Vse te novoletne objave, kjer vsi in vse pišejo, da se bodo spremenili, da bodo neprepoznavni ... Pošteno mi gredo na penis. No, bi mi šli, če bi ga imela. A ni brez veze, da obljubljate nekaj, za kar veste, da ne boste naredili? Požirate lastno besedo in niste zvesti sebi, s tem pa tudi drugim kažete, da se na vas ne morejo zanesti. Leto se res končuje in v naslednjih tednih bomo datum dvajsetkrat napisali narobe, da bo enaindvajsetič napisan prav, ampak ko se bomo zjutraj (ali popoldne ali zvečer, odvisno od količine popitega alkohola in drugih zaužitih substanc na silvestrovanju) zbudili, bomo iste osebe, kot smo bili večer in leto pred tem. Ni dovolj, da se zamenjajo številke, da se spremenimo. Nočem pisati, kako zaključujem leto, ker ga ne. Vsi dogodki, ki so se letos pripetili, bodo z mano odšli v naslednje leto in še v leto potem itd. Zaključevala bom, ko bom umrla, vse ostale prelomnice pa so le prelomnice stvari, ki so me naredile močnejšo in bogatejšo. Sem si pa vseeno zaželela, da z vami podelim svojo zgodbo leta 2013. Morda vam je že po naslovu jasno, za kaj se gre in zakaj sem tako alergična na vsa iskanja pozornosti, ki se začnejo z ''Jaz se bom kar ubila, ker sem še vedno samska/ker se mi ne da več živeti ...''
Pisal se je januar in znašla sem se v brezizhodni krizi. Zdelo se mi je, da me nihče ne mara, v šoli mi ni šlo, zdravje pa mi ni služilo že od decembra. Nisem jedla, nisem pila, nisem se javljala na telefon, ni me bilo videti. Začela sem sovražiti stvari, ki sem jih imela najraje in ni se mi zdelo več smiselno živeti. Naj živijo drugi, ki imajo cilje, jaz jih nimam. Pa sem zagledala luč na koncu tunela. Ne, ne da sem našla izhod iz krize, govorim o tisti luči, ki jo vidiš ob smrti. Bila sem že skoraj tam, pa so me rešili. Domači. In šele tedaj sem videla, da so ljudje, ki me imajo radi in si me ne želijo izgubiti. Po tem dogodku sem se pobirala celo leto in, na koncu leta, po 12 mesecih mučenja, vzponov in padcev lahko rečem, da sem se pobrala. In začela ceniti življenje. To da lahko razmišljam s svojo glavo, da vidim, da lahko skočim in da lahko smučam. Da imam ljudi, ki me imajo radi in da lahko imam rada. Peklensko leto, ki ga je bilo vredno preživeti.
Zatorej, v letu 2014 vam želim bistro glavo in veliko, veliko, veliko ljubezni.
Ljubezni do življenja.
Ljubezni do tega, da lahko skočite v zrak kadar želite. Vsi ne morejo.
Ljubezni do tega da vidite in slišite.
Ljubezni do tega, da ste ljubljeni in da lahko ljubite.
Ljubezni do svojega zdravja.
Ljubezni do tega, da živite.
Življenje ni ena velika stvar. Življenje je veliko drobnih stvari.
Zaljubite se v življenje.
In ljudem, ki jih imate radi večkrat povejte, da jih imate radi. Morda jim pomeni veliko. In nikoli ne veš, kaj ti prinaša jutrišnji dan.
Pljuvati po ljudeh. Pljuvati po prijateljih. Širiti govorice. Izmišljevati si zgodbice. Biti zahrbten. Bolj ali manj po(ne)srečen opis današnje družbe. Morda pa jo zaradi takšnih in drugačnih izkušenj, ki sem jih pridobila v svojih osemnajstih letnih življenja in jih pospešeno pridobivam sedaj, v srednji šoli, tako dojemam samo jaz. Ne razumem, kako lahko nekateri začnejo proti tebi obračati lastno družino, osnovno celico, v kateri naj bi se vsak počutil varno in zaželeno. Mar res živimo v dobi takšnega egoizma, da nihče ne pomisli na posledice svojih dejanj in predvsem na to, kako bi se ON počutil, če bi nekdo nekaj takšnega počel njemu?
