Let's make a new tomorrow... Today!

Zakaj tako hitro?

Listje zvoni poletju.

Zakaj tako hitro?

Zato, da bo deklica

hitro odrasla. 

Majhna deklica 

hoče biti velika.

Vsako zvonjenje 

je zanjo pritrkavanje. 

(Neža Maurer)

Spet bežimo novemu koncu naproti. 

Ne želim vam sreče in uspeha.

Želim vam le zdravje in nebo,

 ki bo polno zvezd, ki sijejo le za vas. 

Naj nasmeh na obrazu nikoli ne izgine. 

Kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič?

Božič. Največji družinski praznik v letu. Sama ga ne gledam ravno s takšnimi očmi. Pri naši hiši je 25. 12. poznan kot praznik glasbe. Odkar pomnim Pihalni orkester Senovo na božični dan prireja koncert. Ker smo nekakšna glasbena družina, imamo v njem seveda tudi svojega predstavnika oz. več le-teh. Oče že od 12. leta piha v ravno kovinsko palico, ki jo imenujemo prečna flavta, danes pa ga poznamo tudi kot predsednika sekcije. Brat, nadobuden mlad saksofonist, dijak KGBL-ja v Ljubljani in študent elektrotehnike, že od leta 2001 skrbi za lepoto v orkestru. Do letos je bil zame vsak božič enak - zjutraj sem se zbudila, skupaj smo odprli darila in popili skodelico kave, nato pa je mama pripravila obilen zajtrk. Po obedu sem se raje skrila v svojo sobo, saj so se pri moškem delu družine začele priprave na koncert. Poiskati je bilo treba srajci, nogavice, očistiti čevlje, preveriti, če so hlače v redu in se stuširati. In ker ste fantje pač nagnjeni k temu, da ste pred velikimi stvarmi tečni, tudi naša dva nista odstopala od povprečja. Ko sta odšla, sva z mamo odšli v kuhinjo speč mafine, nato pa sva skupaj pogledali kak božični film.
Letošnje leto izstopa iz dolgoletne rutine. Zjutraj smo se zbudili in odprli darila (hvala Božičku za siv šal in velik okvir za sliko), nato pa so se spet začele priprave za koncert. Vendar se tokrat nista pripravljala samo oče in brat, ampak sem se jima pridružila tudi jaz. Da, letos sem se pridružila ogromnemu pihalnemu orkestru in sicer najbolj številčno zastopanim klarinetistom. Čeprav še ne zmorem odigrati prav vsega, pa vsaj skrbim za lepoto. Letošnje leto je drugačno.

Še se bo igralo!  

Pri orkestru ne bo lahko - takoj po končanem nastopu mi je iz palca na levi roki začela teči kri.
(''Ne boj, mesarsko klanje!'')

Sedaj pa grem z enodnevno zamudo pit božični čaj, pojest preveč čokolade in pogledat božično klasiko - Love actually. 

Sovražim petarde in ljudi, ki prisegajo nanje. 

Poglej ven, dežuje

Danes je 15. december 2011 (in ne, ni bil včeraj, čeprav sem današnji datum napisala na včerajšnji test slovenščine) in zjutraj me je zbudila prijetna melodija, ki so jo ustvarjale majhne dežne kapljice. Rada imam dež. Čeprav v večini ljudi ustvarja nekakšno pesimistično vzdušje in jim jemlje motivacijo, pri meni ni tako. Lažje ustvarjam, če je zunaj dež. Če je sončno, me srce vleče v naravo, če pa je zunaj le oblačno, si želim v posteljo.
Danes dežuje. Že cel dan po malem. Trenutno (ob 17:07) lije kot iz škafa, dežju pa so se pridružile še majhne snežinke. Želim si snega. Ogromnih, če ne kar enormnih količin te bele snovi. Zagotovo pa razlog za mojo željo niso tisti ideali, da mora biti božič bel in vse božične pesmi, ki opevajo bel božič. Ne, ne, le hitro se želim podati na najbližje urejeno smučišče in se zopet spustiti po beli strmini. In nato še enkrat. In zopet. In znova.
Rada imam božič. In rada imam sneg. Vendar ne menim, da morata ta dva dejavnika nujno nastopati skupaj. Smisel božiča je, da se skupaj zbere cela družina in se poveseli ter da gredo tisti bolj verni ob polnoči k polnočnicam. Če pa omenjena dejavnika nastopata skupaj, je to še toliko bolje.
Sedaj je ura 17:18 in zunaj razen premočenih dreves in klopi prav nič ne priča o tem, da je pred desetimi minutami deževalo kot za stavo.

