Pred davnimi časi je živelo dekle. Bila je zala in nadebudna mladenka. Imenovala se je Jelka. Imela je dolge temne lase in nekaj prijateljev, vendar se je njen krog zaupanja v zadnjem času močno skrčil.
Ko je imela šest let in je vstopila v prvi razred osnovne šole, se je v razredu počutila nekako osamljeno. Bila je drugačna od drugih in nikakor ni našla sebi primerne družbe. To je ni motilo. Med odmori, ko so se vsi otroci igrali z avtomobilčki ali sestavljali sestavljanke, je odhitela do omare in iz nje vzela slikanico. Odhitela je v najbližji kot, se vrgla na tla in začela brati. V prvem razredu je prebrala nekaj sto zgodbic, poznala je vsebino prav vsake knjige, ki se je nahajala v učilnici. V mesecu maju, ko so na vejah že glasno žvrgoleli ptički, je do nje pristopilo svetlolaso dekletce s punčko v roki in jo vprašalo: ''Zakaj vseskozi bereš? Zakaj se nam nikoli ne pridružiš pri igranju?''. ''Pusti me no pri miru, pri najbolj zanimivem delu pravljice sem!'' ji je čemerno odvrnila Jelka. Dekletce pa je še kar vztrajalo, gledalo jo je, kako prebira. Ker se Jelka ni ozirala na njo, je sedla na tla poleg nje. ''Prosim, povej mi, o čem govori zgodba. Veš, ne znam še prav dobro brati, sploh pa še nisem sposobna prebrati cele knjige, že po odstavku me boli glava.''. Jelka se je omehčala in ji začela pripovedovati zgodbo. Deklica jo je z občudovanjem gledala. Nato ji je zaupala, da se imenuje Breda, njena punčka pa je Karmen. Breda in Jelka sta sčasoma postali neločljivi, prav vse sta počeli skupaj, nekako sta se dopolnjevali - če ena česa ni vedela, je to zagotovo vedela druga. Jelka je bila odlična bralka in pripovedovalka, Breda pa se je sprevrgla v najboljšo poslušalko na svetu. Skupaj sta prvič odšli v kino in prvič sta skupaj videli Ljubljano, pa tudi na Dunaju in v Milanu sta bili skupaj. Skupaj sta dokončali osnovno šolo in se vpisali na isto srednjo šolo, v upanju, da bosta ostali sošolki. Trdili sta, da ju ne zmore ločiti nič.
Bilo je nekega zimskega jutra, skupaj sta sedeli na vlaku, ki ju je vozil proti šoli. Jelka je vprašala Bredo: ''Breda, mar je res, da imaš fanta? Tistega visokega, iz zadnjega letnika?''. Breda je popolnoma zardela in zijajoče zrla v Jelko. Minuto in pol ni spregovorila niti besede. ''Torej, je res?'' jo je vprašala. Breda je plaho pokimala. ''In zakaj, zakaj na svetu mi nisi zaupala tega? Mar nisva najboljši prijateljici? Vedno ti povem vse o meni in mislila sem, da tudi jaz vem vse o tebi...''. ''Ti veš vse o meni?'' je rekla Breda, ''Ti, ki vedno le govoriš in me nikoli ne poslušaš? Sploh veš v katerem oddelku sem? Veš? Mislim, da ne. In potem pričakuješ, da ti bom povedala, da imam fanta? Saj si ne bi zapolnila, ker si veliko prepomembna sama sebi, da bi te zanimalo, kaj se dogaja z drugimi. Že dolgo nisva najboljši prijateljici in mislim, da sploh nikoli nisva bili.'' V kupeju je nastala mukotrpna tišina, ki jo lahko občutite še danes...
Naj Vas opozorim, da je vsaka podobnost z resničnostjo zgolj naključna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar