Bodi sprememba ...

... ki si jo želiš videti v svetu.

Živjo, Tina tukaj!

Ja, dolgo me ni bilo. (Pre)dolgo nisem koščka svojih misli delila s tabo, dragi spletnik. Pa ne, da se v tem času  ni nič dogajalo. V moji glavi se vsak dan dogodi vsaj 20 scenarijev, vsaj pol od tega je plod moje domišljije. Danes je 16. julij in je eden izmed dni, ko se s skodelico vročega čaja zavita v odejo sprašujem, kam se je izgubila moja iskrica. Ko sem počela najrazličnejše stvari, ki so me delale srečno, veselo in ko sem prekipevala od energije - tako zelo, da na ta zares mrzel poletni dan ne bi potrebovala skodelice čaja in tople odeje, ampak bi v kratkih hlačah jedla sladoled. Po jutranjem teku po dežju in celodnevnem preurejanju sobe je iz srednješolskega dnevnika padel list z novoletnimi zaobljubami. Ena izmed njih je kar sijala iz lista: "Tina, zapomni si, da vedno rada počneš tisto, v čemur si dobra. Dobra si z besedami, zato rada pišeš in govoriš. Več piši, ustvarjaj najrazličnejše prispevke in deli s svetom svoj talent." Najprej sem si dejala, wau, kako dobra sem bila z besedami v srednji šoli. In kako modre misli sem uspela zapisati. Nato pa sem sprejela odločitev, da zaobljubo končno začnem izpolnjevati še aktivneje.

To je zadnja objava na tem spletniku. Ker so Tinine misli v teh letih, od kar obstajajo tudi na spletu, malce odrasle in se nenazadnje tudi spremenile, zato si zaslužijo kakšno spremembo tudi tu. Sama se bom sedaj podala na delo, da ponovno najdem svoje mesto na spletu in vas s svojimi besedami odpeljem v svoj svet. Zadnje čase nenehno iščem in si želim sprememb. Ampak sprememb ne bo, če sam nisi sprememba, ki si jo želiš videti v drugih in drugje.

Kaj so bile ostale novoletne zaobljube, zapisane na listu, naj ostane skrivnosti. Vsaj zaenkrat. Lepo se grejte na ta mrzel dan - a v mejah normale, saj že jutri prihaja otoplitev. ;)

Kmalu se spet beremo,

Tina

Poletni smisel

A veš, ko se po nori zabavi zbudiš z gromozanskim mačkom v glavi in trebuhu? In kljub groznemu glavobolu se odločiš, da je ravno danes dan, ko boš spremenil svet, a je ta dan zate pravi podvig pot do kuhinjskega korita po kozarec (ali deset) vode. Najbližje spremembi sveta je odločitev, da ne boš nikoli več pil. No, do naslednje fešte, ki pa je poleti že isti večer. In tako dan za dnem, dan za dnem in dan za dnem. Potem pa se naenkrat strezniš iz v mislih se ti poraja vprašanje: "Kaj za vraga počnem s svojim življenjem?" Vsi tvoji kolegi so si našli poletno službo in ker si sredi julija že res prepozen, da bi kaj našel, se odločiš, da boš pospravil sobo. Ne le sobo, tudi tisto sobano, ki je nastala v glavi in kjer so vse stvari pomešane in kjer je zaradi pretiranega uživanja alkohola prisotnih tudi nekaj črnih lukenj. Naenkrat so tudi vsi tvoji prijatelji na morju in ostal si sam, samcat s svojimi mislimi. Rad bi spremenil vse, a ne moreš. Čeprav vsi prisegajo na spontanosti, si želiš, da bi morda vseeno malo bolje splaniral svoje poletje in se sedaj ne bi smilil samemu sebi, ker si zapravil ves denar in ker boš večji del ostalega poletja preživel v svoji sobi. No, pa vendar pravijo, da je treba tudi iz najslabše situacije povleči najboljše, zatorej imaš veliko časa za preurejanje sobe, branje knjig in gledanje filmčkov. Morda ti bo letos celo uspelo, da urediš zapiske in se pošteno pripraviš na novo šolsko leto, ki prihaja z drugim septembrom in v katerem se boš pomeril kot dijak zadnjega leta srednje šole. 

Nekaj podobnega se je letos pripetilo meni. Čeprav sem ponavadi ena tistih, ki morajo že v ponedeljek vedeti, kam jo bomo mahnili v petek, sem se odločila, da se letos pustim spontanosti in tako sem v mislih odjadrala v najboljše poletje sploh. Pa se je vnovič izkazalo, da morda sem morda prava za občasne neplanirane pijače v soboto zvečer, ko končam skorajda na drugem koncu Slovenije, nisem pa za neplanirane mesece. Od nekdaj sem po naravi ptica, ki nima obstanka in jo doma komajda vidijo, ker si želi videti cel svet. No, letos grem vsem doma že pošteno na živce, ker me ne spravijo nikamor. V prvih dneh julija sem zapravila ves denar, ki je bil namenjen za cel mesec, zato sem se zaprla v sobo in delala nič. Potem pa sem se odločila, da bom brala. Odšla sem v knjižnico in si nabrala cel kup strokovne športno-psihološke literature ter nekaj malega trivialnega branja. Rada berem in morda je branje poletni smisel, a zame ne. No, vsaj ne branje v sobi. Ne bi se branila branja na kakšni plaži ob morju, v senci borovcev. Čeprav bi še raje odigrala partijo odbojke ali vodne košarke ali česarkoli športnega. Saj rada lenarim in občasno je potrebno, a ko je preveč, je preveč. In res, komaj čakam, da mi uspe pobegniti nekam, kjer je slana voda. Na morje. Morda mi po 16. avgustu, ko bom končala z dvotedenskim poletnim delom v Elektrarni celo uspe. Pa čeprav za en dan.

Če pa sem se odločila, da bo moje poletje bolj mirno in bralno, pa bo bralno tudi do ponedeljka. Nekaj za punce, nekaj o športu in nekaj psihologije. Popolna kombinacija Tine. :)

Sončni poljubčki, 

TINA

6 little things

Slovensko blogosfero je zopet obnorela verižna potegavščina - zato, da ne pozabimo pisati in zato, da nas bralci podrobneje spoznajo. Tisti, ki smo bili "pofočkani" in tisti, ki vam je to všeč, naj bi napisali 6 zanimivosti o sebi. Na koncu naj bi določila vsaj 2, ki bosta to verigo nadaljevala, ampak po resnici povedano, se mi ne da (:P), zato upam, da se bo kdo samoiniciativno odločil za nadaljevanje verige. Saj veste, zapornik mora ostati v verigah, drugače lahko kam pobegne - prav tako lahko naše misli pobegnejo s tipkovnice v svoj svet in pozabijo napisati objavo. Čeprav nad idejo na začetku nisem bila navdušena, pa sem se vseeno odločila, da jo za začetek nedeljskega večera pisarjenj uresničim.

So, let me entertain you!

1) Estetika.
Priznam, obsedena sem z estetiko. Vse mora biti lepo, a hkrati še vedno smiselno. Pa ne samo v svetu šolskih zapiskov, oblačenja, izgleda ljudi ... Ko pišem, mora objava/članek vedno izgledati lepo, saj drugače ne bom želela objaviti. Tudi pri revijah in časopisih mora biti vse v najlepšem redu - vedno moram postati pri polici s tiskovinami in najprej oceniti estetsko vrednost določene revije. Če Mladina ta teden ne bo imela privlačne naslovnice, je ne bom vzela, saj lahko članke še vedno preberem na internetu. Pa ne, da sem zaradi tega površinski človek, daleč od tega. Le vse "klapljati kot pr Klajšnki 16-ga"! Revijam z lahkim in dolgočasnim čtivom ranga Cosmopolitan pa tudi na estetsko podobo ne dam priložnosti, saj gre le za potrato piščevega in bralčevega časa.

2) Smisel.
Že v prejšnji točki sem se na kratko dotaknila smisla. Sem ena tistih, ki v vsaki stvari išče smisel in če verjamete ali ne, me to velikokrat tepe po prstih. Sploh v šoli - če se mi zdi, da stvar nima smisla in se jo je potrebno le "nadudlati" na pamet, se je enostavno ne bom. Ker me fizika in biologija ne zanimata in po koncu tretjega letnika nimam nikakršnih interesov z njima, v njiju ne vidim smisla, zato nikakor ne najdem motivacije za učenje. Če se mi ljubezenski problem prijateljice ne bo zdel smiseln, saj bo na koncu kljub mojemu nasvetu naredila po svoje, se z njim sploh ne bom ubadala in bom samo prikimavala njenim blodnjam.