In ko bo dan in spet bom sam. In lepi koščke sveta, ki ga ni več, ki ga ni več.
Poglej ven, dežuje...
(Gal Gjurin)

Kot bi mi bilo prvič...

Metulji, čebele in ostale žuželke SEDMIČ.

Komaj sem se oblekla in uredila, že sem iz kuhinje zaslišala Svetlanin glas, naj pohitim, saj bom sicer zamudila šolo. Še zadnjič se pogledam v ogledalo in si rečem: ''Zmogla bom!''. Podala sem se proti izhodu, vendar mi je nekaj manjkalo. Obstala sem in napela možgane. Seveda, moj šal, moj vijoličen šal! Stekla sem ponj, nato pa sem zaklenila vhodna vrata in sedla na zadnji sedež avtomobila. Obožujem šale in nikamor, ampak res nikamor se ne odpravim brez šala. Zasedajo kar polovico moje velike omare. Odpeljali smo se. Med tem, ko sta Svetlana in Vincent v sprednjem delu avtomobila veselo klepetala o rezultatih volitev, sem sama opazovala okolico. Počutila sem se tako.. nenavadno. Zdelo se mi je, da se vračam v okolje, ki mi ne prija, v katerega ne spadam. Ne maram svoje gimnazije. Tako temačna je. Ne maram svojih sošolcev. Ko se tako vozimo med ozkimi ljubljanskimi uličicami, se mi v glavo prikrade spomin na prvi srednješolski dan. Zjutraj sva se s Katjo peš odpravili proti gimnaziji. Nisem vedela kaj me čaka, vendar sem bila zelo vesela. Veselila sem se spremembe, veselila sem se novih obrazov, veselila sem se tega, da se nisem vpisala v običajno gimnazijo, ampak na Waldorfsko. Počutila sem se tako odraslo. Vsi osnovnošolci, ki sva jih srečali na poti, so se mi zdeli takšni mladiči. Ko sem izvedela, da s Katjo nisva v istem razredu, sem bila srečna z grenkim priokusom. Na živce mi gre, vendar zaradi tega nisem poznala prav nikogar v svojem razredu. Razredničarka nas je odpeljala do naše matične učilnice in sedla sem v tretjo klop. Vsi sošolci so bili tako nasmejani in veseli, kot da je najsrečnejši dan njihovega življenja. Vsi so poznali nekoga, jaz pa sem se počutila tako osamljeno. Sedela sem sama. Ko nam je profesorica razlagala o šolskih pravilih, nam delila urnik in nam predstavljala učiteljski zbor, je nekdo potrkal na vrata. V razred je vstopil zelo ljubek fant, a me sprva ni pritegnil. Pa ne tako vizualno, saj je bil zelo privlačen, vendar mi ni bilo všeč, da je zamujal. Prišel je do moje klopi in me vprašal, če je sedež zraven mene prost. Pokimala sem mu in hitro je sedel. Pogledal me je, mi dejal: ''Jaz sem Albin.'' in se mi široko nasmehnil. ''No, gospodič v tretji klopi, če že zamujaš, vsaj ne klepetaj med mojo razlago!''. Še enkrat me je z nasmeškom pogledal, le-tega pa sem mu z veseljem vrnila. Vedno ko sva skupaj, imava na obrazih nekakšna skrivnostna nasmeška. Nekaj drugačnega je na njem, že od prvega šolskega dne...
''Alo, mladenka, hitro ven iz avta, saj že zamujaš!'' mi je dejala Svetlana. ''Lep dan ti želim, če pa boš kaj potrebovala, me le pokliči!''. Poslovila sem se in stekla proti velikanskim vhodnim vratom.

ŠEST: Metulji, čebele in ostale žuželke

Samo za Manuelo, ki je željna ljubezni.