Besede nam lahko polepšajo, osmislijo dan. A besede lahko tudi bolijo. Oh, kako hudičevo lahko bolijo. Včasih je lepše, če se o tebi ne govori, če se lahko skriješ in če te nihče ne pogreša. Nadvse lepo je od časa do časa biti popolnoma sam in malček osamljen. A zdi se, da vsi stremimo k temu, da bi bili slavni, da bi o nas govorili - a seveda le lepe stvari. Dokler ne prideš do kritične točke, ko začnejo 'prijatelji' okoli širiti laži o tebi in se zlomiš pod težo pritiska. No, vsaj jaz sem, ker, če tudi se želim drugim prikazati kot močna oseba, sem v svojem bistvu le krhka ptičica, ki bi se rada skrila pod perut in ubežala težavam vsakdana. In stokrat sem že naredila iste napake, pa privrejo na plano ob vsaki krizi. Moč navade. Se bom kdaj naučila, da ne smem dovoliti, da mi besede sežejo do srca? Najbrž ne, a lahko poskusim. In poskušam vnovič in vedno znova ter se poberem ob vsakem padcu. 'Fall seven times and stand up eight.'
Verjamem v boljši jutri, verjamem tudi v boljši danes. Sama sebe velikokrat spravljam v nelagodne pozicije in občasno sploh ne potrebujem nikogar, da me spravi na tla, pa sem na tleh. Poskušam se spremeniti, a spremeniti se se je neverjetno težko. Moč navade. A vem, da lahko spreminjam samo in le sebe. Drugi so kot so in naj bodo kot so. Takšne jih imam ali pa jih nimam rada. Moja odločitev. In resnično mi gredo na živce vsa tista jamranja o tem, kako komu ni všeč, da njihov partner kadi ali da je predebel in podobno. Imej ga rad takšnega kot je, ker drugače, drugače nisi zaljubljen vanj, ampak v neko iluzijo popolnega partnerja, ki ga želiš prezrcaliti v svojega trenutnega partnerja. Ampak to ni to.
Moje življenje v srednji šoli je, od prvega letnika dalje, a living hell. Četudi sem si končno našla družbo, ki mi ustreza, imam občutek, da tisti, ki mi ne ustrezajo, name vršijo takšne pritiske, ki jim nisem kos. Vse izmišljotine, ki krasijo gimnazijske hodnike in sosednje lokale so mi prišle do živega. Večkrat. In četudi želim biti optimistična in vesela, me vržejo s tira in sama jim nisem kos. Ravno zato sem toliko bolj hvaležna, da mi ob strani vedno stojijo starši in da imam nekaj prijateljev, ki so Prijatelji. Radi me imajo, pomagajo mi, kričijo name, če je to potrebno in me objamejo, če vidijo, da sem slabe volje. Takšne prijatelje privoščim vsakomur, tudi največjemu sovražniku. Na drugi strani pa me spremljajo negotovosti, slaba volja in ljudje, ki me hočejo zatreti v zemljo, se me znebiti in moje življenje spremeniti v še večji pekel. Ljudje, ki sem jim glavna skrb in največji problem. Vesela sem za vas, da nimate problemov, ampak prosim, ne obremenjujte se z mojimi, če vas ne prosim. Ni potrebe. Če že imate tolikšno veselje do problemov drugih, naša država več kot očitno potrebuje pomoč. Pojdite v politiko in jo rešite. Vsi vam bomo hvaležni.
Če bi svoje življenje preslikala v kakšnega od ameriških najstniških filmov, me ne bi našli med glavnimi navijačicami in kraljicami maturantskih plesov kot nekatere. Našli bi me kot duckie karakter, ki je razlog posmehovanja vseh, na koncu pa se iz The Ugly Duckling spremeni v ABeautiful Swan in dobi najboljšega fanta na šoli. Ni vse tako slabo kot se sprva zdi. ;)
Moja prednovoletna zaobljuba je, da bom negativce črtala iz svojega življenja in se osredotočila le na dobre in nujno potrebne stvari. Za zgled si nikakor ne bom vzela holivudskih zvezdnic, ampak športnike, ki so prebrodili marsikatero rezultatsko krizo pa se vedno znova rešili in krojili svetovne vrhove, in nekatere ljudi, ki jih globoko spoštujem in cenim njihov odnos do življenja - užij, kar ti je dano in naredi vsak dan svoj najboljši dan.
Pesem, ki se je vpisala med moje najljubše in nosi pomembno sporočilo. 'Cause ALL of me loves ALL of you. Love your curves and all your edges, all your PERFECT IMPERFECTIONS.'
Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi.
Zbudim se prezgodaj z močnim glavobolom v glavi. 'O šit,' si rečem, 'koliko pa sem spila včeraj?' Pa me moji preljubi možgančki opozorijo, da sem bila včeraj voznica in da je glavobol, najverjetneje, posledica pomanjkanja spanja. Zdi se smiselno.
