In kakorkoli ga obrnem, podolgem in počez, ga postavim na glavo in spet nazaj na noge, je še vedno življenje.
:)
Lep zimski pozdrav,
Tina :)
17 december 2010
29 november 2010
Jutro
Prebudim se iz lepih sanj in zazrem skozi okno. Zunaj vidim zasneženo streho sosednje hiše in zasnežen travnik. Sneg pada iz vej na tla. Še vedno sneži..
Odločim se zapustiti zavetje tople postelje. Obujem tople copate, ki mi jih je kupila mati. Odpravim se na standardno jutranjo pot - iz sobe v kuhinjo ter iz kopalnice v kuhinjo. V hiši je še vse tiho. Mati in oče spita brat pa se še ni vrnil.
Na ogenj pristavim čajnik. Zelene barve je, ki je moja najljubša. Ko voda zavre, vanjo položim zelišča, ki sva jih z materjo nabrali v poletju v mojem kraju. Po kuhinji se začne razširjani prijeten vonj. Iznenada nekaj zaropota. Srce mi začne utripati z veliko hitrostjo. Ozrem se po sobi in iščem vzrok. Našla sem ga ob pogledu skozi okno.. S kremplji se je nanj oprla drobna, prestrašena in brezdvomno lačna mačka. S svojim prosečim pogledom me je gledala naravnost v oči in me prosila da naj jo spustim v hišo. Malo sem oklevala, vendar sem jo naposled spustila v hišo.
Med tem sem odstavila čajnik in njegova vsebina se je že malo ohladila. Natočila sem jo v oranžno skodelico, ki sem jo bila dobila od najboljše prijateljice.
Sedem na kavč v skupnem prostoru, in ne, nisem prižgala televizije. Pokrila sem se z mehko odejo in se zazrla skozi okno. Pogled na sneg me umiri in da priložnost, da se sprostim in razmislim o tem in onem. Razmišljam..
Nakar je name skočila mačka in želela, da se igram z njo. Prestrašila me je. Zopet! Zaradi nje sem skoraj polila čaj. Omamno dober čaj.
Udobno se je namestila v moje naročje. Pogovarjam se z njo. O tem, koliko snega je zapadlo in o velikosti snežink. Vprašala sem jo, če je zunaj mrzlo. Kakopak mi ni odgovorila, saj ne zna govoriti. Pa tudi >>zamjavkala<< ni, saj je zaspala. >>Predla<< je v mojem naročju. Uživala je. Kar malo ji zavidam, ko je tako brezskrbna, v moji glavi pa se poraja devetindevetdeset vprašanj na katere ne najdem odgovora. Oh, retorična vprašanja.
Zazvonil je telefon...
Zadnji stavek sem izpustila, ker je trenutno zame brezpomenski. :)
Odločim se zapustiti zavetje tople postelje. Obujem tople copate, ki mi jih je kupila mati. Odpravim se na standardno jutranjo pot - iz sobe v kuhinjo ter iz kopalnice v kuhinjo. V hiši je še vse tiho. Mati in oče spita brat pa se še ni vrnil.
Na ogenj pristavim čajnik. Zelene barve je, ki je moja najljubša. Ko voda zavre, vanjo položim zelišča, ki sva jih z materjo nabrali v poletju v mojem kraju. Po kuhinji se začne razširjani prijeten vonj. Iznenada nekaj zaropota. Srce mi začne utripati z veliko hitrostjo. Ozrem se po sobi in iščem vzrok. Našla sem ga ob pogledu skozi okno.. S kremplji se je nanj oprla drobna, prestrašena in brezdvomno lačna mačka. S svojim prosečim pogledom me je gledala naravnost v oči in me prosila da naj jo spustim v hišo. Malo sem oklevala, vendar sem jo naposled spustila v hišo.
Med tem sem odstavila čajnik in njegova vsebina se je že malo ohladila. Natočila sem jo v oranžno skodelico, ki sem jo bila dobila od najboljše prijateljice.
Sedem na kavč v skupnem prostoru, in ne, nisem prižgala televizije. Pokrila sem se z mehko odejo in se zazrla skozi okno. Pogled na sneg me umiri in da priložnost, da se sprostim in razmislim o tem in onem. Razmišljam..