3) Čokolada.
Obsedena sem s čokolado. Mlečna čokolada, čokoladna torta, sadje, oblito s čokolado, kava s čokolado, kakav ... Lahko bi jo pojedla tono na dan, a je ne - ker je ne smem in ker je nimam toliko. Naokoli krožijo govorice, da bo čokolada spet kmalu hrana za premožnejši sloj, kaj hrana, luksuz, sem se odločila, da bom naredila vse, kar je in tudi kar ni v moji moči, da bom imela toliko denarja, da bom lahko vedno uživala v čokoladi. In lahki si mislite, kako mi je bilo hudo decembra, ko so mi zabičali, da je ne smem jesti.

4) Umetnost in šport.
Še vedno sem razpeta med tema področjema družabnega življenja. V umetnosti vedno vidim šport, v športu pa umetnost. Najraje bi bila športnica in umetnica, a nisem ne eno, ne drugo. Prelena sem, da bi z igranjem na inštrument dosegla kak vidnejši uspeh in v njem videla svoje življenje, za šport pa sem se začela zanimati pri letih, ko je bilo praktično že prepozno, da bi začela zares trenirati kak šport in bi lahko postala poklicna športnica. Če bi bila še enkrat otrok in bi imela vse v svojih rokah, bi se gotovo ukvarjala z baletom, saj združuje šport in umetnost.

5) Ljubljana.
Z eno besedo povedano, zaljubljena sem v našo prestolnico. Saj veste, tista obljubljena dežela, kjer bo vse boljše in drugače kot sedaj. Čeprav vem da temu ne bo tako, še vedno komaj čakam, da se po koncu srednješolskega izobraževanja v Brežicah odpravim na študij novinarstva v Ljubljano.

6) Moderna tehnologija.
Kot otrok modernega sveta si ne predstavljam življenja brez interneta, računalnika in telefona. Priznam, raje bi umrla kot pa celo življenje živela brez interneta. Moderna tehnologija se je zarinila že v vsak drobec mojega življenja in res, res ne vem, kaj bi počela, če bi kdaj prišlo do tako velike katastrofe. Vem, da to ni ravno prav, ampak zakaj bi se morali ravnati po pravilih, če pa so ta ustvarjena predvsem za kršenje! :)


Za konec pa še: Danilo Kocjančič, veliki mož slovenske glasbe, počivate v miru! Naj Vas tudi v drugem, bojda lepšem svetu spremljajo Vaše lepe melodije! Bazarjeva Tina pa bo za vedno ostala moja najljubša pesem, kdo ve zakaj ...

Liveženje in njegov smisel

Vsakdan je težak. Lažji je s pomočjo prijateljev. Najlažje pa se prebijemo skozenj, če imamo prijatelje in smo v dobrem odnosu s samim seboj. In po vseh standardih, ki jih narekuje današnji čas, je to hudičevo težko! Ljudje smo se izgubili v trendih, ki jih narekuje čas in pozabili nase in na pravi smisel liveženja.

Kot male pizdune so nas učili, da je pomembno, da smo zadovoljni s samim seboj, da imamo visoko samopodobo, četudi ima sošolka lepšo peresnico in jo imajo fantje raje kot tebe. A čez čas, ko v puberteti nastopijo pomembnejše reči, vsi pozabijo na to. Sami smo še premajhni v razmišljanju, da bi se obremenjevali s tem, starši pa za nas več nimajo toliko časa, saj se zopet posvetijo karieri. Najstniki na eni strani oklevamo med dobrim družabnim življenjem - imeti veliko prijateljev, biti na vseh zabavah, imeti kul fanta, ki pa nas bo imel vseeno rad - in kariero, ki jo začnemo graditi zgodaj. Vse prevečkrat pozabimo nase in na naše notranje potrebe - da si izpraznimo dušo. Potem pa nas težijo stvari, da nas nihče ne mara, da nismo lepi, da nimamo dobrih ocen - čeprav je velikokrat ravno obratno. A ker se introvertiramo in nikomur ne želimo zaupati svojih težav, saj naj je strah, da nas bodo zasmehovali.

