Najino prijateljstvo je trdno kot skala

Živijo. Moje ime je Tina. Med tednom se poslužujem nadimka dijakinja, med vikendom pa se nemalokrat spremenim v divjakinjo. Čeprav zadnje čase nisem ravno navdušena nad petkovimi in sobotnimi izhodi ter jih v zavetju toplega doma raje preživim ob skodelici vročega čaja in dobrem filmu ali knjigi. Naj vam danes kot prava pisateljica zaupam zgodbo.

Pred davnimi časi je živelo dekle. Bila je zala in nadebudna mladenka. Imenovala se je Jelka. Imela je dolge temne lase in nekaj prijateljev, vendar se je njen krog zaupanja v zadnjem času močno skrčil.
Ko je imela šest let in je vstopila v prvi razred osnovne šole, se je v razredu počutila nekako osamljeno. Bila je drugačna od drugih in nikakor ni našla sebi primerne družbe. To je ni motilo. Med odmori, ko so se vsi otroci igrali z avtomobilčki ali sestavljali sestavljanke, je odhitela do omare in iz nje vzela slikanico. Odhitela je v najbližji kot, se vrgla na tla in začela brati. V prvem razredu je prebrala nekaj sto zgodbic, poznala je vsebino prav vsake knjige, ki se je nahajala v učilnici. V mesecu maju, ko so na vejah že glasno žvrgoleli ptički, je do nje pristopilo svetlolaso dekletce s punčko v roki in jo vprašalo: ''Zakaj vseskozi bereš? Zakaj se nam nikoli ne pridružiš pri igranju?''. ''Pusti me no pri miru, pri najbolj zanimivem delu pravljice sem!'' ji je čemerno odvrnila Jelka. Dekletce pa je še kar vztrajalo, gledalo jo je, kako prebira. Ker se Jelka ni ozirala na njo, je sedla na tla poleg nje. ''Prosim, povej mi, o čem govori zgodba. Veš, ne znam še prav dobro brati, sploh pa še nisem sposobna prebrati cele knjige, že po odstavku me boli glava.''. Jelka se je omehčala in ji začela pripovedovati zgodbo. Deklica jo je z občudovanjem gledala. Nato ji je zaupala, da se imenuje Breda, njena punčka pa je Karmen. Breda in Jelka sta sčasoma postali neločljivi, prav vse sta počeli skupaj, nekako sta se dopolnjevali - če ena česa ni vedela, je to zagotovo vedela druga. Jelka je bila odlična bralka in pripovedovalka, Breda pa se je sprevrgla v najboljšo poslušalko na svetu. Skupaj sta prvič odšli v kino in prvič sta skupaj videli Ljubljano, pa tudi na Dunaju in v Milanu sta bili skupaj. Skupaj sta dokončali osnovno šolo in se vpisali na isto srednjo šolo, v upanju, da bosta ostali sošolki. Trdili sta, da ju ne zmore ločiti nič.
Bilo je nekega zimskega jutra, skupaj sta sedeli na vlaku, ki ju je vozil proti šoli. Jelka je vprašala Bredo: ''Breda, mar je res, da imaš fanta? Tistega visokega, iz zadnjega letnika?''. Breda je popolnoma zardela in zijajoče zrla v Jelko. Minuto in pol ni spregovorila niti besede. ''Torej, je res?'' jo je vprašala. Breda je plaho pokimala. ''In zakaj, zakaj na svetu mi nisi zaupala tega? Mar nisva najboljši prijateljici? Vedno ti povem vse o meni in mislila sem, da tudi jaz vem vse o tebi...''. ''Ti veš vse o meni?'' je rekla Breda, ''Ti, ki vedno le govoriš in me nikoli ne poslušaš? Sploh veš v katerem oddelku sem? Veš? Mislim, da ne. In potem pričakuješ, da ti bom povedala, da imam fanta? Saj si ne bi zapolnila, ker si veliko prepomembna sama sebi, da bi te zanimalo, kaj se dogaja z drugimi. Že dolgo nisva najboljši prijateljici in mislim, da sploh nikoli nisva bili.'' V kupeju je nastala mukotrpna tišina, ki jo lahko občutite še danes...

Naj Vas opozorim, da je vsaka podobnost z resničnostjo zgolj naključna!

Kdo bo zmagal?

Pri raziskovanju medmrežja sem danes naletela na javnomnenjsko anketo, ki so jo opravili pri časniku Finance.

Zanimivo, nadvse zanimivo. Mogoče sem malo presenečena nad rezultati pri ''pošten'' in ''zaupanja vreden''.

