Vse te novoletne objave, kjer vsi in vse pišejo, da se bodo spremenili, da bodo neprepoznavni ... Pošteno mi gredo na penis. No, bi mi šli, če bi ga imela. A ni brez veze, da obljubljate nekaj, za kar veste, da ne boste naredili? Požirate lastno besedo in niste zvesti sebi, s tem pa tudi drugim kažete, da se na vas ne morejo zanesti. Leto se res končuje in v naslednjih tednih bomo datum dvajsetkrat napisali narobe, da bo enaindvajsetič napisan prav, ampak ko se bomo zjutraj (ali popoldne ali zvečer, odvisno od količine popitega alkohola in drugih zaužitih substanc na silvestrovanju) zbudili, bomo iste osebe, kot smo bili večer in leto pred tem. Ni dovolj, da se zamenjajo številke, da se spremenimo. Nočem pisati, kako zaključujem leto, ker ga ne. Vsi dogodki, ki so se letos pripetili, bodo z mano odšli v naslednje leto in še v leto potem itd. Zaključevala bom, ko bom umrla, vse ostale prelomnice pa so le prelomnice stvari, ki so me naredile močnejšo in bogatejšo. Sem si pa vseeno zaželela, da z vami podelim svojo zgodbo leta 2013. Morda vam je že po naslovu jasno, za kaj se gre in zakaj sem tako alergična na vsa iskanja pozornosti, ki se začnejo z ''Jaz se bom kar ubila, ker sem še vedno samska/ker se mi ne da več živeti ...''
Pisal se je januar in znašla sem se v brezizhodni krizi. Zdelo se mi je, da me nihče ne mara, v šoli mi ni šlo, zdravje pa mi ni služilo že od decembra. Nisem jedla, nisem pila, nisem se javljala na telefon, ni me bilo videti. Začela sem sovražiti stvari, ki sem jih imela najraje in ni se mi zdelo več smiselno živeti. Naj živijo drugi, ki imajo cilje, jaz jih nimam. Pa sem zagledala luč na koncu tunela. Ne, ne da sem našla izhod iz krize, govorim o tisti luči, ki jo vidiš ob smrti. Bila sem že skoraj tam, pa so me rešili. Domači. In šele tedaj sem videla, da so ljudje, ki me imajo radi in si me ne želijo izgubiti. Po tem dogodku sem se pobirala celo leto in, na koncu leta, po 12 mesecih mučenja, vzponov in padcev lahko rečem, da sem se pobrala. In začela ceniti življenje. To da lahko razmišljam s svojo glavo, da vidim, da lahko skočim in da lahko smučam. Da imam ljudi, ki me imajo radi in da lahko imam rada. Peklensko leto, ki ga je bilo vredno preživeti.
Zatorej, v letu 2014 vam želim bistro glavo in veliko, veliko, veliko ljubezni.
Ljubezni do življenja.
Ljubezni do tega, da lahko skočite v zrak kadar želite. Vsi ne morejo.
Ljubezni do tega da vidite in slišite.
Ljubezni do tega, da ste ljubljeni in da lahko ljubite.
Ljubezni do svojega zdravja.
Ljubezni do tega, da živite.
Življenje ni ena velika stvar. Življenje je veliko drobnih stvari.
Zaljubite se v življenje.
In ljudem, ki jih imate radi večkrat povejte, da jih imate radi. Morda jim pomeni veliko. In nikoli ne veš, kaj ti prinaša jutrišnji dan.
Pljuvati po ljudeh. Pljuvati po prijateljih. Širiti govorice. Izmišljevati si zgodbice. Biti zahrbten. Bolj ali manj po(ne)srečen opis današnje družbe. Morda pa jo zaradi takšnih in drugačnih izkušenj, ki sem jih pridobila v svojih osemnajstih letnih življenja in jih pospešeno pridobivam sedaj, v srednji šoli, tako dojemam samo jaz. Ne razumem, kako lahko nekateri začnejo proti tebi obračati lastno družino, osnovno celico, v kateri naj bi se vsak počutil varno in zaželeno. Mar res živimo v dobi takšnega egoizma, da nihče ne pomisli na posledice svojih dejanj in predvsem na to, kako bi se ON počutil, če bi nekdo nekaj takšnega počel njemu?