Nakar je name skočila mačka in želela, da se igram z njo. Prestrašila me je. Zopet! Zaradi nje sem skoraj polila čaj. Omamno dober čaj.
Udobno se je namestila v moje naročje. Pogovarjam se z njo. O tem, koliko snega je zapadlo in o velikosti snežink. Vprašala sem jo, če je zunaj mrzlo. Kakopak mi ni odgovorila, saj ne zna govoriti. Pa tudi >>zamjavkala<< ni, saj je zaspala. >>Predla<< je v mojem naročju. Uživala je. Kar malo ji zavidam, ko je tako brezskrbna, v moji glavi pa se poraja devetindevetdeset vprašanj na katere ne najdem odgovora. Oh, retorična vprašanja.
Zazvonil je telefon...
Zadnji stavek sem izpustila, ker je trenutno zame brezpomenski. :)
Tina
06 november 2010
Se kdaj vprašaš?
Kdo sem?
Kje sem?
Kaj sem?
Zakaj sem?
Ali dejansko komu kaj pomenim?
Zakaj se mi zvezde smehljajo z neba?
.
..
...
Be who you are `cause life is too short to be somebody else.
Kje sem?
Kaj sem?
Zakaj sem?
Ali dejansko komu kaj pomenim?
Zakaj se mi zvezde smehljajo z neba?
.
..
...
Be who you are `cause life is too short to be somebody else.
Tina
30 oktober 2010
Sedim v topli sobi, ki jo razsvetljuje le majhna čajna svečka. Zunaj brije veter in mraz se zajeda v najmanjše odprtine, nastale na hišah in v vsak nepokrit delček ljudi, ki se sprehajajo zunaj. V rokah držim skodelico vročega mleka pomešanega z rjavim prahom. Vzdušje, ki napolnjuje sobo je romantično, a hkrati tako turobno. Razmišljam. O tem. In o onem. Bi storila tisto? Ali raje ne? Sem dovolj pogumna? Kaj bo, če se mi vse skupaj ponesreči? Ne..
Kako si želim, da bi imela svoj lasten fotoaparat, ki bi ga lahko vzela kamorkoli in fotografijo, ki bi jo posnela sama in bi bila primerna za to objavo.
How I wish..
Kako si želim, da bi imela svoj lasten fotoaparat, ki bi ga lahko vzela kamorkoli in fotografijo, ki bi jo posnela sama in bi bila primerna za to objavo.
How I wish..
Tina!
13 julij 2010
Tina Š.
ali drugače povedano jaz, je najbolj leno bitje na tem svetu. In se še sprašujete zakaj?
Ko odraste in zaključi s šolanjem, bi bila rada novinarka. In ne, ne navadna novinarka, ampak športna novinarka. V zadnjem mesecu in nasploh od zadnje objave dalje (se pravi od 2. aprila naprej) se je v svetu športa dogajalo marsikaj. In ne, Tina si ni vzela časa (ki ga ima mimogrede na pretek), da bi napisala objavo ali dve na njen blog. Seveda pa njen blog ni športni blog, zato bi ga lahko opremila tudi s kakšno drugo, svežo objavo, saj se je v obdobju od 2. aprila dogajalo res veliko. Končala je osnovno šolo, pred tem je bila še na zadnjem izletu s sošolci na Dunaju,...
Sklep: Tina Šoln je dejansko najbolj leno bitje na planetu.
P.s.: In saj še ne bi bila tako jezna nase, če bi samo pozabila na blog. Ne, ampak ker sem tako zelo lena, si ne vzamem niti pet minut časa, da bi popisala kakšen list papirja s kakšno svojo zgodbico, dogodivščino oz. čimerkoli.
Dunaj, 11.6.2010
Ko odraste in zaključi s šolanjem, bi bila rada novinarka. In ne, ne navadna novinarka, ampak športna novinarka. V zadnjem mesecu in nasploh od zadnje objave dalje (se pravi od 2. aprila naprej) se je v svetu športa dogajalo marsikaj. In ne, Tina si ni vzela časa (ki ga ima mimogrede na pretek), da bi napisala objavo ali dve na njen blog. Seveda pa njen blog ni športni blog, zato bi ga lahko opremila tudi s kakšno drugo, svežo objavo, saj se je v obdobju od 2. aprila dogajalo res veliko. Končala je osnovno šolo, pred tem je bila še na zadnjem izletu s sošolci na Dunaju,...
Sklep: Tina Šoln je dejansko najbolj leno bitje na planetu.
P.s.: In saj še ne bi bila tako jezna nase, če bi samo pozabila na blog. Ne, ampak ker sem tako zelo lena, si ne vzamem niti pet minut časa, da bi popisala kakšen list papirja s kakšno svojo zgodbico, dogodivščino oz. čimerkoli.
02 april 2010
01 marec 2010
Zimske olimpijske igre, Vancouver (Canada) 2010
Kot ve večina ljudi na našem planetu, so v Kanadi med
Zgodovina Zimskih olimpijskih iger
Prve ZOI so organizirali v francoskem zimskem letovišču
Vancouver
Organizacija
Organizacija iger v Vancouvru organizatorjem ni ravno v čast, saj se je že pred začetkom iger na sankaški progi ubil gruzijski sankač, na igrah je v jarek na ogrevanju za tekmo padla Petra Majdič in si obtem zlomila štiri rebra, na smukaški progi se je poškodovalo kar nekaj smučarjev in smučark. V drugem tednu iger sicer ni prišlo do večjih poškodb ali cello smrti, ampak je prvi teden vrgel črno luč na organizacijo. Mislim, da so bile za nekaj časa to zadnje ZOI v Vancouvru in Kanadi nasploh.
Gruzijcu ni pomagala takojšna zdravniška pomoč.
Izjemni uspehi naših športnikov
Slovenci si bomo Vancouver zapomnili po izjemnih uspehih naših športnikov. Petra Majdič je z zlomljenimi rebri osvojila bron v sprintu, Tina Maze je osvojila dve srebrni kolajni, v superveleslalomu in veleslalomu, bila 5. v superkombinaciji in osvojila odlično 9. mesto v slalomu! Uspešni so bili tudi naši biatlonci. Klemen Bauer je osvojil 4. mesto, Tea Gregorin pa 5.. Mitja Valenčič si bo igre zapomnil po odličnem 6. mestu v slalomu (predvsem po perfektni prvi vožnji). Skakalci so se domov vrnili nasmejanih obrazov, saj je Robert Kranjec osvojil 6. mesto na mali in 9. mesto na veliki skakalnici, za lep ekipni uspeh pa je poskrbel še Peter Prevc z odličnim 7. mestom na mali skakalnici in 14. na veliki. Ne smem pozabiti omeniti tudi dobrih nastopov naših deskarjev na snegu, saj je Žan Košir osvojil 6. mesto v paralelnem veleslalomu, Rok Flander pa je bil v isti disciplini 8. Filip Flisar je v smučarskem krosu dosegel 8. mesto, Saša Farič pa 14. Kaj naj rečem? Kapo dol za naše športnike!
Petra Majdič in Tina Maze
Peter Prevc in Robert Kranjec
V smučarskih skokih prevladujejo Amman in Avstrijci
Kot ,,kralj'' smučarskih skokov se je predstavil Simon Amman. 29-letni Švicar je osvojil oba naslova olimpijskega prvaka in s tem dopolnil zbirko že dveh olimpijskih kolajn iz Salt Lake Cityja. Drugi in tretji sta na obeh skakalnicah bila Poljak Adam Malysz in Avstrijec Gregor Schlierenzauer. Na ekipni tekmi so prepričljivo zmagali Avstrijci, podprvaki so postali Nemci, tretje mesto pa so zasedli Norvežani.
Simon Amman
Avstrijsko zmagovalno ''moštvo''
Najbolj razočarani z iger definitivno odhajajo avstrijski smučarji, saj na igrah niso osvojili niti ene kolajne! Njihovo čast so branile ženske, saj so osvojile več kolajn: Andrea Fischbaher je bila prva v superveleslalomu, 3. mesto je v smuku in veleslalomu osvojila Elisabeth Goergel, Marlies Schild pa je v svoji paradni disciplini, slalomu osvojila srebrno kolajno. Lindsey Vonn je končno prišla do zlate medalje, osvojila je še bronato v superveleslalomu. Julia Mancuso pa se je spet izkazala kot tekmovalka za velika tekmovanja in je osvojila srebro v smuku in superkombinaciji.
