Liveženje in njegov smisel

Vsakdan je težak. Lažji je s pomočjo prijateljev. Najlažje pa se prebijemo skozenj, če imamo prijatelje in smo v dobrem odnosu s samim seboj. In po vseh standardih, ki jih narekuje današnji čas, je to hudičevo težko! Ljudje smo se izgubili v trendih, ki jih narekuje čas in pozabili nase in na pravi smisel liveženja.

Kot male pizdune so nas učili, da je pomembno, da smo zadovoljni s samim seboj, da imamo visoko samopodobo, četudi ima sošolka lepšo peresnico in jo imajo fantje raje kot tebe. A čez čas, ko v puberteti nastopijo pomembnejše reči, vsi pozabijo na to. Sami smo še premajhni v razmišljanju, da bi se obremenjevali s tem, starši pa za nas več nimajo toliko časa, saj se zopet posvetijo karieri. Najstniki na eni strani oklevamo med dobrim družabnim življenjem - imeti veliko prijateljev, biti na vseh zabavah, imeti kul fanta, ki pa nas bo imel vseeno rad - in kariero, ki jo začnemo graditi zgodaj. Vse prevečkrat pozabimo nase in na naše notranje potrebe - da si izpraznimo dušo. Potem pa nas težijo stvari, da nas nihče ne mara, da nismo lepi, da nimamo dobrih ocen - čeprav je velikokrat ravno obratno. A ker se introvertiramo in nikomur ne želimo zaupati svojih težav, saj naj je strah, da nas bodo zasmehovali.

Ampak, a so prijatelji, ki se nam posmehujejo, če jim povemo kakšno svojo "srčno napako" prijatelji? No, morda so na nek način, a lahko bi jih poimenovali prijatelji moderne dobe. Vse je tako hitro, tako ceneno in brez vezno, da liveženje kmalu izgubi svoj smisel. In kaj narediš, ko si pri sedemnajstih čisto na tleh? Govorim o tistih tleh, ki so še nižje od tal. Če ponazorim še bolj natančno, ne moreš več živeti v svoji koži in želiš si le enega, da bi izginil iz površja Zemlje. Ne naredi kakšne bedarije, ker te lahko zaznamuje za celo življenje. Obžaloval jo boš že naslednji dan in blago rečeno, liveženje si boš zafural še bolj.

Raje poišči smisel liveženja! Smisel je, da se naučimo živeti s tistim, kar imamo in kar si lahko izborimo. Ni namenjeno, da nam je vse podarjeno, namenjeno je, da se borimo, da se učimo iz napak in da se sprejemamo takšne kot smo. Liveženje je namenjeno zabavi, ljubezni in v zadnji vrsti, tudi šoli in delu. Ampak predvsem je za liveženje pomembna ljubezen! Če se zapreš vase, je brezpredmetno pričakovati ljubezen. Morda se zgodi, da kdaj kak ropar vstopi tudi skozi zaklenjena vrata, ampak to vedno pusti posledice, ki so zate negativne. Zato, odpri srce, osveži dušo! Imej se rad in imej rad ljudi! Požvižgaj se na standarde!

Vsi stremimo k uspehu. Nekateri si tega želimo na osebnem področju - velike družine, ljubečega partnerja, drugi pa smo bolj usmerjeni na poklicno področje - denar bo pač rešil svet. Kakršne koli že so naše želje, zavedati se moramo, da se je za uresničitev treba boriti - z zobmi in nohti in lasmi. Z lastnimi rokami in nogami. Sicer nam moderna družba prinaša mnoge olajšave - če si želimo večjih prsi, kot jih ima sošolka, se odpravimo k plastičnemu kirurgu, na mizo vržemo par tisoč evrov in ekola, že smo boljši in srečnejši. A to so le temporarne oz. začasne rešitve. Denar nas vse samo pokvari. Želimo ga več in več in več in nikoli ga ni dovolj in nikoli nismo srečni. Potre nas uspeh sodelavca, kar naenkrat smo sami in na tleh. Zato, dragi bralci, vzemite si raje čas zase, vnesite kanček spontanosti v svoje življenje in imejte se radi. Saj veste, kako je zapisano v knjigi The Perks Of Being A Wallflower: "We accept the love we think we deserve."
Če se ne boš imel rad sam, te ne bo ljubil nihče. Izogibali se te bodo in ostal boš sam. Vedno vedi, da si zaslužiš več, da si zaslužiš največ na svetu! Pa ne, da se smiliš samemu sebi, ampak včasih oko raje vrzi nase in za trenutek pozabi na ostale. Preberi knjigo, pojdi v kino, v gozd ... Sam. Tako boš morda prav čas odkril svoje težave in jih komu zaupal - da te ne bo na koncu razgnalo kot parni lonec, ko pozabiš na to, da si v lonec vrgel riž!

