Sedim v Zvezdi in si ogledujem dnevno in stalno ponudbo. Ne morem se odločiti, če sem zaspana in si želim piti kavo ali sem polna energije in želim le kozarec vode. Končno se odločim, da bom naročila belo kavo in kozarec vode in začnem s pogledom iskati enega od natakarjev. Kako čudno, prav nikjer ne vidim osebe, ki bi bila vsaj kanček podobna prijaznemu fantiču, ki bo pobral moje naročilo, mi čez pol ure prinesel že hladen napitek in mi čez čas, ko se mu bo zazdelo, izstavil račun. Zazrem se po utesnjenem prostoru, v katerem so mize in stoli preveč natrpani. Poleg moje mize za dve osebi sta zasedeni le še dve. Tam v kotu sedi mlad, noro zaljubljen parček, ki ne skopari z izkazovanjem ljubezni v javnosti - če lahko skoraj prazen bar imenujem javnost, za drugo mizo pa sedi družina. Vidim lahko mamo, ki je v središče Ljubljane pridrvela naravnost iz službe, po njenem vedenju sklepam, da je učiteljica, najbrž na neki predmestni osnovni šoli, kjer so otroci mnogo lepše vzgojeni kot meščanski in očeta, ki prebira časnik Delo. Po nezadovoljstvu na njegovem obrazu sklepam, da je prišel do strani, ki govori o prihajajočih prvih predčasnih parlamentarnih volitvah. Ne razume politike, vendar ve, da bo 4. decembra svoj glas namenil Jankoviću. Zraven pa sedita še dva otroka - fant in punčka. Fant je nekje moje starosti, po mojih predvidevanjih eno leto starejši in obiskuje tretji letnik športne gimnazije na Bežigradu. Deklica je oblečena v rožnato majčko z motivom medvedka Pooh-a, v rokah pa drži nekakšen papir. Čeprav imam težave z vidom in sem očala pustila doma, močno napnem oči in uspem razbrati, da je dobila petico pri matematiki. Zelo je vesela.
Končno do mene pride fant, ki je na delo prišel naravnosti iz faxa in me v polomljeni slovenščini z neprijaznim glasom vpraša: ''Živjo, kwa ti prnesm?''. Predramim se iz transa opazovanja in ocenjevanja okolice, mu odzdravim in pomislim: ''Kaj sem že rekla, da bom naročila?''. ''En sadni čaj, prosim!''.
Ni komentarjev:
Objavite komentar