Naslednje Zimske olimpijske igre se bodo odvijale v ruskem mestu Sochi med
Vir fotografij: google images
Tina Šoln
25 februar 2010
Živjo.
Moje ime je Tina in:
- moje drugo ime je Timon,
- sem lena,
- hodim v šolo,
- imam sošolko Nino, ki o meni meni, da sem: ,, Lepa, suha, pametna, odličnjakinja, zabavna, edinstvena, perfektna za zajebancije x)''
- menim, da ni nič na svetu popolno,
- imam rada smučarske skoke, smučanje in zimske športe na sploh,
- menim, da mraz zbližuje,
- imam rada zimo,
- preveč zanemarjam stvari v katerih bi bila lahko dobra (oz. sem že),
- rada pišem,
- obožujem 3 božje osebe: OČETA (Nina Furlan), SINA (Klara Moškon) in SVETEGA DUHA (Tina Šribar),
- imam rada PATRICIJO JANKOVIČ,
- menim, da je narava največji božji čudež,
- NISEM klerikalno usmerjena
- sovražim podlogo mojega bloga, ker enostavno briše presledek/presledke med naslovom in jedrom objave,
- bi ubijala za palačinke s čokolado,
- rada smučam,
- imam kul* sobo,
- obožujem življenje nasploh,
- imam kulsko* življenje,
- rada pojem, ko me ne sliši nihče,
- ne bom nikoli znala latinsko, saj je latinščina mrtev jezik in se mi ne zdi logično, da se ga je potrebno učiti (vem, izbirno je),
- zaradi osx in biologije ne bom postala zdravnica,
- sovražim, ko kdo napiše : ,,bom bil/a ...''
- sovražim ličila,
- na živce mi grejo facebook skupine: ,, Če ta skupina zbere xyzw članov, ...'', ČETUDI sem iz dolgčasa pred nekaj meseci tudi sama ustvarila takšno (in jo kasneje tudi zapustila),
- obožujem stvari v katerih nisem dobra,
- moja največja slovnična napaka je, da pozabljam na vejice,
- hočem postati športna novinarka in komentirati smučarske skoke, ko odrastem,
- smeh je pol zdravja,
- ,,Eno jabolko na dan odpelje zdravnika stran!''. Ali potem tisti, ki imajo iPhone, iPod ali APPLOV računalnik, niso nikoli bolni?,
- vedno bom samo Tina,
- menim, da je Adrijana Lorber zelo kul* (pazi, ona si je zamislila takšne objave, kot je ta) in komaj čakam, da jo spoznam še v živo!
Tina
- moje drugo ime je Timon,
- sem lena,
- hodim v šolo,
- imam sošolko Nino, ki o meni meni, da sem: ,, Lepa, suha, pametna, odličnjakinja, zabavna, edinstvena, perfektna za zajebancije x)''
- menim, da ni nič na svetu popolno,
- imam rada smučarske skoke, smučanje in zimske športe na sploh,
- menim, da mraz zbližuje,
- imam rada zimo,
- preveč zanemarjam stvari v katerih bi bila lahko dobra (oz. sem že),
- rada pišem,
- obožujem 3 božje osebe: OČETA (Nina Furlan), SINA (Klara Moškon) in SVETEGA DUHA (Tina Šribar),
- imam rada PATRICIJO JANKOVIČ,
- menim, da je narava največji božji čudež,
- NISEM klerikalno usmerjena
- sovražim podlogo mojega bloga, ker enostavno briše presledek/presledke med naslovom in jedrom objave,
- bi ubijala za palačinke s čokolado,
- rada smučam,
- imam kul* sobo,
- obožujem življenje nasploh,
- imam kulsko* življenje,
- rada pojem, ko me ne sliši nihče,
- ne bom nikoli znala latinsko, saj je latinščina mrtev jezik in se mi ne zdi logično, da se ga je potrebno učiti (vem, izbirno je),
- zaradi osx in biologije ne bom postala zdravnica,
- sovražim, ko kdo napiše : ,,bom bil/a ...''