Danes je zame prav poseben dan. Po mesecu dni se vračam v šolo. Preplavljajo me mešani občutki. Večine sošolcev nisem videla že od konca oktobra. Ne vem, kako se bodo obnašali do mene. Vsi že vedo za mojo bolezen. Vsi vedo, da sem bila v preteklem mesecu na treh operacijah. Čeprav mi je zdravnik odsvetoval, grem vseeno v šolo. Dolgočasim se doma.
Sovražim bolnico. Sovražim belino. Upam, da letos ne bo snega. Obožujem center Ljubljane. Še posebej sedaj, ko je cel v praznični razsvetljavi. Še vedno si ne želim snega. Tudi ti si ga ne bi, če bi preživel skoraj cel mesec v bolnišnici.
Edina dobra stvari, ki se mi je zgodila v novembru, je odšla na Otok. Ja, priznam, nisem ravno čustvena oseba, vendar ta fant... no, nekako mi je zlezel pod kožo. Čeprav sem ga videla le enkrat, bi lahko bil tisti pravi. Ne poznam ravno veliko ljudi, ki bi ti bili pripravljeni pomagati. In to nemudoma. In ker je odšel na drug konec Evrope, jaz pa samevam doma, sem na strogi dieti in na dan pojem nekaj deset antibiotikov, sem izbrisala njegovo številko. To dejanje sicer večkrat dnevno obžalujem, vendar mu nočem dajati lažnega upanja. Moje zdravstveno stanje je nestabilno, sedaj sem, čez trenutek me mogoče ne bo več. Naj si najde dekle, ki ga bo imelo rado in bo vedno ob njem. Jaz mu tega ne morem zagotoviti. In te njegove rjave oči, te njegove čokoladne oči... 

TINA

Dan nasmehov

V zraku je še čutiti vonj včerajšnjih volitev. Na obrazih pozitivcev je moč videti velike, pozitivne nasmehe, na obrazih poražene SDS pa lahko zasledim nasmeh z grenkim priokusom, ki kar sam pravi, da bo na naslednjih volitvah bolje. V njihovih nasmehu se skriva tudi sla po vnovičnih predčasnih volitvah. Čisti brezsmisel...

Vendar največji, zmagovalni nasmešek danes pripada moji mamici. Po letih in letih truda, dolgih noči in mnogih odrekanj, ji je danes ob 11. uri dekan Univerze za kemijo in kemijsko tehnologijo DR. PROF. Željko Knez predal listino, ki priča o tem, da je s šolanjem (vsaj za nekaj časa, nikoli ne veš, kaj jo bo še pičilo) zaključila. Da, predal ji je univerzitetno diplomo in njen naziv še podaljšal, saj je od danes dalje univ. dipl. ing. kem. tehn.. ABSOLUTNA ZMAGOVALKA DNEVA NASMEHOV. 

Danes sem najbolj ponosna hči na svetu.

Kako pospraviti sobo?

1. Postavi si cilj.
Cilj je v tem primeru pospravljena soba. In zakaj si je dobro postaviti cilj? Zato, ker nas pri delu motivira, ne bomo odnehali, dokler ne bo cilj izpolnjen.

2. Zapri že enkrat računalnik.
Računalnik je moteči člen. Če bo odprt na tvoji pisalni mizi ali postelji strmel vate, te bo zagotovo premamil in čez pet sekund boš zopet sedel na stolu in veselo čvekal s svojimi facebook prijatelji.

3. Prižgi radio. 
Že renesančnik William Shakespeare je dejal, da iz glasbe prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse skrbi in vse bolečine srca. Pa tudi neka čudna motivacija se skriva v glasbi, ki ti bo zagotovo dala še dodatno spodbudo, da pospraviš sobo. Plus, če imaš prižgan radio izpolniš točko 2. in lahko spoznaš kakšen drug stil glasbe, kakšno novo pesem...

4. Razglej se po sobi...
in ugotovi, kateri predeli sobe so sploh potrebni pospravljanja. Včasih že samo pospravljena soba vrže na sobo čisto drugačno luč.

5. Vsaka stvar mora imeti svoje mesto.
Drugače tako nima smisla pospravljati, saj se boš čez pol ure zopet nahajal v popolnem neredu.

6. Še vedno nič?
Za punce: Veš tisto dekle, s katerim tekmuješ že od vrtca pa je zmaga vedno na njeni strani? No, ona ima pospravljeno sobo... Vedno!
Za fante: Punce obožujejo fante, ki ne živijo v razmetanih sobah.


Sedaj pa hitro preizkusit nasvete, saj vodijo k notranjem zadovoljstvu in zadovoljstvu vaših mam.

Tina

vir fotografije: http://pjvanoverschot.files.wordpress.com

Čakal sn te ko kreten, čakal neke boljše čase...

ali peti del zgodbe Metulji, čebele in ostale žuželke.


Dragi Luka.