Za danes samo to, 

bolna Tina

Vir fotografije: časnik Finance

Metulji, čebele in ostale žuželke tretjič

''Videl sem, da se učiš zgodovino. Veš, zgodovina je moj daleč najljubši predmet. Obožujem Egipt in Mezopotamijo, tudi Grčijo in Rim. Sovražim le 2. svetovno vojno. Veš, preveč je mračna. Rad imam svetlost.'' Sprva sem ga debelo gledala, ne vem, ali zaradi tega, ker nisem vajena prijaznosti ljubljanskih natakarjev ali zato, ker obožuje zgodovino. Še sedaj ne vem. Obmolknil je, me pogledal in me s prešernim nasmeškom na obrazu vprašal: ''Kaj?''. Obrazložila sem mu, da ne morem verjeti, da nekdo od današnjih najstnikov obožuje zgodovino, ki je zelo duhomorna veda. Pa tudi profesorice zgodovine so ponavadi kakšne stare čarovnice, ki imajo že toliko let, da se polovice dogodkov, o katerih predavajo, še živo spominjajo. ''Je že res, ampak jaz tako ali tako nisem več najstnik. No, skoraj nisem več najstnik. Nisem več srednješolec, sem študent prvega letnika arhitekture. In da, izmed vseh vej zgodovine je najbolj imenitna prav umetnostna zgodovina. Toliko odličnih slikarjev pa kiparjev in arhitektov!'' Kot prikovana sem stala ob točilnem pultu in z odprto denarnico v roki zrla v fanta. Nisem bila popolnoma prepričana, če se to res dogaja ali so le sanje. Nagnil se je k meni in mi šepnil: ''Poslušaj, moram se vrniti na delo.''. V roko mi je stisnil neštetokrat prepognjen listek in se s pladnjem v roki podal do mize, za katero je sedela stara gospa. Zakričala sem za njim: ''Čakaj, nisem ti še plačala!'' ''Je že v redu.'' mi je prijazno odvrnil. Plaho sem se mu nasmehnila in se odpravila proti izhodu. Odpravila sem se proti Ljubljanici, v roki pa sem še vedno trdno držala listič. Ko sem bila prepričana, da me ne more več videti, sem se ustavila in počasi razprla pest: ''Jutri ob sedmih pred Zvezdo. Lepo se obleci.'' so se glasile napisane besede, ki bodo v moji glavi donele še dolgo. Nisem se mogla odločiti, ali gre za zmenek ali le za kavo. Nisem vedela, kakšen namen ima z mano. Kam sploh greva? Ko sem se odločila, da je brez veze ugibati, saj ne bom s tem dosegla ničesar, le počakati moram na jutrišnji večer, sem vzela pot pot noge in odhitela proti stanovanju.
Na Prešernovem trgu se je moja pot ustavila. Obstala sem. Bila sem priča še enem izmed mnogih volilnih soočenj. Tokrat med Janšo in Jankovićem. Poslušala sem pametne in malo manj pametne besede, ki so kar letele iz ust enega in drugega. Ravno, ko je bivši mandatar govoril o svojih volilnih obljubah in tem, da drastične spremembe v času gospodarske krize res niso mogoče, se je mimo na kolesu pripeljal neznanec in mi na prsa prilepil list.

Če ne boste verjeli v spremembe in boste na svet gledali s pesimističnimi očali, se spremembe ne bodo zgodile. Tudi, če bi se, jih pač v svojem prepričanju,da sprememb v tem času ne more biti, ne boste opazili. Politiki so odlični psihologi, poznajo prav vsak delček človeškega delovanja, vedo, kako lahko vplivajo na volivce. Ne pustite se zmesti, ostajajte pri svojih odločitvah. Ne glejte zasebnosti politikov,ampak pomislite na to, kaj je kateri od političnih kandidatov v preteklosti naredil dobro in kaj slabo v političnem življenju. Pri tem pa ne pozabite upoštevati razmer, v katerih je vladal ali imel kakršno koli oblast v rokah. Dobro pomislite, kaj je naredil Sloveniji v prid

in kaj v pogubo. Razmislite. Ne bodite laične žrtve medijev.

Metulji, čebele in ostale žuželke II.

