Fuzbal

Zunaj na travniku igram nogomet s sosedovimi mulci. Vsi se veselo podimo za napol prazno žogo. Uspevajo nam enkrat boljše drugič slabše podaje. Mali reče, da gre jeseni trenirat nogomet. In da komaj čaka. Navdušena sem nad njegovo odločitvijo. Končno nogometaš v naši družini. Mala se trudi z žogo, hkrati pa se kar ne more prehvaliti s petico pri likovni. Rada riše in svoje kracarije podarja prijateljem. Je bolj nerodne sorte, gotovo po meni. Na vso moč se trudi spraviti žogo do drugega igralca. Strelja proti namišljenemu golu in žoga pristane v mojem naročju. Na obrazu ji vidim razočaranje in žal mi je, da sem branila. Mali pa se zraven dere: ,,Bravo, Tina, bravo! Tako sem te učil!'' Seveda so r-ji še bolj polomljeni, a saj ima še čas, da se nauči popolne izgovorjave. Igramo dalje. Po nekaj neuspelih poskusih sem žogo brcnila visoko v zrak na drugo stran travnika. Oba sta obnemela in mali je začel kričati: ,,Wau, Tina!'' Moram priznati, da so me tudi njegove podaje večkrat presenetile. Mogoče je pa naravni talent. Nekajkrat  me je kar dodobra namučil, da sem jo zaustavila pred prostorom, ki smo ga imenovali gol. Pretekli smo kar nekaj metrov, nekajkrat popadali po tleh in mamam nakopali nekaj dela. S trenirk bo namreč potrebno odpraviti vse zelene madeže. Potem sta odšla. Mala je morala za zvezke, mali pa pod tuš in na spanje.

Mulca sta lahko zabavna. Prav tako nogomet. Spomnim se časov, ko sem bila jaz v njunih letih. V steno sem do onemoglosti nabijala žogo, da sem vsem v hiši parala živce. Ampak sedaj je to obdobje za menoj. Ali pač?

TINA

Let's ruin our biorhythm!

Najprej prespim celo popoldne, nato pa sredi noči sediš na kuhinjskem pultu, grizljaš piškotke in piješ mleko, v glavi pa dogodke in misli uvrščaš na pravo mesto. Po domače povedano, ob dveh zjutraj ti gredo po glavi bedarije. In niti pomisliš ne, da bi se odpravil na počitek, čeprav zjutraj pišeš celoletno šolsko nalogo.

BITI PINGVIN

Tisoč misli vsak dan.

In tisoč misli vsako noč.

Nešteto vprašanj.

Nič odgovorov.

Kaj delam?

Zakaj?

Zapletam stvari.

Muha ni slon.

Slon je muha?

Ne.

Zakaj torej?

vir fotografije: http://blog.networkintellect.com

PIŠKOT

Rjav in bel. Belo-rjav.

Na polici sedi in se mi smeji,

o svojem dnevu mi govori.

Nikjer ni ljudi,

kar me veseli.

Ker če ni ljudi,

potem ni laži.

In če ni laži,

potem ne boli,

le včasih skeli.

Ker ni ljudi.

Zunaj zagrmi,

strah mi preleti kosti.

On se mi veselo nasmeji

in me v posteljo napodi.

vir fotografije: http://www.twelve22.org

TINA

Ko zadnjič se bova srečala

18. del

Preživela sem najbolj grozen dan v svojem življenju. Poudarjam, preživela. In poudarjam, da je bil včerajšnji dan najbolj grozen. Ni se enostavno za vedno posloviti od najboljšega prijatelja. Ni se enostavno posloviti v veri, da si za njegov odhod na onostranstvo krivec ravno ti.  Kljub vsem spodbudnim besedam Luke in Albinove mame, sem se še vedno počutila zelo slabo. Moje počutje bi lahko enačila kot s počutjem izdajalca, ki med vojno izda svojo domovino za kosilo.
Zadnje slovo od našega junaka se je pričelo ob tretji uri. Njegova žara je seveda že od ranega jutra krasila mrliško vežico na Žalah. Pokropiti ga je prišlo na stotine ljudi. Veliko sem jih poznala, še več sem jih videla prvič. Bil je vroč poznopomladanski dan. Sedela sem na klopi pod mogočno platano, v rokah pa sem držala skodelico z zelenim čajem. Sprva sem bila v vežici skupaj z družino tudi sama, a me je kmalu oblila slabost, v glavi se mi je zavrtelo. Naslednja stvar, ki se je spomnim, je bila gruča ljudi, ki se je sklanjala nadme, ko sem ležala na tleh. Mama Vera je zavpila: ,,Spet je med nami, spet je med nami!'' in okoli mene se je zbralo še več ljudi. Pomagali so mi vstati, nato pa je Vera dejala Luki: ,,Odpelji jo na zrak. V bližini je tudi kavarna, naroči ji nekaj hladnega.'' Stisnila me je k sebi in mi v uho zašepetala, da sem jih močno prestrašila, saj sem na tleh negibno z redkimi znaki življenja ležala kar 20 minut. Rekla mi je še, da naj odidem z Luko in se spočijem ter kaj pojem, me še poljubila na lice in že je odšla nazaj v prostor, kjer je bila Albinova žara. Odšla sva ven. Hodila sva čisto počasi, ker sem bila popolnoma brez moči. Vprašal me je, če bom zmogla. Rahlo sem pokimala, a ker je videl, kako bleda in slabotna sem, me je prijel za roko in odpeljal do najbližje klopce v senci. ,,Tu počakaj, jaz pa ti bom prinesel nekaj za piti.'' Že čez nekaj minutk se je vrnil z dvema skodelicama: ,,Izvoli, zeleni čaj zate. Ker vem, da je tvoj najljubši.'' Poskusila sem se mu nasmehniti, a mi ni najbolj uspelo, zato sem se mu le tiho zahvalila. Prisedel je. Lep čas sva tako sedela v tišini, ko je do naju prišla njegova babica. ,,Luka, moral se boš vrniti, veš. Prišli so sorodniki iz Prekmurja in že sprašujejo po tebi.'' Ni mu bilo do tega, da bi se odpravil nazaj in ko je že hotel spregovoriti, je babica povedala, da je tam tudi njegova punca. Sedaj ni imel več izgovora. Vstal se je in me vprašal, če bom v redu. Prikimala sem mu: ,, Kar pojdi, potrebujejo te. Ne skrbi zame.'' Prijela ga je pod roko in odšla sta. Tako se ostala sama. Ni mi bilo povšeči, da je prišla na slovesnost tudi punca, ki jo je Luka spoznal pred kratkim. Ne vem zakaj, ampak želela sem si, da bi bil tu ob meni in da bi me spremljal na pogrebu. Vendar je bilo sedaj že prepozno. Začela sem se zavedati, da sem začela gojiti čustva do brata svojega pokojnega fanta. ,,Ti tepka!'' sem si dejala v glavi. Sedaj sem bila vesela, da je odšel in da se je srečal s punco. Počasi sem se odpravila proti množici ljudi, ki se je že zbrala na pokopališču. K meni so pritekle sošolke in ena za drugo so me objemale in poljubljale. Vprašale so me, če sem dobro in kako se počutim. Ker nisem želela govoriti o svojih čustvih, sem se jim samo nasmehnila in zahvalila, ker so prišle. Nato sem odšla v vežico, kjer sta me poleg Albinove družine pričakala tudi Svetlana in Vincent. Vesela sem ju bila kot še nikoli, zato sem jima kar stekla v objem. Slišala sem lahko šepetanje Vere svojemu možu: ,,Uboga sirota. Najprej izgubi svoja starša, nato pa še najboljšega prijatelja. In zaradi drobne napake se bo obremenjevala in krivila celo življenje. To enostavno ni pravično!'' Svetlana me je vprašala, če sem pripravljena in odločno sem dejala, da sem. ,,A gremo?'' je rekla Vera. Stopila sem do nje in jo prijela za roko: ,,Gremo.'' Pozabila sem na ugibanja o čustvih do Luke, ki so se mi poprej porajala v glavi in pogumno odšla pospremit mojega Albina na njegovi zadnji poti.

TINA

Brezvolje & brez volje

Nikoli v življenju se mi še ni zgodilo, da ne bi imela volje za nič. V zadnjem mesecu sem postala tako brezvoljna, da se mi ne da niti spati niti jesti. In kar je najhujše, niti sanja se mi ne, kje tiči vzrok. Iz največje optimistke daleč naokoli sem se spremenila v najhujšo pesimistko. Prav ne maram se v tem tednu. Z ničimer nisem zadovoljna. Če nekaj naredim, imam občutek, da je napačno, če tega ne naredim, se mi zdi napačno. Znašla sem se v brezizhodni situaciji in luči na koncu predora ni...

Nekdo mi je rekel, 

da dokler bom zaljubljena v knjige, mesta in živali, 

ne bom mogla imeti rada ljudi, kot bi jih lahko imela.

 Meni je prav. :)

TINA

Zunanji ugled > notranja sreča?

Včasih imamo radi ljudi. In ljudje imajo radi nas. Zaradi preprostega razloga. Ker smo. Pa smo res tisto, za kar se izdajamo? Ali smo le nekaj izmišljenega in odtujenega, da bi bili ljudem všeč? Ste kdaj pomislili, kaj vse bi naredili, da bi bili nekomu všeč, da bi dobili službo ali da bi obdržali ugled svoje družine ali družbe, ki že zdavnaj ni več prava za vas?

Poznam ljudi, ki si pripravljeni za svoj ugled zatajiti celo svojo družino, ki je mimogrede vse prej kot prestopniška in sramotna ter je vzgled marsikateri drugi družini. Razumem, da to počnejo najstniki, ki se še iščejo in ne vedo, kaj bi radi s svojim življenjem, vendar odrasli ljudje? Mogoče ugled nekatere ljudi drži pokonci in jih osrečuje, toda vprašanje je, kako dolgo? Kako dolgo bodo ljudje cenili tvoj lažni obraz in kako dolgo se boš lahko pretvarjal? In kaj potem? Ali so nam ljudje, ki smo jim všeč nerealni mi res všeč? Ali si le želimo, da bi nam bili všeč? Nas to dejansko osrečuje? Smo lahko ljudje zaradi stalnega pretvarjanja in igranja, izigravanja ljudi, ki nam nekaj pomenijo, srečni? Pa ne tako, da imamo nasmeh na obrazu, ampak da imamo nasmeh v srcu? Po svojih izkušnjah sodeč, ne. Vsaj ne za dolgo.

Notranja sreča, kaj sploh je to?

Poglavitno vprašanje današnjega časa je, če znamo biti ljudje sploh še srečni. Sploh vemo, kaj je sreča? Trgovci, politiki, mediji in ostali nam ves čas pridigajo o sreči in nam jo prodajajo. STOP. Kako lahko kupiš srečo? Srečo lahko deliš, vendar je nikakor ne moreš kupiti! Že mogoče, da se boš počutil srečnega, če boš imel boljši avto od sosedovega ali če boš pri nakupu treh kil mesa dobil eno zastonj, ampak čez čas te bo minilo. In je sreča zares minljiva? Tista prava sreča, tista, ki ni glavno prodajno blago? Ne, ni. Notranja sreča se dopolnjuje z notranjim zadovoljstvom, ko si kljub slabemu dnevu in kislemu nasmešku na obrazu v sebi še vedno srečen. Ko si vesel, ker si in ker si, si vesel. Prava sreča je veliko enostavnejša kot ta, ki smo jo ljudje naredili umetno. 

In kakšna je povezava med notranjo srečo in zunanjim ugledom? Saj si lahko vendar pristno srečen tudi, če imaš dober ugled. Že, že, ampak ne govorim o ugledu, ki si ga pridobiš z uglednimi dejanji. Ki ga dobiš, ker si nekaj, ne ker se pretvarjaš, da si nekaj, kar nisi. Osebno ne bom nikoli spoštovala človeka, ki se ima za nekaj, vendar ne spoštuje svoje družine. Družina je tvoja matična celica, vedno ti stoji ob strani, te spoštuje in ti pomaga, česar ti največkrat tudi najboljši prijatelji ne morejo ponuditi. Vendar je danes ljudem bolj pomembno, da so navzven videti perfektno, tudi če v svoji duši gnijejo. In kdo je krivec za to? Narava? Američani? Trgovci? Ljudje sami. Ker nimamo zadosti hrbtenice, da bi vztrajali pri svojem, tudi če se nam drugi posmehujejo. Takšni ljudje, ki se znajo postaviti zase in se ne obremenjujejo s tujim mnenjem, takšni, so zame ugledni ljudje. 