- sovražim ličila,
- na živce mi grejo facebook skupine: ,, Če ta skupina zbere xyzw članov, ...'', ČETUDI sem iz dolgčasa pred nekaj meseci tudi sama ustvarila takšno (in jo kasneje tudi zapustila),
- obožujem stvari v katerih nisem dobra,
- moja največja slovnična napaka je, da pozabljam na vejice,
- hočem postati športna novinarka in komentirati smučarske skoke, ko odrastem,
- smeh je pol zdravja,
- ,,Eno jabolko na dan odpelje zdravnika stran!''. Ali potem tisti, ki imajo iPhone, iPod ali APPLOV računalnik, niso nikoli bolni?,
- vedno bom samo Tina,
- menim, da je Adrijana Lorber zelo kul* (pazi, ona si je zamislila takšne objave, kot je ta) in komaj čakam, da jo spoznam še v živo!
Tina
Nikoli ne bom takšna kot so drugi.
In vedno bom mislila, da so Zimske Olimpijske Igre v Vancouver 2010 kriminal. In do leta 2014 bom živela v upanju, da se dogodki, kot so se ''pripetili'' organizatorjem ZOI 2010 (smrt sankača, poškodba mnogih smučark in smučarjev, poškodba Petre Majdič, predivji smuk,...) ne bodo ponovili v Sochiju, Rusija.
Tina
Tina
30 januar 2010
Problem današnje populacije
Danes se je pravilno izražanje že prava umetnost, če pa čas zavrtimo nekaj sto let nazaj, so vsi modreci , učenjaki ter tudi navadni podložniki in kmetje, ki so sploh znali govoriti ''pravilen jezik'', govorili čist in neomadežovan jezik, pa čeprav so bili to samo navadni pogovori o violici ali vrtnici. Znali so se pravilno izražati, v določenem trenutku uporabiti točno potrebno besedo, preprosto obvladali so slovnico, pa čeprav mnogi izmed njih sploh niso vedeli kaj je to. Problem današnje populacije je prevsem sleng s tujkami in tako otroci in mladostniki v šoli sploh ne znajo uporabiti naprimer pravilne slovenske besede za ponaredek ali ponavljanje za nekom, ampak namesto tega rečejo: ,, Fejka me!'' ali ,,Tvoja Puma trenirka je fejk!''. Sicer se tudi sama izražam slengovsko, ampak se trudim vsaj pisati pravilno slovensko, saj vem, da mi bo to v nadalnjem življenju koristilo. Menim da bi bilo prav, da se vsaj pri pouku slovenskega jezika pogovarjamo književno slovensko.
Opravičujem se, ker moje objave niso tako zanimivi kot tisti:,, Fčeri smo bli pr mojem fuuuuul dobrem frendu, pa smo ga žrl ful, pol smo šli vn u avto, da sta se notr un pa una pofukala, pol ko sta končala smo šli nazaj not pa smo požrl tri litre borvničk pa še pet hajnikenov pol sm pa prespau pr tem frendu pa sma se zmudla vjutro ob osmih pa sm šou na vlak pa pršu domov pa je bla tam matka, k je zvedla ki sm biu pa ka sm delu pa je bla pol ful jezna namene! Adj se vidmo ko se ga skup nažremu, k to je men smisu lajfa!''. Sama sicer menim, da taka objava ni zanimiva, ker je žalosno že to, da oseba, ki se sicer izraža slengovsko, kar me ne moti, ne zna tvoriti normalnega stavka. Rajši preberem post, ki je napisan v vsaj približno pravilni slovenščini in govori o neki večji stvari, kot o neki standardni zabavi. In všeč so mi ljudje, ki pišejo in tvorijo verige spletnike, objavljajo svoje fotografije. In ja, opravičujem se tudi, ker ne pišem o zanimivih temah, ampak o svojih razmišljanjih, problemih, ki težijo naš svet in podobnem. Če ti kaj ni všeč, lahko zlahka zaputiš moj spletnik in se najn ne vrneš nikoli več. To je tvoj problem, ne moj. Se sploh zavedate, da lahko zaradi slenga naš jezik popolnoma izumre ter postane mrtev jezik, podobno kot latinščina? Mislim da ne, ampak pametno bi bilo, da premislite o tem, saj ste tudi vi Slovenci! Razmislite o tem!