Ampak, a so prijatelji, ki se nam posmehujejo, če jim povemo kakšno svojo "srčno napako" prijatelji? No, morda so na nek način, a lahko bi jih poimenovali prijatelji moderne dobe. Vse je tako hitro, tako ceneno in brez vezno, da liveženje kmalu izgubi svoj smisel. In kaj narediš, ko si pri sedemnajstih čisto na tleh? Govorim o tistih tleh, ki so še nižje od tal. Če ponazorim še bolj natančno, ne moreš več živeti v svoji koži in želiš si le enega, da bi izginil iz površja Zemlje. Ne naredi kakšne bedarije, ker te lahko zaznamuje za celo življenje. Obžaloval jo boš že naslednji dan in blago rečeno, liveženje si boš zafural še bolj.

Raje poišči smisel liveženja! Smisel je, da se naučimo živeti s tistim, kar imamo in kar si lahko izborimo. Ni namenjeno, da nam je vse podarjeno, namenjeno je, da se borimo, da se učimo iz napak in da se sprejemamo takšne kot smo. Liveženje je namenjeno zabavi, ljubezni in v zadnji vrsti, tudi šoli in delu. Ampak predvsem je za liveženje pomembna ljubezen! Če se zapreš vase, je brezpredmetno pričakovati ljubezen. Morda se zgodi, da kdaj kak ropar vstopi tudi skozi zaklenjena vrata, ampak to vedno pusti posledice, ki so zate negativne. Zato, odpri srce, osveži dušo! Imej se rad in imej rad ljudi! Požvižgaj se na standarde!

Vsi stremimo k uspehu. Nekateri si tega želimo na osebnem področju - velike družine, ljubečega partnerja, drugi pa smo bolj usmerjeni na poklicno področje - denar bo pač rešil svet. Kakršne koli že so naše želje, zavedati se moramo, da se je za uresničitev treba boriti - z zobmi in nohti in lasmi. Z lastnimi rokami in nogami. Sicer nam moderna družba prinaša mnoge olajšave - če si želimo večjih prsi, kot jih ima sošolka, se odpravimo k plastičnemu kirurgu, na mizo vržemo par tisoč evrov in ekola, že smo boljši in srečnejši. A to so le temporarne oz. začasne rešitve. Denar nas vse samo pokvari. Želimo ga več in več in več in nikoli ga ni dovolj in nikoli nismo srečni. Potre nas uspeh sodelavca, kar naenkrat smo sami in na tleh. Zato, dragi bralci, vzemite si raje čas zase, vnesite kanček spontanosti v svoje življenje in imejte se radi. Saj veste, kako je zapisano v knjigi The Perks Of Being A Wallflower: "We accept the love we think we deserve."
Če se ne boš imel rad sam, te ne bo ljubil nihče. Izogibali se te bodo in ostal boš sam. Vedno vedi, da si zaslužiš več, da si zaslužiš največ na svetu! Pa ne, da se smiliš samemu sebi, ampak včasih oko raje vrzi nase in za trenutek pozabi na ostale. Preberi knjigo, pojdi v kino, v gozd ... Sam. Tako boš morda prav čas odkril svoje težave in jih komu zaupal - da te ne bo na koncu razgnalo kot parni lonec, ko pozabiš na to, da si v lonec vrgel riž!

In če se sprašujete, kaj za vraga se je zgodilo z mano, s punco, ki ne mara ljubezni? Za menoj je težko obdobje. Nekateri veste skozi kaj sem šla in šli ste z menoj. Trpeli ste z menoj in trpeli ste mene. Za kar se vam še javno najlepše zahvaljujem! Ker zaradi vas, zaradi vas in trenutkov z vami je vredno živeti! In imeti rad. :)

PET

Včasih sem jezna, pa kaj razbijem.
Včasih sem vesela, pa razbito sestavim nazaj.
Včasih sedem za pisalno mizo, najdem list papirja in razbite besede iz glave sestavim v nekaj berljivega.
To počem sedaj, ko vas bom zamorila z novoletnimi zaobljubami.
Šala, šala. Bodo pa moje novoletne zaobljube objavljene v Publiki, ki izide čez kak dan. Preberite.
Vem, dobro vino se samo hvali, a če ga ne pohvali njegov lastnik, se ne bo pohvalilo samo.