Cel dan se prestavljam iz kavča na posteljo, pa malce pred radiator in še malo ven. Vseskozi si govorim, da sedaj se pa res grem učit, a do pisalne mize ne pridem. Jutri me čaka ocenjevanje, a bolj pomembno je, da grem jest desetkrat, četudi se mojemu želodcu sedaj zdi, da bo počil. O, poglej, smučarski skoki. Gremo gledat!
Glavobol se le še stopnjuje in stopnjuje, zato grem pod tuš. Postanem zaspana in vzamem protibolečinsko ter spijem kavo. Okej, sedaj pa bo? Ma ne, formula 1 je po TV. Kričim, da naj mi vzamejo računalnik, a nihče me ne sliši. Okej, bo pa formula 1.
Okej, dovolj je! Hočeš lepe ocene? Ja, hočem jih. No, gremo se učit. Okej, grem se učit. Takoj. Samo še tole objavo spišem.
Ni moj dan. Ja pa ja de. Vsak dan je lahko moj dan in vsak dan lahko ni moj dan. Iz nedelje lahko še vedno povlečem veliko in četudi je snovi res veliko: Imam jaz to!
Sedaj grem pa res.
Cheers s skodelico zelenega čaja za dolgo noč!
Si srečen? Nisi? Si se kdaj vprašal, čemu je tako? Ja, ja, saj preveč razmišljanja morda res boli in nas včasih spravi v slabo voljo, ampak zakaj? Ker pridemo stvarem do dan in vidimo, dan niso takšne, kot si želimo, da bi bile. Pa se nam ne da ukvarjati s svojimi problemi, rajši razglabljamo o tem, kaj se je zgodilo onemu in kako je tisti prevaral tisto. Zelo pomembne reči, življenjskega pomena.
Če nisi srečen, problem tiči v tebi. Ne v tvoji mami ali tvojem fantu ali tisti kolegici, ki ti že nekdaj želi vse slabo. V tebi. Ti živiš svoje življenje, ti upravljaš svojo glavo, sam kuješ svojo srečo, sam pišeš svojo zgodbo.
Če si želiš oditi, pojdi.
Če te moti številka, ko stopiš na tehtnico, jo spremeni. Jamranje te ne bo pripeljalo nikamor, morda se boš le znašel na dnu brezizhodnega brezna. Pomagaj si, dokler še ni prepozno.
Ti ni všeč barva tvojih las? Spremeni jo.
Se v službi ne počutiš fajn? Pusti jo, zaboga, zunaj je dovolj ljudi, ki jo bodo opravljali z največjim veseljem.
Se ti danes ne da v šolo? Pa ne pojdi. Itak boš popoldne pri prepisovanju snovi to obžaloval, ali pa ne boš.
Si želiš na faks, za katerega ti vsi pravijo, da ga ne boš izdelal? Pošlji vse v k**** in se vpiši. Če se čutiš sposobnega in če si pripravljen vložiti malo (ali pa precej) truda, ni razloga, da ga ne bi mogel izdelati.
Si želiš preteči maraton? Obleči se v trenirko in pojdi ven. Danes boš pretekel 1 kilometer, čez dva meseca 5, čez eno leto že polmaraton.
Če dobro delaš, ni vrag, da se ti enkrat ne bi povrnilo. Če slabo delaš, tvoja slaba dejanja prej kot slej potrkajo na tvoja vrata.
Ne boj se sprememb, je že res, da niso vedno dobre, ampak če se sam odločiš za spremembo, boš stvari zagotovo spremenil na bolje, saj se imaš rad (če se nimaš, je tu že prva stvar, ki jo moraš spremeniti!) in si želiš le najbolje. Želje drugih lahko brez problema pozabiš, ljudje te bodo vedno sodili, vedno jim nekaj ne bo všeč. In bolje ti bo šlo v življenju, več slabega bodo imeli povedati o tebi. Ne bodi eden izmed njih, vedno išči le najboljše tudi v najslabšem. Pa ne da rabiš biti največji pozitivist na svetu in moraš takoj začeti pisati knjige za osebnostno rast, ker s tem ne boste naredili nič. Postanite boljši človek, ne skrivajte se pred svojimi napakami, ampak jih pogumno začnite odpravljati.
Za konec pa še ena hipsterska YOLO scena: Enkrat živiš in če to narediš dobro, je enkrat povsem dovolj. Naredi karkoli želiš, samo da si srečen.
