Zlobno četrtkovo popoldne. Zlobno. Vse bolj kaže na 'staro pravdo', ki zajema zgodnje vstajanje in učenje ali ne-učenje. Zunaj je mraz. Dež in mraz. In sneg, naj ne pozabim na sneg. Vedno manj ga je, a vztrajno se še drži. Vedno bolj živčna pregledujem spletne strani slovenskih smučišč in zaman iščem podatke o otvoritvi sezone. Enkrat decembra bo. Nimam časa čakati do decembra. Vse preveč čustev in občutkov se je nabralo v meni, a znebim se jih lahko le na en način. Le tako, da se z največjo možno hitrostjo spustim po beli strmini. Elanke morajo še seveda na pregled k zdravniku za Elanke, a vseeno... Saj je že sneg zunaj, pa kaj, če se bo sezona začela malo prej. 'Samo eno smuko mi dej in vse bo tako kot prej...'. Žalosti me dejstvo, da so se včeraj vsi razpisali o ameriški noči čarovnic, a kje je Trubar? Ne, dragi slovenski neumneži, včeraj niste bili doma zaradi tega, da izrežete buče in se namažete po obrazu, se preoblečete v čarovnice in zvarite opojne čarovniške napitke. Sploh še kdo pozna Trubarja? Pa Bohoriča in Dalmatina? Sploh veste, da so se tej možje nekoč borili za to, da se imenujemo Slovenci, česar se danes vsi nadvse sramujete? In kaj boste storili, če vam povem, da v Sloveniji 31. 10. ni pust, ampak imamo maškare enkrat pred začetkom pomladi? Malce konzervativno, a vseeno: dokler se bo za prvega novembra hodilo kazat na pokopališče, kako neki smo ljubili svoje prednike, prižigat milijone nepotrebnih sveč v svoji novi zimski opravi... No, do takrat zame Halloween ne obstaja. Pa ne, da nisem šla včeraj ven, seveda sem šla. Če je že toliko zabav in če je v mojem dogodkovnem vodiču na Facebook-u pristalo več kot 20 vabil za praznovanje noči čarovnic, sem pač morala zapustiti zavetje toplega domka. Ko me je nazeblo kot potepuškega psa, sem svoje dejanje seveda obžalovala, a kaj, moram biti socialna.
Danes poslušam nore zgodbe o včerajšnji noči. Kako je bilo fajn, kako se ta tip ne zna poljubljati, kako se ta punca ne zna obleči. Zabava me današnja mladina, ki tava brez cilja iz lokala v lokal. Tavamo, a ne vemo, kaj bi s seboj. Kot po pravilu, smo zmedeni, nočemo odrasti. Želimo si biti Peter Pan, a nihče ga ne želi prebrati. Prebrati njegovega bistva, ki govori o tem, da je svet krut, a odraščanje neizbežno. Nočemo zazreti resnici v oči, raje bežimo stran. Seveda pravilo potrjuje tudi izjeme in nekateri še preveč vedo, kaj si žele. A ti so ozkogledi, za svoj cilj porušijo celotno okolico. Žalosti me, kam bredemo. A veseli me, da si nekje drugje, izven našega vesolja ljudje pišejo isto zgodbo.
In ko vsi trdite in posiljujete s fotkami You know my name, not my story... Prozorni ste. Samo ošvrknem vas s pogledom in vem, kaj ste.