Tina
Opravičujem se, ker moje objave niso tako zanimivi kot tisti:,, Fčeri smo bli pr mojem fuuuuul dobrem frendu, pa smo ga žrl ful, pol smo šli vn u avto, da sta se notr un pa una pofukala, pol ko sta končala smo šli nazaj not pa smo požrl tri litre borvničk pa še pet hajnikenov pol sm pa prespau pr tem frendu pa sma se zmudla vjutro ob osmih pa sm šou na vlak pa pršu domov pa je bla tam matka, k je zvedla ki sm biu pa ka sm delu pa je bla pol ful jezna namene! Adj se vidmo ko se ga skup nažremu, k to je men smisu lajfa!''. Sama sicer menim, da taka objava ni zanimiva, ker je žalosno že to, da oseba, ki se sicer izraža slengovsko, kar me ne moti, ne zna tvoriti normalnega stavka. Rajši preberem post, ki je napisan v vsaj približno pravilni slovenščini in govori o neki večji stvari, kot o neki standardni zabavi. In všeč so mi ljudje, ki pišejo in tvorijo verige spletnike, objavljajo svoje fotografije. In ja, opravičujem se tudi, ker ne pišem o zanimivih temah, ampak o svojih razmišljanjih, problemih, ki težijo naš svet in podobnem. Če ti kaj ni všeč, lahko zlahka zaputiš moj spletnik in se najn ne vrneš nikoli več. To je tvoj problem, ne moj. Se sploh zavedate, da lahko zaradi slenga naš jezik popolnoma izumre ter postane mrtev jezik, podobno kot latinščina? Mislim da ne, ampak pametno bi bilo, da premislite o tem, saj ste tudi vi Slovenci! Razmislite o tem!
Tina
28 januar 2010
Sanja(rje)nje še ni prepovedano!
Vsi radi sanja(ri)mo. Nekateri sanjajo le ponoči, drugi tudi podnevi, spet tretji sanjajo štiriindvajset ur na dan. Mnogokrat sanjamo podzavestno, vendar velikokrat tudi zavestno.
In o čem sanjamo mladostniki?
Večina nas sanja o tem, kako bomo končali najprej osnovno šolo, nato srednjo šolo in se morda vpisali na željeno fakulteto, diplomirali, opravljali sanjski poklic, našli partnerja svojih sanj, se poročili, imeli najlepše otroke,... To so sanje vseh nas, le da tega nihče noče povedati, ker smo preveliki ''frajerji'' za običajne ''otroške sanje''. Nihče, prav nihče, ne sanja o tem, da bo pr 16-tih povil prvega otroka ali zapadel v droge in alkohol ali ubil koga ter zaradi tega 20 let preživel v ječi ali si kako drugače uničil življenje. Vsi sanjamo o lepih stvareh, lepih ljudeh, sreči, veselju , zadovoljstvu in vsem najboljšem.
Sicer se med nami najdejo tudi ''depresivci'', ki sanjajo/razmišljajo le o svoji smrti, o tem kako si bodo prerezali glavno žilo in izkrvaveli, če jih prej ne bo kdo našel, o nesreči, žalosti in koncu sveta. In na koncu si nekateri zaradi depresije res vzamejo življenje. Ampak zakaj? Zaradi vpliva družbe, zaradi tega, ker je pri 15-tih letih ne najdejo izhoda iz šolskih težav, zaradi ''nesrečne zaljubljenosti, ki naj bi trajala večno'', zaradi ponorelaga sveta, zaradi modernih medijev, v katerih nam kar naprej pišejo o slabih stvareh, zaradi nepodpiranja staršev pr njihovih odločitvah. Ob takih ljudeh se vprašaš, česa je sploh vredno človeško življenje in zakaj zavraga bi pa res živeli, če smo tako ali tako obsojeni na propad. Taka misel pri ''navadnih mladostnikih'' hitro mine, pri drugih, ki so slučajno zabredli v kakšne težave pa ne in (''joj kako lepo'') postane depresiven.
In kakšne so moje sanje?