Neštetokrat vprašano, neštetokrat odgovorjeno, vedno drugače. Ljubezen je eden redkih pojmov ali ena redkih stvari (kakorkoli si jo želite sami definirati), ki ni zakalupiran in ga zato vsak pojmuje drugače. Morda je to ena izmed redkih besed, katere definicije od vas ne zahteva prav nihče. Vsakdo jo gleda skozi svoje oči in vsakdo vidi drugače.
Ljubezen je, da se dva držita za roke.
Ljubezen je, da grem v soboto ven s kolegi.
Ljubezen je, da se lahko z nekom dobim o kavi in se sproščeno pogovarjam o vsakdanjih in manj vsakdanjih rečeh.
Ljubezen je, da se nekdo strinja z menoj.
Ljubezen je, da imam službo.
Ljubezen je moja družina.
Ljubezen je potovati.
Ljubezen sta moški in ženska.
Ljubezen je, da ti nekdo reče, da te ima rad, navkljub tvoji tečnosti tisti dan.
Ljubezen je muska in ljubezen je šport.
Ljubezen je *srček*
Naštevala bi lahko v nedogled. Kolikor je ljudi, toliko je ljubezni, če ne še več! Sama v glavi nimam strogih meja ljubezni, drugi jih imajo. In vsi vi, ki mislite, da ste požrli vso znanje tega sveta, da veste vse, ne vsiljujte svojih prepričanj o ljubezni drugim. Naj jo vsakdo dojema po svoje. Pustite ljudem dihati, že tako je vse preveč stvari, ki so točno določene in jih moramo (vsaj uradno) doumevati točno v takšni obliki, kot so dorečene.
Itak, ljubezen v takšni obliki, kot jo poznamo vsi (fant + punca) je nujno potrebna za preživetje naše vrste. Ampak, potomce lahko dobiš tudi brez ljubezni. Lahko so plod poletne avanture, lahko so ustvarjeni v epruveti ... Vsak dan se odkrije kakšen nov način, da dobiš potomca in ljubezen je ali pa ni razlog za to. Pri razmnoževanju je pomembna tista ljubezen, ki se dogodi po privekanju otroka na svet - starševska ljubezen, da imajo starši radi otroke in da otroci ljubijo svoje starše.
V zadnjih časih sem v premnogih člankih z nasveti zasledila, da ljubezen do dela ne mora obstajati in da so deloholiki v bistvu blazno nesrečni ljudje, ki se vržejo v delo, ker ne najdejo prave ljubezni. Pa zakaj hudiča delo ne mora biti ljubezen? Zato, ker nam prinaša denar za preživetje? Pa, a ni super, da delaš nekaj, kar imaš iz dna srca rad in lahko to delaš po cele dni in noči, zraven pa dobivaš še denar za preživetje? Zato, ker je nekdo boljši od tebe pri tem kar dela, ker dela s srcem, ti pa ne? Ne bodite zavistni. Vsakdo naj si najde svojo ljubezen/ljubezni in vsakdo naj bo zgodba zase. Že tako nas novodobni sistemi vse bolj silijo v to, da smo si podobni, pustimo si vsaj ljubezen, ki jo lahko vsakdo gleda skozi svoje naočnike.
P.s.: Se besedi ljubezen in radost res tako zelo razlikujeta ali smo le tako naučeni? Da otroci v vrtcu ne morejo ljubiti, ampak lahko imajo samo radi? Zakaj pa ne? Nekatere stvari morajo biti dorečene, druge pač ne.
A veš, ko se po nori zabavi zbudiš z gromozanskim mačkom v glavi in trebuhu? In kljub groznemu glavobolu se odločiš, da je ravno danes dan, ko boš spremenil svet, a je ta dan zate pravi podvig pot do kuhinjskega korita po kozarec (ali deset) vode. Najbližje spremembi sveta je odločitev, da ne boš nikoli več pil. No, do naslednje fešte, ki pa je poleti že isti večer. In tako dan za dnem, dan za dnem in dan za dnem. Potem pa se naenkrat strezniš iz v mislih se ti poraja vprašanje: "Kaj za vraga počnem s svojim življenjem?" Vsi tvoji kolegi so si našli poletno službo in ker si sredi julija že res prepozen, da bi kaj našel, se odločiš, da boš pospravil sobo. Ne le sobo, tudi tisto sobano, ki je nastala v glavi in kjer so vse stvari pomešane in kjer je zaradi pretiranega uživanja alkohola prisotnih tudi nekaj črnih lukenj. Naenkrat so tudi vsi tvoji prijatelji na morju in ostal si sam, samcat s svojimi mislimi. Rad bi spremenil vse, a ne moreš. Čeprav vsi prisegajo na spontanosti, si želiš, da bi morda vseeno malo bolje splaniral svoje poletje in se sedaj ne bi smilil samemu sebi, ker si zapravil ves denar in ker boš večji del ostalega poletja preživel v svoji sobi. No, pa vendar pravijo, da je treba tudi iz najslabše situacije povleči najboljše, zatorej imaš veliko časa za preurejanje sobe, branje knjig in gledanje filmčkov. Morda ti bo letos celo uspelo, da urediš zapiske in se pošteno pripraviš na novo šolsko leto, ki prihaja z drugim septembrom in v katerem se boš pomeril kot dijak zadnjega leta srednje šole.
Nekaj podobnega se je letos pripetilo meni. Čeprav sem ponavadi ena tistih, ki morajo že v ponedeljek vedeti, kam jo bomo mahnili v petek, sem se odločila, da se letos pustim spontanosti in tako sem v mislih odjadrala v najboljše poletje sploh. Pa se je vnovič izkazalo, da morda sem morda prava za občasne neplanirane pijače v soboto zvečer, ko končam skorajda na drugem koncu Slovenije, nisem pa za neplanirane mesece. Od nekdaj sem po naravi ptica, ki nima obstanka in jo doma komajda vidijo, ker si želi videti cel svet. No, letos grem vsem doma že pošteno na živce, ker me ne spravijo nikamor. V prvih dneh julija sem zapravila ves denar, ki je bil namenjen za cel mesec, zato sem se zaprla v sobo in delala nič. Potem pa sem se odločila, da bom brala. Odšla sem v knjižnico in si nabrala cel kup strokovne športno-psihološke literature ter nekaj malega trivialnega branja. Rada berem in morda je branje poletni smisel, a zame ne. No, vsaj ne branje v sobi. Ne bi se branila branja na kakšni plaži ob morju, v senci borovcev. Čeprav bi še raje odigrala partijo odbojke ali vodne košarke ali česarkoli športnega. Saj rada lenarim in občasno je potrebno, a ko je preveč, je preveč. In res, komaj čakam, da mi uspe pobegniti nekam, kjer je slana voda. Na morje. Morda mi po 16. avgustu, ko bom končala z dvotedenskim poletnim delom v Elektrarni celo uspe. Pa čeprav za en dan.
Če pa sem se odločila, da bo moje poletje bolj mirno in bralno, pa bo bralno tudi do ponedeljka. Nekaj za punce, nekaj o športu in nekaj psihologije. Popolna kombinacija Tine. :)
Večkrat se izgubim. In najdem. Pa spet zgubim. In zabredem še bolj globoko in sem še bolj zgubljena. Pa se najdem. Ali me najdejo. A kmalu se spet zgubim. V zadnjem letu je moje življenje res postalo začaran krog. Vseskozi ponavljam iste napake, brez da bi se iz njih kaj naučila. Zakaj, ne vem. Če bi vedela, bi krog že prekinila, a nekako mi ne uspe najti stvari, ki jo delam narobe. Ali pa tiste, ki jo delam prav. Izgubljena na križišču življenja.
Lahko je govoriti o ljudeh, katerih zgodbe ne poznaš. Presneto lahko. Kaj pa če poznaš njihovo zgodbo? Kaj pa če si DEL njihove zgodbe? Pa bi še govoril čez nekoga, če bi vedel, kaj se skriva za njegovo podobo?
Vse se je začelo lani. Ko sem se zaprla vase. Prej vedno zgovorna in nasmejana sem se naenkrat spremenila v grozno pesimistko. Nikoli v življenju nisem pred sabo videla same črnine. Od sebe sem začela odrivati prijatelje in ostala sem sama. Izgubljena na križišču življenja.
Pred seboj sem imela jasno vizijo. Kaj hočem v življenju. Kaj bom naredila, da dosežem zastavljene cilje. In, bila sem že na začetku poti, da vse skupaj uresničim. A sem se ustrašila. Zbežala sem stran. "Ne, nisem dovolj sposobna za to ..." Nenehno sem bežala. Od stvari in ljudi, ki sem jih imela najraje. Nisem si želela biti ranjena. Nisem hotela, da me kdo rani.
Na koncu sem se ranila sama. Še danes trpim za posledicami svoje neumnosti. In še danes o tej neumnosti ne morem spregovoriti na glas. Verjetno bo trajalo še kar nekaj časa, da bom lahko. Najraje bi se vrnila v tisti januarski četrtek, se udarila in spravila k pameti.
Verjemite, nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše. Vsaka težava se da odpraviti. S kančkom optimizma in s pozitivo, s katero je potrebno gledati na stvari. Vedno glejte na lepšo stvar življenja in četudi morate skozi preizkušnjo, za katero mislite, da vam bo požrla živce in je ne boste zmogli ... Zmogli boste.
Dekleta in fantje, ki zadnje čase iščete pozornost z besedami, da se boste ubili. Ne delajte tega, just don't. Življenje je lepo in za vsak problem se najde rešitev.
Slovensko blogosfero je zopet obnorela verižna potegavščina - zato, da ne pozabimo pisati in zato, da nas bralci podrobneje spoznajo. Tisti, ki smo bili "pofočkani" in tisti, ki vam je to všeč, naj bi napisali 6 zanimivosti o sebi. Na koncu naj bi določila vsaj 2, ki bosta to verigo nadaljevala, ampak po resnici povedano, se mi ne da (:P), zato upam, da se bo kdo samoiniciativno odločil za nadaljevanje verige. Saj veste, zapornik mora ostati v verigah, drugače lahko kam pobegne - prav tako lahko naše misli pobegnejo s tipkovnice v svoj svet in pozabijo napisati objavo. Čeprav nad idejo na začetku nisem bila navdušena, pa sem se vseeno odločila, da jo za začetek nedeljskega večera pisarjenj uresničim.
So, let me entertain you!
1) Estetika.
Priznam, obsedena sem z estetiko. Vse mora biti lepo, a hkrati še vedno smiselno. Pa ne samo v svetu šolskih zapiskov, oblačenja, izgleda ljudi ... Ko pišem, mora objava/članek vedno izgledati lepo, saj drugače ne bom želela objaviti. Tudi pri revijah in časopisih mora biti vse v najlepšem redu - vedno moram postati pri polici s tiskovinami in najprej oceniti estetsko vrednost določene revije. Če Mladina ta teden ne bo imela privlačne naslovnice, je ne bom vzela, saj lahko članke še vedno preberem na internetu. Pa ne, da sem zaradi tega površinski človek, daleč od tega. Le vse "klapljati kot pr Klajšnki 16-ga"! Revijam z lahkim in dolgočasnim čtivom ranga Cosmopolitan pa tudi na estetsko podobo ne dam priložnosti, saj gre le za potrato piščevega in bralčevega časa.
2) Smisel.
Že v prejšnji točki sem se na kratko dotaknila smisla. Sem ena tistih, ki v vsaki stvari išče smisel in če verjamete ali ne, me to velikokrat tepe po prstih. Sploh v šoli - če se mi zdi, da stvar nima smisla in se jo je potrebno le "nadudlati" na pamet, se je enostavno ne bom. Ker me fizika in biologija ne zanimata in po koncu tretjega letnika nimam nikakršnih interesov z njima, v njiju ne vidim smisla, zato nikakor ne najdem motivacije za učenje. Če se mi ljubezenski problem prijateljice ne bo zdel smiseln, saj bo na koncu kljub mojemu nasvetu naredila po svoje, se z njim sploh ne bom ubadala in bom samo prikimavala njenim blodnjam.
3) Čokolada.
Obsedena sem s čokolado. Mlečna čokolada, čokoladna torta, sadje, oblito s čokolado, kava s čokolado, kakav ... Lahko bi jo pojedla tono na dan, a je ne - ker je ne smem in ker je nimam toliko. Naokoli krožijo govorice, da bo čokolada spet kmalu hrana za premožnejši sloj, kaj hrana, luksuz, sem se odločila, da bom naredila vse, kar je in tudi kar ni v moji moči, da bom imela toliko denarja, da bom lahko vedno uživala v čokoladi. In lahki si mislite, kako mi je bilo hudo decembra, ko so mi zabičali, da je ne smem jesti.
4) Umetnost in šport.
Še vedno sem razpeta med tema področjema družabnega življenja. V umetnosti vedno vidim šport, v športu pa umetnost. Najraje bi bila športnica in umetnica, a nisem ne eno, ne drugo. Prelena sem, da bi z igranjem na inštrument dosegla kak vidnejši uspeh in v njem videla svoje življenje, za šport pa sem se začela zanimati pri letih, ko je bilo praktično že prepozno, da bi začela zares trenirati kak šport in bi lahko postala poklicna športnica. Če bi bila še enkrat otrok in bi imela vse v svojih rokah, bi se gotovo ukvarjala z baletom, saj združuje šport in umetnost.
5) Ljubljana.
Z eno besedo povedano, zaljubljena sem v našo prestolnico. Saj veste, tista obljubljena dežela, kjer bo vse boljše in drugače kot sedaj. Čeprav vem da temu ne bo tako, še vedno komaj čakam, da se po koncu srednješolskega izobraževanja v Brežicah odpravim na študij novinarstva v Ljubljano.
