Nenavadni dogodki

11. Metulji, čebele in ostale žuželke

S posvetilom Eleni, 
ki mi je navdihnila s svojim petjem in igranjem kitare preko Skype-a. 


Kaj je lepšega od sončnega dne preživetega v objemu najljubše osebe na celem svetu? Nič, čisto nič. No, morda zajeten kos torte ali velika Milka. Vendar ne. Nič ni lepšega od stvari, ki jo imenujemo ljubezen. Je to sploh stvar? Kaj pravzaprav je ljubezen? 
Takšne in drugačne misli so se mi sprehajale po glavi, ko sem se pozno zvečer vračala v svoje domovanje. S čevlji v rokah sem se sprehajala po rahlo razsvetljenih uličicah. Nikoli se mi še niso zdele tako lepe kot danes. Prehodila sem jih že vsaj stokrat, vendar sem imela občutek, da sem tu prvič. Vse mimoidoče sem pozdravljala z gromozanskim nasmeškom in nekateri so mi ga celo vrnili. Najbrž so se spraševali, če sem kaj nenavadnega popila ali Bog-ne-daj pokadila. Ne poznajo moje zgodbe. Nikoli je ne bodo. In jaz, jaz ne njihovih. Nimam težnje, da bi jih. Vsakdo je svoje sreče kovač in tudi če si še tako želim, jim ne morem  pomagati z obraza zradirati otožnosti in jim z mavrično barvico narisati nasmeha. V svoji zamišljenosti sem se počasi premikala proti domu, ko me je predramilo histerično kričanje stare ženice, ki mi je tekla naproti: ,,V mestu se je zgodila strašna nesreča! Naj kdo pomaga. Grozno je, res grozno!'' Ustavila sem jo in vprašala, kje je problem. Jecljajoče je dejala, da mi ne more povedati, ker še sama ne ve točno zakaj se gre. Nato me je prosila, če ji lahko posodim mobilnik, da pokliče 112. Še preden jim je podala vse potrebne podatke in prekinila, sem zaslišala zvok siren rešilnega avtomobila. Vrnila mi je telefon in stekla dalje. Vprašala sem jo, če odidem z njo. ,,Ne, dekle moje, hitro odidi domov in se skrij! Adijo, dekle moje!'' in že je izginila iz mojega horizonta.
Odpravila sem se dalje proti stanovanju. Čeprav mi njene besede sprva niso prišle do živega, sem že čez dobri dve minuti kot za stavo tekla. Še preden sem se zavedla, sem sedela ob notranji strani vhodnih vrat popolnoma zadihana. Med tekom sem strgala svojo najljubšo obleko. Bila je mamina. Nisem si znala pojasniti dogodka na poti domov. V očeh so se mi nabrale solze, ki so počasi polzele po obrazu. ,,Svetlana, Vincent, sta tu?'' sem zakričala, ko sem se končno zavedala, da sem doma in da si bosta ustvarila napačno mnenje. Nekajkrat sem še zakričala in se sprehodila po stanovanju, vendar ju nisem našla nikjer. Odšla sem v kuhinjo, da bi si natočila kozarec vode. Na mizi sem zagledala kuverto na kateri je bilo s črnilom zapisano moje ime. Hitro sem jo odprla in prebrala sporočilo:

Draga moja. 

Z Vincentom sva se odpravila na nepričakovan oddih. 
Nahajava se v Puli, Hrvaška. 
Poskušala sem te poklicati vsaj 20-krat, vendar je telefon vedno odzvonil v prazno. 
Če boš kaj potrebovala, mi pošlji SMS sporočilo. 
Uživaj, 
tvoja Svetlana. 

Hitro sem stekla po telefon, da ji napišem sporočilo. Na ekranu se mi je izpisalo 21 neodgovorjenih klicev in 2 sporočili. Svetlani sem odgovorila, da se ji opravičujem, ker se nisem oglasila in jima želim prijeten dopust. Nato sem sporočilo poslala še Ožbeju:

Sama sem doma. 

Naslikaj se pri meni v najkrajšem možnem času. 

Vrata bodo odklenjena, zato kar vstopi, tudi 

če bom še pod tušem. 

xoxo

Ker sem vedela, da mu bo vzelo nekaj časa, sem si privoščila pravo kopel. Natočila sem polno kad vode, nisem pozabila niti na sveče in penino. Potihoma sem upala, da bo prišel, ko bom še v kopalnici... 

vir fotografije: sternfannetwork.com

Vzel sem pot pod noge. :)

Ožbej

TINA