Na mizo vržem pomečkane zapiske iz ur zgodovine in jih začnem listati. Ludvik XIV. je bil francoski absolutist, seniorji so bili v srednjem veku lastniki zemljišč, t.i. fevdov, ki so jih dajali v najem fevdalcem, ponavadi vojakom, ki pa so se mogli boriti in jih zato niso mogli obdelovati. Tako pridemo do tlačanov, ki so ta zemljišča obdelovali. Poznamo tudi več vrst tlake - izmerjeno in neizmerjeno. *vzdih* V času Frankovske države se je pojavila stanovska monarhija. Ločimo tri stanove - duhovščina, ki moli, plemstvo, ki se bojuje in kmetje, ki delajo. Kasneje se pojavi še meščanstvo... Bla, bla, bla. Poleg biologije najbolj sovražim zgodovino. Toliko letnic in že zdavnaj pokojnih ljudi, o katerih moram vedeti vse. Moje vzdihovanje je prekinil natakar. ''Tako, čaj za gospodično!'' Položi ga na mizo, sama pa se mu najlepše zahvalim. Čeprav sem v njegovih očeh spregledala navdušenje nad učno snovjo, zapisano na listih, je odšel dalje, saj je dobil nova gosta. V slaščičarno sta prišla dva gospoda srednjih let, nosila sta Murini obleki, seveda pa ne smem pozabiti niti na Armanijev plašč. Starejši, ki je nosil sivo brado, je iz svoje temno rjave usnjene aktovke privlekel mapo. Ko je do njiju prišel natakar, sta trznila. Kot bi imela za bregom nekaj slabega... Eden je naročil črno kavo, drug pa črn čaj z mlekom in medom. Odhitel je za točilni pult, moška pa sta pričela svoj pogovor. Tekel je večinoma o švicarskih bankah in o tem, koliko denarja smo Slovenci prispevali le-tem. To torej pojasni njuno skrivnostnost in lepa ter draga oblačila. Mlajši je odprl mapo, ki jo je pred njega postavil moški z brado in iz nje je pokukal sveženj papirjev. Začela sta me dolgočasiti, zato sem si začela pripravljati čaj. V skodelico sem vsula nekaj sladkorja in dodala še kanček limoninega soka. Po kavarni se je začel širiti opojni vonj po črni kavi. Razgledala sem se po prostoru. Oči so se mi ustavile pri natakarju, ki se je pomikal proti mizi z gospodoma. ''Bradač'', kakor sem poimenovala starejšega gospoda, je iz žepa hitro potegnil denarnico, ki je bila močno strgana. Iz le-te je potegnil petaka in velel natakarju, naj obdrži drobiž.
Ko sem izpraznila skodelico opojno dobre vroče spojine, ki je imela okus po jagodičevju in sem že hotela iz torbe potegniti denarnico, je vstopila Barbara. Nisem mogla verjeti svojim očem. Barbara v Ljubljani? Odhitela sem jo pozdravit. Po objemu in poljubčku mi je povedala, da ima zmenek. Ja, na nekem študentskem žuru je spoznala Boruta, študenta matematike. Ker ne pozna Ljubljane, sta se zmenila, da se dobita v Zvezdi, nato pa jo bo odpeljal na večerjo. Vesela sem za njo, res. Poslovila se je od mene, sama pa sem ji zaželela lep večer. Odšla sem do svoje mize, v črno Nike-ovo torbo zmetala zapiske in kemike, si nadela rdeč plašč in se z denarnico v roki odpravila poravnati račun.
Ni komentarjev:
Objavite komentar