Včeraj sem prispel v London. Imam prav prijetno stanovanje na obrobju mesta, ki si ga delim s triindvajsetletno Španko Angeliko in devetnajstletnim Norvežanom Björgnom. Angelika je študentka angleščine, v Anglijo pa se je podala služit kruh, saj poučuje na osnovni šoli. Björgen je zelo postaven mladenič, študent športne univerze. Trenira košarko in igra za mladinski košarkarski klub London Pioneers. Z obema se prav dobro razumem. Ko sem prišel, sta me prav prijetno presenetila, saj sta mi pripravila vselitveno zabavo, na kateri sem spoznal še nekaj drugih študentov. Danes zjutraj sem imel prvo predavanje. Moj profesor je nek svetovno znan arhitekt, vendar si nisem zapolnil njegovega imena... Preveč informacij za mojo zmedeno glavo. Imam dva sklopa predavanj - teoretičnega in praktičnega. En teden se bomo samo učili, drug teden pa bomo pokazali svoje znanje tudi na papirju. Danes gremo ven, v nek bližnji klub. Baje da bo fajn. :-) Kako je doma? Kaj novega? Me pogrešate v stanovanju ali ste si našli že novega sostanovalca, da vam kuha kosilo? :D 

Imam prošnjo za tebe... Se spomniš dekleta, o katerem sem ti govoril pred mojim odhodom? Obljubila mi je, da mi bo poslala SMS, vendar še vedno ni ne duha ne sluha o njeni obljubi. Ne najdem je niti na medmrežju, saj mi je zaupala le njeno ime. Sodelavec mi je zadnjič povedal, da je dijakinja Waldorfske gimnazije v Ljubljani. Mar ne hodi na isto šolo tudi tvoj mlajši bratec? Bi ga lahko malce povprašal, če jo pozna? Ima oranžne lase srenje dolžine, visoka je okoli 1,7 metra, ima zelene oči in rdeč plašč ter črno Nike-ovo torbo. Aja, pa sovraži zgodovino. 

Pošiljam ti prelepe pozdrave iz sončnega Londona. 

Ožbej

Metulji, čebele in ostale žuželke: Presenečenje

Skozi množico sem se prebila do avtobusnega postajališča na Slovenski. Do prihoda moje trole je bilo še dolgih 13 minut, zato sem iz torbe izvlekla telefon in poklicala mojo sostanovalko. Morda se čudite, vendar, da, kljub temu, da sem komaj v drugem letniku gimnazije že imam ''cimro''. In ne, nisem se skregala s starši in se izselila, niti me niso vrgli iz dijaškega doma, saj sem vzorna dijakinja. Pred tremi leti sta v prometni nesreči na poti v Nemčijo preminula moja starša. Ker sem njun edini otrok in me sedaj že pokojna babica ni bila več sposobna vzgajati, sem dobila nove skrbnike. Mama je v oporoko napisala, da če se ji kdaj karkoli zgodi, naj zame skrbi družina njene najboljše prijateljice Katrin. Takoj sedaj živim v Ljubljani, kjer si 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje delim z 22-letno Svetlano in njenim fantom Vincentom. Svetlana je študentka 3. letnika sociologije, Vincent pa je francoski matematik, ki ga je spoznala med njenim polletnim bivanjem v Orleansu. Dvakrat je pozvonilo, nato pa sem na drugi strani zaslišala poznan glas. ''Hej, mala, kod hodiš tako dolgo? Skuhala sem izvrstno večerjo, pa se je že ohladila.'' je hitela govoriti. ''O, super, potem si že doma?'' sem ji odvrnila. ''Zgubila sem ključe od stanovanja, pa me je bilo strah, da imaš še vedno predavanja in bom spet čakala pred vrati kot kakšna brezdomka.'' ''Spet?'' je vprašala s kanček kričečim glasom. ''Ne skrbi, vse je v redu, '' sem ji dejala ''na avtobusnem postajališču sem in čez pol urice bom doma. Se vidiva. Čao''. ''Adijo, pa pazi...'' so bile zadnje besede, ki sem jih uspela ujeti z druge strani, saj je telefon nenadno zdrknil iz moje dlani. Močno sem se prestrašila in upala, da mi je le padel po tleh. Pogledala sem na tla, vendar ga ni bilo, nato pa sem se s strahom obrnila in zagledala fanta iz Zvezde, ki je držal v rokah moj telefon. ''Hej, upam da te nisem preveč prestrašil. Bila si tako zatopljena v telefonski pogovor pa nisem vedel, kako naj pritegnem tvojo pozornost.''. Pozdravila sem ga z jezo v očeh in nasmehom na ustnicah. ''Nekaj ti moram povedati, o jutrišnjem večeru. Čeprav si zelo želim, da bi šla skupaj ven, ne bo šlo. Pravkar sem prejel klic s fakultete, da je eden od študentov zavrnil ponujen polletni tečaj arhitekture v Londonu, zato jih je zanimalo, če  sem še vedno zainteresiran. Te ponudbe res ne smem zavrniti, saj mi obeta veliko pomembnih izkušenj... Vendar moram oditi že zjutraj, s prvim letom.''. Nasmehnila sem se mu in mu dejala, da sem vesela zanj in da naj se sploh ne obremenjuje z mano, nato pa sva nekaj minut le zrla drug v drugega. Sama nisem našla primernih besed, zanj pa ne vem, najbrž si je želel zapolniti moj obraz. ''Lahko sedaj dobim svoj telefon? Moj prevoz je že tu.'' sem dejala s cmokom v grlu. ''Seveda,'' je odvrnil in hitro še nekaj vtipkal vanj. ''Aja, pa drugače, moje ime  je Ožbej.''. Še sama sem se mu predstavila, ga objela, mu vzela telefon in stekla proti avtobusnim vratom. Ker je bila ura že precej pozna, je bilo to navadno nabito polno vozilo na pol prazno. Sedla sem in odklenila tipkovnico telefona. Na zaslonu se mi je pojavila telefonska števila. Saj to je vendar njegova številka. Nekaj časa sem le strmela v mobilnik, nato pa sem se odločila, da je ne bom shranila. Če nama je usojeno, se bova spet našla...

