So, let me entertain you!
1) Estetika.
Priznam, obsedena sem z estetiko. Vse mora biti lepo, a hkrati še vedno smiselno. Pa ne samo v svetu šolskih zapiskov, oblačenja, izgleda ljudi ... Ko pišem, mora objava/članek vedno izgledati lepo, saj drugače ne bom želela objaviti. Tudi pri revijah in časopisih mora biti vse v najlepšem redu - vedno moram postati pri polici s tiskovinami in najprej oceniti estetsko vrednost določene revije. Če Mladina ta teden ne bo imela privlačne naslovnice, je ne bom vzela, saj lahko članke še vedno preberem na internetu. Pa ne, da sem zaradi tega površinski človek, daleč od tega. Le vse "klapljati kot pr Klajšnki 16-ga"! Revijam z lahkim in dolgočasnim čtivom ranga Cosmopolitan pa tudi na estetsko podobo ne dam priložnosti, saj gre le za potrato piščevega in bralčevega časa.
2) Smisel.
Že v prejšnji točki sem se na kratko dotaknila smisla. Sem ena tistih, ki v vsaki stvari išče smisel in če verjamete ali ne, me to velikokrat tepe po prstih. Sploh v šoli - če se mi zdi, da stvar nima smisla in se jo je potrebno le "nadudlati" na pamet, se je enostavno ne bom. Ker me fizika in biologija ne zanimata in po koncu tretjega letnika nimam nikakršnih interesov z njima, v njiju ne vidim smisla, zato nikakor ne najdem motivacije za učenje. Če se mi ljubezenski problem prijateljice ne bo zdel smiseln, saj bo na koncu kljub mojemu nasvetu naredila po svoje, se z njim sploh ne bom ubadala in bom samo prikimavala njenim blodnjam.
3) Čokolada.
Obsedena sem s čokolado. Mlečna čokolada, čokoladna torta, sadje, oblito s čokolado, kava s čokolado, kakav ... Lahko bi jo pojedla tono na dan, a je ne - ker je ne smem in ker je nimam toliko. Naokoli krožijo govorice, da bo čokolada spet kmalu hrana za premožnejši sloj, kaj hrana, luksuz, sem se odločila, da bom naredila vse, kar je in tudi kar ni v moji moči, da bom imela toliko denarja, da bom lahko vedno uživala v čokoladi. In lahki si mislite, kako mi je bilo hudo decembra, ko so mi zabičali, da je ne smem jesti.
4) Umetnost in šport.
Še vedno sem razpeta med tema področjema družabnega življenja. V umetnosti vedno vidim šport, v športu pa umetnost. Najraje bi bila športnica in umetnica, a nisem ne eno, ne drugo. Prelena sem, da bi z igranjem na inštrument dosegla kak vidnejši uspeh in v njem videla svoje življenje, za šport pa sem se začela zanimati pri letih, ko je bilo praktično že prepozno, da bi začela zares trenirati kak šport in bi lahko postala poklicna športnica. Če bi bila še enkrat otrok in bi imela vse v svojih rokah, bi se gotovo ukvarjala z baletom, saj združuje šport in umetnost.
5) Ljubljana.
Z eno besedo povedano, zaljubljena sem v našo prestolnico. Saj veste, tista obljubljena dežela, kjer bo vse boljše in drugače kot sedaj. Čeprav vem da temu ne bo tako, še vedno komaj čakam, da se po koncu srednješolskega izobraževanja v Brežicah odpravim na študij novinarstva v Ljubljano.
6) Moderna tehnologija.
Kot otrok modernega sveta si ne predstavljam življenja brez interneta, računalnika in telefona. Priznam, raje bi umrla kot pa celo življenje živela brez interneta. Moderna tehnologija se je zarinila že v vsak drobec mojega življenja in res, res ne vem, kaj bi počela, če bi kdaj prišlo do tako velike katastrofe. Vem, da to ni ravno prav, ampak zakaj bi se morali ravnati po pravilih, če pa so ta ustvarjena predvsem za kršenje! :)
Za konec pa še: Danilo Kocjančič, veliki mož slovenske glasbe, počivate v miru! Naj Vas tudi v drugem, bojda lepšem svetu spremljajo Vaše lepe melodije! Bazarjeva Tina pa bo za vedno ostala moja najljubša pesem, kdo ve zakaj ...
1 komentar:
Ad 1. Piščev čas je bil tisti trenutek verjetno že porabljen. (:
Objavite komentar