In kaj bi moral biti cilj vsakega človeka? Kot prvo postati notranje srečen. In če bo notranje srečen, bo slej kot prej deležen tudi zunanjega ugleda. 

vir fotografije: http://www.lazyoaf.co.uk/blog/

TINA

Things I do love

Sovice

V modi muha enodnevnica, v mojem srcu že od malega. So živali, ki združujejo človeški strah in veselje, saj na eni strani oznanjajo smrt, na drugi pa poroko. So mogočne, veličastne in hkrati svobodne, vse imajo v svojih rokah. Kot majhen deklič sem se jih na smrt bala, v njih pa sem se zaljubila z dobrimi desetimi leti, ko sem brala in kasneje gledala zgodbo o čarovniku Harry-ju Potter-ju. V meni se je rodila velika želja, da bi imela tudi sama sovo, a je počasi začela bledeti, vendar ni nikoli popolnoma izbrisala in še vedno tli nekje v meni. Ker pravijo, da ne smeš nikoli dejati nikoli in ker rada presenečam, ne bom rekla, da ne bom nekega dne lastnica čisto prave sove.

Poleg čarovniškega življenja pa so sove letos svojo vlogo dobile tudi v modni industriji. Vse te ogrlice, majčke, ure, torbe z motivi ljubkih sovic najdeš prav na vsakem koraku. In če priznam, sem vanje zaljubljena. Tudi sama imam dve ogrlici, ki ju krasita sovi, v kratkoročnem načrtu sta gotovo majica ali pulover ter slika za na steno, v dolgoročnem načrtu pa majhen tattoo na zapestju. Ker mi motiv sove osebno res nekaj pomeni in ker si že od kar vem za umetnost tattooviranja želim drobcen okrasek na svojem telesu. Čeprav se mami preveč ne strinja z mojo odločitvijo, sem trdno odločena, da se podam v studijo po čisto svoj tattoo, če ne prej, ko dopolnim 18 let. 

Moji lepotički. 

Češka

Ljubezen do Češke, ki je sicer še nisem obiskala, je prišla skupaj z ljubeznijo do češkega jezika. Vsi se čudijo moji želji o tekočem govorjenju češčine, saj po številu govorcev in svetovni razširjenosti sodi na dno, sama pa še vedno vztrajam, da bom nekega dne govorila češko. Jezik me v veliko pogledih spominja na slovenščino, ki jo preprosto obožujem. V Sloveniji učenje češčine ni mogoče drugje kot na Filozofski fakulteti, tako da se je bom učila sama, če pa slišite za kakšen tečaj, me obvestite. :) Upam, da se bom letos ali najkasneje drugo leto odpravila tudi v prestolnico Češke, v Prago. 

Ko sva se s sošolko med neko uro matematike pogovarjali, katere države bi radi obiskali, se je čudila moji želji po potovanju na vzhod in sever Evrope. Najprej se mi je čudila, saj je danes velika želja večine mladih potovanje na zahod in na jug Evrope ter seveda tudi na druge celine. Nato mi je dejala, da je v meni res nekaj posebnega, kar me dela drugačno. In da naj takšna ostanem. :)

Zakaj Češka?

No, odgovora na to vprašanje še sama ne vem. Na nekatere stvari ne veš odgovora, še vprašanja pogosto ne, ampak te delajo srečno in to je vse kar je važno. Čehi oz. Bohemi slovijo kot veliki sanjači in mislim, da sem s to kulturo ravno tu našla skupno točko. 

Praga
vir fotografije: http://f-e-s-t.blogspot.com

TINA