Najino prijateljstvo je trdno kot skala

Živijo. Moje ime je Tina. Med tednom se poslužujem nadimka dijakinja, med vikendom pa se nemalokrat spremenim v divjakinjo. Čeprav zadnje čase nisem ravno navdušena nad petkovimi in sobotnimi izhodi ter jih v zavetju toplega doma raje preživim ob skodelici vročega čaja in dobrem filmu ali knjigi. Naj vam danes kot prava pisateljica zaupam zgodbo.

Pred davnimi časi je živelo dekle. Bila je zala in nadebudna mladenka. Imenovala se je Jelka. Imela je dolge temne lase in nekaj prijateljev, vendar se je njen krog zaupanja v zadnjem času močno skrčil.
Ko je imela šest let in je vstopila v prvi razred osnovne šole, se je v razredu počutila nekako osamljeno. Bila je drugačna od drugih in nikakor ni našla sebi primerne družbe. To je ni motilo. Med odmori, ko so se vsi otroci igrali z avtomobilčki ali sestavljali sestavljanke, je odhitela do omare in iz nje vzela slikanico. Odhitela je v najbližji kot, se vrgla na tla in začela brati. V prvem razredu je prebrala nekaj sto zgodbic, poznala je vsebino prav vsake knjige, ki se je nahajala v učilnici. V mesecu maju, ko so na vejah že glasno žvrgoleli ptički, je do nje pristopilo svetlolaso dekletce s punčko v roki in jo vprašalo: ''Zakaj vseskozi bereš? Zakaj se nam nikoli ne pridružiš pri igranju?''. ''Pusti me no pri miru, pri najbolj zanimivem delu pravljice sem!'' ji je čemerno odvrnila Jelka. Dekletce pa je še kar vztrajalo, gledalo jo je, kako prebira. Ker se Jelka ni ozirala na njo, je sedla na tla poleg nje. ''Prosim, povej mi, o čem govori zgodba. Veš, ne znam še prav dobro brati, sploh pa še nisem sposobna prebrati cele knjige, že po odstavku me boli glava.''. Jelka se je omehčala in ji začela pripovedovati zgodbo. Deklica jo je z občudovanjem gledala. Nato ji je zaupala, da se imenuje Breda, njena punčka pa je Karmen. Breda in Jelka sta sčasoma postali neločljivi, prav vse sta počeli skupaj, nekako sta se dopolnjevali - če ena česa ni vedela, je to zagotovo vedela druga. Jelka je bila odlična bralka in pripovedovalka, Breda pa se je sprevrgla v najboljšo poslušalko na svetu. Skupaj sta prvič odšli v kino in prvič sta skupaj videli Ljubljano, pa tudi na Dunaju in v Milanu sta bili skupaj. Skupaj sta dokončali osnovno šolo in se vpisali na isto srednjo šolo, v upanju, da bosta ostali sošolki. Trdili sta, da ju ne zmore ločiti nič.
Bilo je nekega zimskega jutra, skupaj sta sedeli na vlaku, ki ju je vozil proti šoli. Jelka je vprašala Bredo: ''Breda, mar je res, da imaš fanta? Tistega visokega, iz zadnjega letnika?''. Breda je popolnoma zardela in zijajoče zrla v Jelko. Minuto in pol ni spregovorila niti besede. ''Torej, je res?'' jo je vprašala. Breda je plaho pokimala. ''In zakaj, zakaj na svetu mi nisi zaupala tega? Mar nisva najboljši prijateljici? Vedno ti povem vse o meni in mislila sem, da tudi jaz vem vse o tebi...''. ''Ti veš vse o meni?'' je rekla Breda, ''Ti, ki vedno le govoriš in me nikoli ne poslušaš? Sploh veš v katerem oddelku sem? Veš? Mislim, da ne. In potem pričakuješ, da ti bom povedala, da imam fanta? Saj si ne bi zapolnila, ker si veliko prepomembna sama sebi, da bi te zanimalo, kaj se dogaja z drugimi. Že dolgo nisva najboljši prijateljici in mislim, da sploh nikoli nisva bili.'' V kupeju je nastala mukotrpna tišina, ki jo lahko občutite še danes...