Kot vsi ostali, se tudi sama prepuščam sanjam o prihodnosti, še posebej v zadnjem času, ko na vrata trkajo informativni dnevi in zavzeto pregledujemo RAZPIS. V naslednjem šolskem letu bi rada obiskovala splošno gimnazijo, v katerem kraju se s starši še odločam, ampak najbrž bo to kar mojemu domu najbližja gimnazija, Gimnazija Brežice (GiB). Po uspešno končani gimnaziji bi se rada vpisala ali na AGRFT smer dramska igra ali režija (dobro, to so res sanjaste sanje, dvomim če mi bo uspelo in če bom po 4-rih letih še imela takšno željo, ampak pustimo se presenetiti), ali na novinarsko fakulteto (ta opcija se mi zdi trenutno poleg naslednje še najbolj mogoča, saj rada pišem), ali na matematično fakulteto (rada imam matematiko), morda pa me pot zanese tudi na medicinsko fakulteto (čeprav dvomim, ker biologija ni ravno moj najljubši predmet, ampak se lahko to v nadalnjih 4-rih letih spremeni). To so moje ''kratkoročne'' sanjah, o ''daljnoročnih'' pa še nisem razmišljala.
Torej, kakšne pa so tvoje sanje?
Izpovej se!
Tina
In o čem sanjamo mladostniki?
Večina nas sanja o tem, kako bomo končali najprej osnovno šolo, nato srednjo šolo in se morda vpisali na željeno fakulteto, diplomirali, opravljali sanjski poklic, našli partnerja svojih sanj, se poročili, imeli najlepše otroke,... To so sanje vseh nas, le da tega nihče noče povedati, ker smo preveliki ''frajerji'' za običajne ''otroške sanje''. Nihče, prav nihče, ne sanja o tem, da bo pr 16-tih povil prvega otroka ali zapadel v droge in alkohol ali ubil koga ter zaradi tega 20 let preživel v ječi ali si kako drugače uničil življenje. Vsi sanjamo o lepih stvareh, lepih ljudeh, sreči, veselju , zadovoljstvu in vsem najboljšem.
Sicer se med nami najdejo tudi ''depresivci'', ki sanjajo/razmišljajo le o svoji smrti, o tem kako si bodo prerezali glavno žilo in izkrvaveli, če jih prej ne bo kdo našel, o nesreči, žalosti in koncu sveta. In na koncu si nekateri zaradi depresije res vzamejo življenje. Ampak zakaj? Zaradi vpliva družbe, zaradi tega, ker je pri 15-tih letih ne najdejo izhoda iz šolskih težav, zaradi ''nesrečne zaljubljenosti, ki naj bi trajala večno'', zaradi ponorelaga sveta, zaradi modernih medijev, v katerih nam kar naprej pišejo o slabih stvareh, zaradi nepodpiranja staršev pr njihovih odločitvah. Ob takih ljudeh se vprašaš, česa je sploh vredno človeško življenje in zakaj zavraga bi pa res živeli, če smo tako ali tako obsojeni na propad. Taka misel pri ''navadnih mladostnikih'' hitro mine, pri drugih, ki so slučajno zabredli v kakšne težave pa ne in (''joj kako lepo'') postane depresiven.
In kakšne so moje sanje?
Kot vsi ostali, se tudi sama prepuščam sanjam o prihodnosti, še posebej v zadnjem času, ko na vrata trkajo informativni dnevi in zavzeto pregledujemo RAZPIS. V naslednjem šolskem letu bi rada obiskovala splošno gimnazijo, v katerem kraju se s starši še odločam, ampak najbrž bo to kar mojemu domu najbližja gimnazija, Gimnazija Brežice (GiB). Po uspešno končani gimnaziji bi se rada vpisala ali na AGRFT smer dramska igra ali režija (dobro, to so res sanjaste sanje, dvomim če mi bo uspelo in če bom po 4-rih letih še imela takšno željo, ampak pustimo se presenetiti), ali na novinarsko fakulteto (ta opcija se mi zdi trenutno poleg naslednje še najbolj mogoča, saj rada pišem), ali na matematično fakulteto (rada imam matematiko), morda pa me pot zanese tudi na medicinsko fakulteto (čeprav dvomim, ker biologija ni ravno moj najljubši predmet, ampak se lahko to v nadalnjih 4-rih letih spremeni). To so moje ''kratkoročne'' sanjah, o ''daljnoročnih'' pa še nisem razmišljala.
Torej, kakšne pa so tvoje sanje?
Izpovej se!
Tina
Naročite se na:
Objave (Atom)