Lahko je govoriti o ljudeh, katerih zgodbe ne poznaš. Presneto lahko. Kaj pa če poznaš njihovo zgodbo? Kaj pa če si DEL njihove zgodbe? Pa bi še govoril čez nekoga, če bi vedel, kaj se skriva za njegovo podobo?
Vse se je začelo lani. Ko sem se zaprla vase. Prej vedno zgovorna in nasmejana sem se naenkrat spremenila v grozno pesimistko. Nikoli v življenju nisem pred sabo videla same črnine. Od sebe sem začela odrivati prijatelje in ostala sem sama. Izgubljena na križišču življenja.
Pred seboj sem imela jasno vizijo. Kaj hočem v življenju. Kaj bom naredila, da dosežem zastavljene cilje. In, bila sem že na začetku poti, da vse skupaj uresničim. A sem se ustrašila. Zbežala sem stran. "Ne, nisem dovolj sposobna za to ..." Nenehno sem bežala. Od stvari in ljudi, ki sem jih imela najraje. Nisem si želela biti ranjena. Nisem hotela, da me kdo rani.
Na koncu sem se ranila sama. Še danes trpim za posledicami svoje neumnosti. In še danes o tej neumnosti ne morem spregovoriti na glas. Verjetno bo trajalo še kar nekaj časa, da bom lahko. Najraje bi se vrnila v tisti januarski četrtek, se udarila in spravila k pameti.
Verjemite, nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše. Vsaka težava se da odpraviti. S kančkom optimizma in s pozitivo, s katero je potrebno gledati na stvari. Vedno glejte na lepšo stvar življenja in četudi morate skozi preizkušnjo, za katero mislite, da vam bo požrla živce in je ne boste zmogli ... Zmogli boste.
Dekleta in fantje, ki zadnje čase iščete pozornost z besedami, da se boste ubili. Ne delajte tega, just don't. Življenje je lepo in za vsak problem se najde rešitev.
 |
| vir: http://lifeaisle.wordpress.com |
Tina
Ni komentarjev:
Objavite komentar