''Videl sem, da se učiš zgodovino. Veš, zgodovina je moj daleč najljubši predmet. Obožujem Egipt in Mezopotamijo, tudi Grčijo in Rim. Sovražim le 2. svetovno vojno. Veš, preveč je mračna. Rad imam svetlost.'' Sprva sem ga debelo gledala, ne vem, ali zaradi tega, ker nisem vajena prijaznosti ljubljanskih natakarjev ali zato, ker obožuje zgodovino. Še sedaj ne vem. Obmolknil je, me pogledal in me s prešernim nasmeškom na obrazu vprašal: ''Kaj?''. Obrazložila sem mu, da ne morem verjeti, da nekdo od današnjih najstnikov obožuje zgodovino, ki je zelo duhomorna veda. Pa tudi profesorice zgodovine so ponavadi kakšne stare čarovnice, ki imajo že toliko let, da se polovice dogodkov, o katerih predavajo, še živo spominjajo. ''Je že res, ampak jaz tako ali tako nisem več najstnik. No, skoraj nisem več najstnik. Nisem več srednješolec, sem študent prvega letnika arhitekture. In da, izmed vseh vej zgodovine je najbolj imenitna prav umetnostna zgodovina. Toliko odličnih slikarjev pa kiparjev in arhitektov!'' Kot prikovana sem stala ob točilnem pultu in z odprto denarnico v roki zrla v fanta. Nisem bila popolnoma prepričana, če se to res dogaja ali so le sanje. Nagnil se je k meni in mi šepnil: ''Poslušaj, moram se vrniti na delo.''. V roko mi je stisnil neštetokrat prepognjen listek in se s pladnjem v roki podal do mize, za katero je sedela stara gospa. Zakričala sem za njim: ''Čakaj, nisem ti še plačala!'' ''Je že v redu.'' mi je prijazno odvrnil. Plaho sem se mu nasmehnila in se odpravila proti izhodu. Odpravila sem se proti Ljubljanici, v roki pa sem še vedno trdno držala listič. Ko sem bila prepričana, da me ne more več videti, sem se ustavila in počasi razprla pest: ''
Jutri ob sedmih pred Zvezdo. Lepo se obleci.'' so se glasile napisane besede, ki bodo v moji glavi donele še dolgo. Nisem se mogla odločiti, ali gre za zmenek ali le za kavo. Nisem vedela, kakšen namen ima z mano. Kam sploh greva? Ko sem se odločila, da je brez veze ugibati, saj ne bom s tem dosegla ničesar, le počakati moram na jutrišnji večer, sem vzela pot pot noge in odhitela proti stanovanju.
Na Prešernovem trgu se je moja pot ustavila. Obstala sem. Bila sem priča še enem izmed mnogih volilnih soočenj. Tokrat med Janšo in Jankovićem. Poslušala sem pametne in malo manj pametne besede, ki so kar letele iz ust enega in drugega. Ravno, ko je bivši mandatar govoril o svojih volilnih obljubah in tem, da drastične spremembe v času gospodarske krize res niso mogoče, se je mimo na kolesu pripeljal neznanec in mi na prsa prilepil list.
Če ne boste verjeli v spremembe in boste na svet gledali s pesimističnimi očali, se spremembe ne bodo zgodile. Tudi, če bi se, jih pač v svojem prepričanju,da sprememb v tem času ne more biti, ne boste opazili. Politiki so odlični psihologi, poznajo prav vsak delček človeškega delovanja, vedo, kako lahko vplivajo na volivce. Ne pustite se zmesti, ostajajte pri svojih odločitvah. Ne glejte zasebnosti politikov,ampak pomislite na to, kaj je kateri od političnih kandidatov v preteklosti naredil dobro in kaj slabo v političnem življenju. Pri tem pa ne pozabite upoštevati razmer, v katerih je vladal ali imel kakršno koli oblast v rokah. Dobro pomislite, kaj je naredil Sloveniji v prid
in kaj v pogubo. Razmislite. Ne bodite laične žrtve medijev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar