Toda tako je. Če hočem, da bo kdaj kaj iz mene, se moram popolnoma prepustiti šoli. Jutranje vstajanje ob dokaj normalnih urah, večurno sedenje v šoli, popoldansko učenje in že se gremo umit in spat. No, popoldne si odtrgam kos te ''velikanske potice'' (časa) še za igranje klarineta in hitro ''surfanje'' po internetu. Pa tudi brskanje po tem mediju je že večinoma za šolo.
Saj v bistvu ni tako hudo, kot se sliši. To nam je postala rutina. Tako kot morajo naši starši hoditi v službo, popoldne urejati vrtove in si zvečer vzeti urico ali dve, da se pripravijo za službo in delo v njej nasledni dan, moramo mi narediti domače naloge in se učiti. Ampak ni nam hudega, radi se pritožujemo samo za to, da smo v središču pozornosti. Že mogoče, da je treba kakšen dan popolnoma posvetiti šoli, ker naslednji dan pišemo kemijo in imamo možnost biti vprašani geografijo, zgodovino, matematiko in nemščino, toda drug dan samo nahitro ''nakracamo'' domačo nalogo in dan preživimo v naravi ali za računalnikom.
In sedaj, ko pišem ta post bi se morala učiti kemijo. Ampak sem preveč lena in imam filing da že vse skupaj preveč obvladam. Ampak bom sedaj zaključila z nakladanjem in se vsedla za šolske zvezke in knjige ter se popolnoma posvetila kemiji.
Ne predstavljam si več življenja brez prijateljev, glasbe in mojega mobilca, ki je zagustil in gre v torek na popravilo. Ampak ga pogrešam že po enem dnevu njegovega nedelanja.
Lep teden,
:)
Tina.