Ljudje smo čudna bitja, ki živimo čudna življenja in hodimo po poteh, ki so že bile prehojene. Čeprav je vsako leto zase zgodba, pa je le kopija prejšnjega. Le s kakšno gubo več na obrazu in s kakšno rano več v srcu. Vsi, ki me poznate in vsi, ki me prebirate, veste, da je bilo moje lansko leto peklensko. No, ni bilo tako grozno. Četudi sem bila polomljena, hospitalizirana, včasih žalostna in osamljena, pa sem preživela. In čez čas, ko bom stara, se bomo skupaj spominjali le lepih stvari. Takrat bo srednja šola "fajn", čeprav je trenutno pekel. Takrat bodo neprijatelji le bled spomin preteklosti. A po drugi strani se neznansko bojim staranja. Že lani sem se ob sedemnajstki razjokala in cel teden hodila naokoli poklapana, ker sem stara. Zato se bojim letošnjega 2. aprila. Ne vem, kaj bo prinesel. In če priznam, mi je čisto všeč, da me naokoli vozijo drugi in mi drugi kupujejo alkohol, če ga že želim. Lepo je, ko nekdo skrbi zate in se lahko za trenutek spet počutiš kot otrok.

Pravijo, da so žalostni tisti, ki nimajo v sebi več ničesar otroškega. Kot otrok sem bila velikokrat žalostna. Ker sta se starša kregala. Ker je rojstnodnevna deklica v vrtcu slekla mojo punčko. Ker mi je umrla mačka. In že od nekdaj sem bila osamljena. Vedno sem imela občutek, da grem ljudem, s katerimi sem se družila, na živce. Zato sem šla stran. Zato sedaj hodim stran. In skačem od ene družbe v drugo. Neznansko željo imam, da bi vsem ugajala in da bi me imeli vsi radi. A tako to ne gre. Baje. Lahko pa narediš, da te vsi sovražijo. Greš v politiko, kaj bi lahko bilo enostavnejšega. Vsem boš na očeh, v središču pozornosti, a hkrati te nihče ne bo maral. Najbolj pomembno pa je, da imaš rad samega sebe in da se ne obremenjuješ z govoricami. Bodi močnejši od govoric in zmagal si.

Tako. Odločila sem se, da bo letošnje leto posebno. Zakaj, ne vem. Veliko bomo feštali, jedli manj zdravil in imeli se bomo radi. Čez pol leta bom zaključila s fiziko in biologijo, za vedno. In če verjamete ali ne, komaj čakam! Nekateri pač nismo za naravoslovje.

Bodi biser

Ampak ljudje pri nas, ljudje, ki se vse premalo zavedajo teže svojih besed. V svoji neumnosti blebetajo in blebetajo. Nepremišljeno blebetajo. In še kar ne vedo, da je tudi slaba reklama, reklama. Velikokrat se izkaže za boljšo reklamo kot dobra reklama. Saj veste, kako pravijo, da kdor drugemu jamo koplje, pade vanjo sam. In tako je tudi s slabo reklamo. Z začetka bodo drugi še srepo verjeli izpričanim besedam, a sčasoma, no sčasoma se bodo zamislili in se začeli vpraševati, če so vaše besede točne. Največkrat niso, ker človek dela slabo reklamo le sočloveku, do katerega čuti nekakšen čustven odpor. In potem? Kdo vam bo še verjel? Le sami sebi. Zato pomnite, da je tudi slaba reklama reklama in naslednjič pomislite, kaj bleknete. Saj veste, usodo si pišemo sami. Z besedami in dejanji. Dejanja lahko popravimo, vsaj njihov zaključek, a izrečene besede ne moramo vzeti nazaj.

In zakaj, za kaj za vraga pada Slovenija vedno bolje? Ker smo Slovenci neizobraženi? Daleč od tega. Izobraženci bežijo v tujino, vodijo pa nas nepremišljeni ljudje, ki niso pripravljeni odgovarjati za svoje besede. Vodijo jo ljudje, ki ne mislijo na nikogar drugega kot le nase. Zato. In ljudje, ki mislijo, so ustavljeni na svoji poti k uspehu. Torej, če hočeš uspeti, ne misli. Paradoks? Ne bodite takšni, stopite iz množice in pokažite, da mislite. Napačnih misli ni, ker boste v današnjem času pravi biser, če boste mislili.

vir: scmiddle.org