6) Moderna tehnologija.
Kot otrok modernega sveta si ne predstavljam življenja brez interneta, računalnika in telefona. Priznam, raje bi umrla kot pa celo življenje živela brez interneta. Moderna tehnologija se je zarinila že v vsak drobec mojega življenja in res, res ne vem, kaj bi počela, če bi kdaj prišlo do tako velike katastrofe. Vem, da to ni ravno prav, ampak zakaj bi se morali ravnati po pravilih, če pa so ta ustvarjena predvsem za kršenje! :)
Za konec pa še: Danilo Kocjančič, veliki mož slovenske glasbe, počivate v miru! Naj Vas tudi v drugem, bojda lepšem svetu spremljajo Vaše lepe melodije! Bazarjeva Tina pa bo za vedno ostala moja najljubša pesem, kdo ve zakaj ...
Vsakdan je težak. Lažji je s pomočjo prijateljev. Najlažje pa se prebijemo skozenj, če imamo prijatelje in smo v dobrem odnosu s samim seboj. In po vseh standardih, ki jih narekuje današnji čas, je to hudičevo težko! Ljudje smo se izgubili v trendih, ki jih narekuje čas in pozabili nase in na pravi smisel liveženja.
Kot male pizdune so nas učili, da je pomembno, da smo zadovoljni s samim seboj, da imamo visoko samopodobo, četudi ima sošolka lepšo peresnico in jo imajo fantje raje kot tebe. A čez čas, ko v puberteti nastopijo pomembnejše reči, vsi pozabijo na to. Sami smo še premajhni v razmišljanju, da bi se obremenjevali s tem, starši pa za nas več nimajo toliko časa, saj se zopet posvetijo karieri. Najstniki na eni strani oklevamo med dobrim družabnim življenjem - imeti veliko prijateljev, biti na vseh zabavah, imeti kul fanta, ki pa nas bo imel vseeno rad - in kariero, ki jo začnemo graditi zgodaj. Vse prevečkrat pozabimo nase in na naše notranje potrebe - da si izpraznimo dušo. Potem pa nas težijo stvari, da nas nihče ne mara, da nismo lepi, da nimamo dobrih ocen - čeprav je velikokrat ravno obratno. A ker se introvertiramo in nikomur ne želimo zaupati svojih težav, saj naj je strah, da nas bodo zasmehovali.
Ampak, a so prijatelji, ki se nam posmehujejo, če jim povemo kakšno svojo "srčno napako" prijatelji? No, morda so na nek način, a lahko bi jih poimenovali prijatelji moderne dobe. Vse je tako hitro, tako ceneno in brez vezno, da liveženje kmalu izgubi svoj smisel. In kaj narediš, ko si pri sedemnajstih čisto na tleh? Govorim o tistih tleh, ki so še nižje od tal. Če ponazorim še bolj natančno, ne moreš več živeti v svoji koži in želiš si le enega, da bi izginil iz površja Zemlje. Ne naredi kakšne bedarije, ker te lahko zaznamuje za celo življenje. Obžaloval jo boš že naslednji dan in blago rečeno, liveženje si boš zafural še bolj.
Raje poišči smisel liveženja! Smisel je, da se naučimo živeti s tistim, kar imamo in kar si lahko izborimo. Ni namenjeno, da nam je vse podarjeno, namenjeno je, da se borimo, da se učimo iz napak in da se sprejemamo takšne kot smo. Liveženje je namenjeno zabavi, ljubezni in v zadnji vrsti, tudi šoli in delu. Ampak predvsem je za liveženje pomembna ljubezen! Če se zapreš vase, je brezpredmetno pričakovati ljubezen. Morda se zgodi, da kdaj kak ropar vstopi tudi skozi zaklenjena vrata, ampak to vedno pusti posledice, ki so zate negativne. Zato, odpri srce, osveži dušo! Imej se rad in imej rad ljudi! Požvižgaj se na standarde!
Vsi stremimo k uspehu. Nekateri si tega želimo na osebnem področju - velike družine, ljubečega partnerja, drugi pa smo bolj usmerjeni na poklicno področje - denar bo pač rešil svet. Kakršne koli že so naše želje, zavedati se moramo, da se je za uresničitev treba boriti - z zobmi in nohti in lasmi. Z lastnimi rokami in nogami. Sicer nam moderna družba prinaša mnoge olajšave - če si želimo večjih prsi, kot jih ima sošolka, se odpravimo k plastičnemu kirurgu, na mizo vržemo par tisoč evrov in ekola, že smo boljši in srečnejši. A to so le temporarne oz. začasne rešitve. Denar nas vse samo pokvari. Želimo ga več in več in več in nikoli ga ni dovolj in nikoli nismo srečni. Potre nas uspeh sodelavca, kar naenkrat smo sami in na tleh. Zato, dragi bralci, vzemite si raje čas zase, vnesite kanček spontanosti v svoje življenje in imejte se radi. Saj veste, kako je zapisano v knjigi The Perks Of Being A Wallflower: "We accept the love we think we deserve."