In če se sprašujete, kaj za vraga se je zgodilo z mano, s punco, ki ne mara ljubezni? Za menoj je težko obdobje. Nekateri veste skozi kaj sem šla in šli ste z menoj. Trpeli ste z menoj in trpeli ste mene. Za kar se vam še javno najlepše zahvaljujem! Ker zaradi vas, zaradi vas in trenutkov z vami je vredno živeti! In imeti rad. :)

PET

Včasih sem jezna, pa kaj razbijem.
Včasih sem vesela, pa razbito sestavim nazaj.
Včasih sedem za pisalno mizo, najdem list papirja in razbite besede iz glave sestavim v nekaj berljivega.
To počem sedaj, ko vas bom zamorila z novoletnimi zaobljubami.
Šala, šala. Bodo pa moje novoletne zaobljube objavljene v Publiki, ki izide čez kak dan. Preberite.
Vem, dobro vino se samo hvali, a če ga ne pohvali njegov lastnik, se ne bo pohvalilo samo.

Ljudje smo čudna bitja, ki živimo čudna življenja in hodimo po poteh, ki so že bile prehojene. Čeprav je vsako leto zase zgodba, pa je le kopija prejšnjega. Le s kakšno gubo več na obrazu in s kakšno rano več v srcu. Vsi, ki me poznate in vsi, ki me prebirate, veste, da je bilo moje lansko leto peklensko. No, ni bilo tako grozno. Četudi sem bila polomljena, hospitalizirana, včasih žalostna in osamljena, pa sem preživela. In čez čas, ko bom stara, se bomo skupaj spominjali le lepih stvari. Takrat bo srednja šola "fajn", čeprav je trenutno pekel. Takrat bodo neprijatelji le bled spomin preteklosti. A po drugi strani se neznansko bojim staranja. Že lani sem se ob sedemnajstki razjokala in cel teden hodila naokoli poklapana, ker sem stara. Zato se bojim letošnjega 2. aprila. Ne vem, kaj bo prinesel. In če priznam, mi je čisto všeč, da me naokoli vozijo drugi in mi drugi kupujejo alkohol, če ga že želim. Lepo je, ko nekdo skrbi zate in se lahko za trenutek spet počutiš kot otrok.

Pravijo, da so žalostni tisti, ki nimajo v sebi več ničesar otroškega. Kot otrok sem bila velikokrat žalostna. Ker sta se starša kregala. Ker je rojstnodnevna deklica v vrtcu slekla mojo punčko. Ker mi je umrla mačka. In že od nekdaj sem bila osamljena. Vedno sem imela občutek, da grem ljudem, s katerimi sem se družila, na živce. Zato sem šla stran. Zato sedaj hodim stran. In skačem od ene družbe v drugo. Neznansko željo imam, da bi vsem ugajala in da bi me imeli vsi radi. A tako to ne gre. Baje. Lahko pa narediš, da te vsi sovražijo. Greš v politiko, kaj bi lahko bilo enostavnejšega. Vsem boš na očeh, v središču pozornosti, a hkrati te nihče ne bo maral. Najbolj pomembno pa je, da imaš rad samega sebe in da se ne obremenjuješ z govoricami. Bodi močnejši od govoric in zmagal si.

Tako. Odločila sem se, da bo letošnje leto posebno. Zakaj, ne vem. Veliko bomo feštali, jedli manj zdravil in imeli se bomo radi. Čez pol leta bom zaključila s fiziko in biologijo, za vedno. In če verjamete ali ne, komaj čakam! Nekateri pač nismo za naravoslovje.