Na mizo vržem pomečkane zapiske iz ur zgodovine in jih začnem listati. Ludvik XIV. je bil francoski absolutist, seniorji so bili v srednjem veku lastniki zemljišč, t.i. fevdov, ki so jih dajali v najem fevdalcem, ponavadi vojakom, ki pa so se mogli boriti in jih zato niso mogli obdelovati. Tako pridemo do tlačanov, ki so ta zemljišča obdelovali. Poznamo tudi več vrst tlake - izmerjeno in neizmerjeno. *vzdih* V času Frankovske države se je pojavila stanovska monarhija. Ločimo tri stanove - duhovščina, ki moli, plemstvo, ki se bojuje in kmetje, ki delajo. Kasneje se pojavi še meščanstvo... Bla, bla, bla. Poleg biologije najbolj sovražim zgodovino. Toliko letnic in že zdavnaj pokojnih  ljudi, o katerih moram vedeti vse. Moje vzdihovanje je prekinil natakar. ''Tako, čaj za gospodično!'' Položi ga na mizo, sama pa se mu najlepše zahvalim. Čeprav sem v njegovih očeh spregledala navdušenje nad učno snovjo, zapisano na listih, je odšel dalje, saj je dobil nova gosta. V slaščičarno sta prišla dva gospoda srednjih let, nosila sta Murini obleki, seveda pa ne smem pozabiti niti na Armanijev plašč. Starejši, ki je nosil sivo brado, je iz svoje temno rjave usnjene aktovke privlekel mapo. Ko je do njiju prišel natakar, sta trznila. Kot bi imela za bregom nekaj slabega... Eden je naročil črno kavo, drug pa črn čaj z mlekom in medom. Odhitel je za točilni pult, moška pa sta pričela svoj pogovor. Tekel je večinoma o švicarskih bankah in o tem, koliko denarja smo Slovenci prispevali le-tem. To torej pojasni njuno skrivnostnost in lepa ter draga oblačila. Mlajši je odprl mapo, ki jo je pred njega postavil moški z brado in iz nje je pokukal sveženj papirjev. Začela sta me dolgočasiti, zato sem si začela pripravljati čaj. V skodelico sem vsula nekaj sladkorja in dodala še kanček limoninega soka. Po kavarni se je začel širiti opojni vonj po črni kavi. Razgledala sem se po prostoru. Oči so se mi ustavile pri natakarju, ki se je pomikal proti mizi z gospodoma. ''Bradač'', kakor sem poimenovala starejšega gospoda, je iz žepa hitro potegnil denarnico, ki je bila močno strgana. Iz le-te je potegnil petaka in velel natakarju, naj obdrži drobiž.
Ko sem izpraznila skodelico opojno dobre vroče spojine, ki je imela okus po jagodičevju in sem že hotela iz torbe potegniti denarnico, je vstopila Barbara. Nisem mogla verjeti svojim očem. Barbara v Ljubljani? Odhitela sem jo pozdravit. Po objemu in poljubčku mi je povedala, da ima zmenek. Ja, na nekem študentskem žuru je spoznala Boruta, študenta matematike. Ker ne pozna Ljubljane, sta se zmenila, da se dobita v Zvezdi, nato pa jo bo odpeljal na večerjo. Vesela sem za njo, res. Poslovila se je od mene, sama pa sem ji zaželela lep večer. Odšla sem do svoje mize, v črno Nike-ovo torbo zmetala zapiske in kemike, si nadela rdeč plašč in se z denarnico v roki odpravila poravnati račun.

Metulji, čebele in ostale žuželke

Sedim v Zvezdi in si ogledujem dnevno in stalno ponudbo. Ne morem se odločiti, če sem zaspana in si želim piti kavo ali sem polna energije in želim le kozarec vode. Končno se odločim, da bom naročila belo kavo in kozarec vode in začnem s pogledom iskati enega od natakarjev. Kako čudno, prav nikjer ne vidim osebe, ki bi bila vsaj kanček podobna prijaznemu fantiču, ki bo pobral moje naročilo, mi čez pol ure prinesel že hladen napitek  in mi čez čas, ko se mu bo zazdelo, izstavil račun. Zazrem se po utesnjenem prostoru, v katerem so mize in stoli preveč natrpani. Poleg moje mize za dve osebi sta zasedeni le še dve. Tam v kotu sedi mlad, noro zaljubljen parček, ki ne skopari z izkazovanjem ljubezni v javnosti - če lahko skoraj prazen bar imenujem javnost, za drugo mizo pa sedi družina. Vidim lahko mamo, ki je v središče Ljubljane pridrvela naravnost iz službe, po njenem vedenju sklepam, da je učiteljica, najbrž na neki predmestni osnovni šoli, kjer so otroci mnogo lepše vzgojeni kot meščanski in očeta, ki prebira časnik Delo. Po nezadovoljstvu na njegovem obrazu sklepam, da je prišel do strani, ki govori o prihajajočih prvih predčasnih parlamentarnih volitvah. Ne razume politike, vendar ve, da bo 4. decembra svoj glas namenil Jankoviću. Zraven pa sedita še dva otroka - fant in punčka. Fant je nekje moje starosti, po mojih predvidevanjih eno leto starejši in obiskuje tretji letnik športne gimnazije na Bežigradu. Deklica je oblečena v rožnato majčko z motivom medvedka Pooh-a, v rokah pa drži nekakšen papir. Čeprav imam težave z vidom in sem očala pustila doma, močno napnem oči in uspem razbrati, da je dobila petico pri matematiki. Zelo je vesela.
Končno do mene pride fant, ki je na delo prišel naravnosti iz faxa in me v polomljeni slovenščini z neprijaznim glasom vpraša: ''Živjo, kwa ti prnesm?''. Predramim se iz transa opazovanja in ocenjevanja okolice, mu odzdravim in pomislim: ''Kaj sem že rekla, da bom naročila?''. ''En sadni čaj, prosim!''.