Če se ne boš imel rad sam, te ne bo ljubil nihče. Izogibali se te bodo in ostal boš sam. Vedno vedi, da si zaslužiš več, da si zaslužiš največ na svetu! Pa ne, da se smiliš samemu sebi, ampak včasih oko raje vrzi nase in za trenutek pozabi na ostale. Preberi knjigo, pojdi v kino, v gozd ... Sam. Tako boš morda prav čas odkril svoje težave in jih komu zaupal - da te ne bo na koncu razgnalo kot parni lonec, ko pozabiš na to, da si v lonec vrgel riž!
In če se sprašujete, kaj za vraga se je zgodilo z mano, s punco, ki ne mara ljubezni? Za menoj je težko obdobje. Nekateri veste skozi kaj sem šla in šli ste z menoj. Trpeli ste z menoj in trpeli ste mene. Za kar se vam še javno najlepše zahvaljujem! Ker zaradi vas, zaradi vas in trenutkov z vami je vredno živeti! In imeti rad. :)
Včasih sem jezna, pa kaj razbijem.
Včasih sem vesela, pa razbito sestavim nazaj.
Včasih sedem za pisalno mizo, najdem list papirja in razbite besede iz glave sestavim v nekaj berljivega.
To počem sedaj, ko vas bom zamorila z novoletnimi zaobljubami.
Šala, šala. Bodo pa moje novoletne zaobljube objavljene v Publiki, ki izide čez kak dan. Preberite.
Vem, dobro vino se samo hvali, a če ga ne pohvali njegov lastnik, se ne bo pohvalilo samo.
Ljudje smo čudna bitja, ki živimo čudna življenja in hodimo po poteh, ki so že bile prehojene. Čeprav je vsako leto zase zgodba, pa je le kopija prejšnjega. Le s kakšno gubo več na obrazu in s kakšno rano več v srcu. Vsi, ki me poznate in vsi, ki me prebirate, veste, da je bilo moje lansko leto peklensko. No, ni bilo tako grozno. Četudi sem bila polomljena, hospitalizirana, včasih žalostna in osamljena, pa sem preživela. In čez čas, ko bom stara, se bomo skupaj spominjali le lepih stvari. Takrat bo srednja šola "fajn", čeprav je trenutno pekel. Takrat bodo neprijatelji le bled spomin preteklosti. A po drugi strani se neznansko bojim staranja. Že lani sem se ob sedemnajstki razjokala in cel teden hodila naokoli poklapana, ker sem stara. Zato se bojim letošnjega 2. aprila. Ne vem, kaj bo prinesel. In če priznam, mi je čisto všeč, da me naokoli vozijo drugi in mi drugi kupujejo alkohol, če ga že želim. Lepo je, ko nekdo skrbi zate in se lahko za trenutek spet počutiš kot otrok.
Pravijo, da so žalostni tisti, ki nimajo v sebi več ničesar otroškega. Kot otrok sem bila velikokrat žalostna. Ker sta se starša kregala. Ker je rojstnodnevna deklica v vrtcu slekla mojo punčko. Ker mi je umrla mačka. In že od nekdaj sem bila osamljena. Vedno sem imela občutek, da grem ljudem, s katerimi sem se družila, na živce. Zato sem šla stran. Zato sedaj hodim stran. In skačem od ene družbe v drugo. Neznansko željo imam, da bi vsem ugajala in da bi me imeli vsi radi. A tako to ne gre. Baje. Lahko pa narediš, da te vsi sovražijo. Greš v politiko, kaj bi lahko bilo enostavnejšega. Vsem boš na očeh, v središču pozornosti, a hkrati te nihče ne bo maral. Najbolj pomembno pa je, da imaš rad samega sebe in da se ne obremenjuješ z govoricami. Bodi močnejši od govoric in zmagal si.
Tako. Odločila sem se, da bo letošnje leto posebno. Zakaj, ne vem. Veliko bomo feštali, jedli manj zdravil in imeli se bomo radi. Čez pol leta bom zaključila s fiziko in biologijo, za vedno. In če verjamete ali ne, komaj čakam! Nekateri pač nismo za naravoslovje.
