Odločim se zapustiti zavetje tople postelje. Obujem tople copate, ki mi jih je kupila mati. Odpravim se na standardno jutranjo pot - iz sobe v kuhinjo ter iz kopalnice v kuhinjo. V hiši je še vse tiho. Mati in oče spita brat pa se še ni vrnil.
Na ogenj pristavim čajnik. Zelene barve je, ki je moja najljubša. Ko voda zavre, vanjo položim zelišča, ki sva jih z materjo nabrali v poletju v mojem kraju. Po kuhinji se začne razširjani prijeten vonj. Iznenada nekaj zaropota. Srce mi začne utripati z veliko hitrostjo. Ozrem se po sobi in iščem vzrok. Našla sem ga ob pogledu skozi okno.. S kremplji se je nanj oprla drobna, prestrašena in brezdvomno lačna mačka. S svojim prosečim pogledom me je gledala naravnost v oči in me prosila da naj jo spustim v hišo. Malo sem oklevala, vendar sem jo naposled spustila v hišo.
Med tem sem odstavila čajnik in njegova vsebina se je že malo ohladila. Natočila sem jo v oranžno skodelico, ki sem jo bila dobila od najboljše prijateljice.
Sedem na kavč v skupnem prostoru, in ne, nisem prižgala televizije. Pokrila sem se z mehko odejo in se zazrla skozi okno. Pogled na sneg me umiri in da priložnost, da se sprostim in razmislim o tem in onem. Razmišljam..
Nakar je name skočila mačka in želela, da se igram z njo. Prestrašila me je. Zopet! Zaradi nje sem skoraj polila čaj. Omamno dober čaj.
Udobno se je namestila v moje naročje. Pogovarjam se z njo. O tem, koliko snega je zapadlo in o velikosti snežink. Vprašala sem jo, če je zunaj mrzlo. Kakopak mi ni odgovorila, saj ne zna govoriti. Pa tudi >>zamjavkala<< ni, saj je zaspala. >>Predla<< je v mojem naročju. Uživala je. Kar malo ji zavidam, ko je tako brezskrbna, v moji glavi pa se poraja devetindevetdeset vprašanj na katere ne najdem odgovora. Oh, retorična vprašanja.
Zazvonil je telefon...
Zadnji stavek sem izpustila, ker je trenutno zame brezpomenski. :)
Tina
