in ko sem se ozrla proti Prešernovem trgu, sem ga zagledala. Nasmihal se mi je z najlepšim možnim nasmeškom in mi v pozdrav zakričal: ,,Hej, le počasi, saj se ti nikamor ne mudi. Nikamor ne bom zbežal.'' Na sebi je imel belo srajco, črne hlače in nekakšno mešanico športnih in modnih čevljev, na obrazu pa je imel sončna očala. Postala sem se in se s pogledom za trenutek ustavila na njegovi pojavi. Nikoli prej se mi ni zdel tako lep. Ko sem prišla do njega, je očala zataknil med lase. Z rokami me je objel okoli pasu. Zazrla sem se v njegove oči. Kako sem jih pogrešala. Čeprav sem vedela, da ravnam napačno, sem komaj čakala, da me poljubi. Na uho mi je zašepetal, da sem še lepša, kot me je imel v spominu, nato pa se je s svojimi ustnicami počasi približal mojim, ki jih je krasil sramežljiv nasmešek. Poljubil me je.

TINA