Besede nam lahko polepšajo, osmislijo dan. A besede lahko tudi bolijo. Oh, kako hudičevo lahko bolijo. Včasih je lepše, če se o tebi ne govori, če se lahko skriješ in če te nihče ne pogreša. Nadvse lepo je od časa do časa biti popolnoma sam in malček osamljen. A zdi se, da vsi stremimo k temu, da bi bili slavni, da bi o nas govorili - a seveda le lepe stvari. Dokler ne prideš do kritične točke, ko začnejo 'prijatelji' okoli širiti laži o tebi in se zlomiš pod težo pritiska. No, vsaj jaz sem, ker, če tudi se želim drugim prikazati kot močna oseba, sem v svojem bistvu le krhka ptičica, ki bi se rada skrila pod perut in ubežala težavam vsakdana. In stokrat sem že naredila iste napake, pa privrejo na plano ob vsaki krizi. Moč navade. Se bom kdaj naučila, da ne smem dovoliti, da mi besede sežejo do srca? Najbrž ne, a lahko poskusim. In poskušam vnovič in vedno znova ter se poberem ob vsakem padcu. 'Fall seven times and stand up eight.'
Verjamem v boljši jutri, verjamem tudi v boljši danes. Sama sebe velikokrat spravljam v nelagodne pozicije in občasno sploh ne potrebujem nikogar, da me spravi na tla, pa sem na tleh. Poskušam se spremeniti, a spremeniti se se je neverjetno težko. Moč navade. A vem, da lahko spreminjam samo in le sebe. Drugi so kot so in naj bodo kot so. Takšne jih imam ali pa jih nimam rada. Moja odločitev. In resnično mi gredo na živce vsa tista jamranja o tem, kako komu ni všeč, da njihov partner kadi ali da je predebel in podobno. Imej ga rad takšnega kot je, ker drugače, drugače nisi zaljubljen vanj, ampak v neko iluzijo popolnega partnerja, ki ga želiš prezrcaliti v svojega trenutnega partnerja. Ampak to ni to.
Moje življenje v srednji šoli je, od prvega letnika dalje, a living hell. Četudi sem si končno našla družbo, ki mi ustreza, imam občutek, da tisti, ki mi ne ustrezajo, name vršijo takšne pritiske, ki jim nisem kos. Vse izmišljotine, ki krasijo gimnazijske hodnike in sosednje lokale so mi prišle do živega. Večkrat. In četudi želim biti optimistična in vesela, me vržejo s tira in sama jim nisem kos. Ravno zato sem toliko bolj hvaležna, da mi ob strani vedno stojijo starši in da imam nekaj prijateljev, ki so Prijatelji. Radi me imajo, pomagajo mi, kričijo name, če je to potrebno in me objamejo, če vidijo, da sem slabe volje. Takšne prijatelje privoščim vsakomur, tudi največjemu sovražniku. Na drugi strani pa me spremljajo negotovosti, slaba volja in ljudje, ki me hočejo zatreti v zemljo, se me znebiti in moje življenje spremeniti v še večji pekel. Ljudje, ki sem jim glavna skrb in največji problem. Vesela sem za vas, da nimate problemov, ampak prosim, ne obremenjujte se z mojimi, če vas ne prosim. Ni potrebe. Če že imate tolikšno veselje do problemov drugih, naša država več kot očitno potrebuje pomoč. Pojdite v politiko in jo rešite. Vsi vam bomo hvaležni.
Če bi svoje življenje preslikala v kakšnega od ameriških najstniških filmov, me ne bi našli med glavnimi navijačicami in kraljicami maturantskih plesov kot nekatere. Našli bi me kot duckie karakter, ki je razlog posmehovanja vseh, na koncu pa se iz The Ugly Duckling spremeni v ABeautiful Swan in dobi najboljšega fanta na šoli. Ni vse tako slabo kot se sprva zdi. ;)
Moja prednovoletna zaobljuba je, da bom negativce črtala iz svojega življenja in se osredotočila le na dobre in nujno potrebne stvari. Za zgled si nikakor ne bom vzela holivudskih zvezdnic, ampak športnike, ki so prebrodili marsikatero rezultatsko krizo pa se vedno znova rešili in krojili svetovne vrhove, in nekatere ljudi, ki jih globoko spoštujem in cenim njihov odnos do življenja - užij, kar ti je dano in naredi vsak dan svoj najboljši dan.
Pesem, ki se je vpisala med moje najljubše in nosi pomembno sporočilo. 'Cause ALL of me loves ALL of you. Love your curves and all your edges, all your PERFECT IMPERFECTIONS.'
Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi.
