Sprehod na grad

10.

Zdelo se je kot večnost. Kot da se je čas in svet okoli naju ustavil. Minila je minuta, dve, deset in mimo je odšlo na stotine ljudi. Mame, ki so otrokom pokrivale oči, dekleta z zlomljenim srcem, ki so planila v jok, računalniški geeki, ki so si mislili: ,,Dude, y girlfriend? U should play videogames right now...'' in na stotine drugih. Vsakdo je nosil svojo zgodbo. Njihovih zgodb ne poznam, še v svoji sem se počutila kot tujka. Želela sem si biti tu, v tem trenutku, in bila sem, vendar sem vedela, da ne bi smela biti. Včasih, samo včasih, moraš poslušati svoje srce in dati svoje misli prepametnih možganov na stran. Kot bi vedel, da nisem več pri stvari, je ustnice odmaknil iz mojih in me pogledal v oči: ,,Pogrešal sem te. Še sanja se ti ne, kako močno.'' ,,Tudi jaz sem te pogrešala. Vendar se je v tem času zgodilo toliko stvari...'' sem mu odvrnila. ,,Pustiva, kaj je bilo. Živiva za trenutek, ki se odvija sedaj.'' Z nasmeškom na ustnicah sem se strinjala. Ker nama je pozni aprilski dan postregel s toplim soncem, sva se raje kot v Zvezdo odpravila na Ljubljanski grad.

vir fotografije: http://www.romanticlovepictures.com

Tako sva se počasi sprehajala proti gradu in moja dlan je počivala v njegovi. Govoril mi je o svojih pripetljajih v Angliji. Spoznal je veliko ljudi - od manekenk, pevcev, arhitektov, oblikovalcev, zdravnic, študentk in študentov pa vse do pravnikov in politikov. Ob večerih so se družili po različnih klubih, bil je tudi na nekaj koncertih. Seveda je moral omeniti, da je bil na koncertu Johna Mayerja in v meni vzbuditi ljubosumje. ''Drugače pa se ni zgodilo nič zanimivega. Predavanja so bila res krasna, naučil sem se veliko novega. Preden sem odšel v Anglijo nisem bil prepričan, ali je arhitektura res prava zame, toda sedaj sem! Profesorji so res sijajni in toliko znanja imajo. Zdi se mi, da pri nas profesor nikoli ne pove vsega kar ve, ker se boji, da bi bil njegov učenec boljši od njega. Komaj čakam, da se spet vrnem na Otok. Še bolj srečen bi bil, če bi lahko odšla ti z mano.'' Razžirala me je slaba vest, hotela sem mu povedati o Albinu, vendar nisem imela moči. Nisem imela moči uničiti najlepšega trenutka svojega življenja. Nisem mu hotela streti srca. Nisem niti vedla, kaj hočem. Če si res želim biti skupaj z Ožbejem in zraven njega sprejeti še vso to 'love on distance' stvar ali si želim Albina in njegovega vsakodnevnega objema.

Nisem hotela uničiti trenutka, zato sem se mu samo prisrčno nasmejala in ga poljubila. Povedala sem mu, da se v času njegove odsotnosti ni zgodilo nič nenavadnega. Končno sem bila zdrava in sem lahko prenehala jesti antibiotike, vrnila sem se v šolo in bila na nekaj dobrih zabavah in kulturnih prireditvah. Seveda sem omenila tudi to, da sem ga zelo pogrešala, da sem nekako omilila svojo slabo vest. Čez slabo uro sva končno prispela na grad. Poiskala sva si prosto klopco in sedla. 

Bila sem v svojem najljubšem kotičku na svetu, z najljubšim fantom na svetu in s pogledom na najljubše mesto na celotni zemeljski polobli. Bila sem srečna.

TINA