Naj Vas opozorim, da je vsaka podobnost z resničnostjo zgolj naključna!

Kdo bo zmagal?

Pri raziskovanju medmrežja sem danes naletela na javnomnenjsko anketo, ki so jo opravili pri časniku Finance.

Zanimivo, nadvse zanimivo. Mogoče sem malo presenečena nad rezultati pri ''pošten'' in ''zaupanja vreden''.

Za danes samo to, 

bolna Tina

Vir fotografije: časnik Finance

Metulji, čebele in ostale žuželke tretjič

''Videl sem, da se učiš zgodovino. Veš, zgodovina je moj daleč najljubši predmet. Obožujem Egipt in Mezopotamijo, tudi Grčijo in Rim. Sovražim le 2. svetovno vojno. Veš, preveč je mračna. Rad imam svetlost.'' Sprva sem ga debelo gledala, ne vem, ali zaradi tega, ker nisem vajena prijaznosti ljubljanskih natakarjev ali zato, ker obožuje zgodovino. Še sedaj ne vem. Obmolknil je, me pogledal in me s prešernim nasmeškom na obrazu vprašal: ''Kaj?''. Obrazložila sem mu, da ne morem verjeti, da nekdo od današnjih najstnikov obožuje zgodovino, ki je zelo duhomorna veda. Pa tudi profesorice zgodovine so ponavadi kakšne stare čarovnice, ki imajo že toliko let, da se polovice dogodkov, o katerih predavajo, še živo spominjajo. ''Je že res, ampak jaz tako ali tako nisem več najstnik. No, skoraj nisem več najstnik. Nisem več srednješolec, sem študent prvega letnika arhitekture. In da, izmed vseh vej zgodovine je najbolj imenitna prav umetnostna zgodovina. Toliko odličnih slikarjev pa kiparjev in arhitektov!'' Kot prikovana sem stala ob točilnem pultu in z odprto denarnico v roki zrla v fanta. Nisem bila popolnoma prepričana, če se to res dogaja ali so le sanje. Nagnil se je k meni in mi šepnil: ''Poslušaj, moram se vrniti na delo.''. V roko mi je stisnil neštetokrat prepognjen listek in se s pladnjem v roki podal do mize, za katero je sedela stara gospa. Zakričala sem za njim: ''Čakaj, nisem ti še plačala!'' ''Je že v redu.'' mi je prijazno odvrnil. Plaho sem se mu nasmehnila in se odpravila proti izhodu. Odpravila sem se proti Ljubljanici, v roki pa sem še vedno trdno držala listič. Ko sem bila prepričana, da me ne more več videti, sem se ustavila in počasi razprla pest: ''Jutri ob sedmih pred Zvezdo. Lepo se obleci.'' so se glasile napisane besede, ki bodo v moji glavi donele še dolgo. Nisem se mogla odločiti, ali gre za zmenek ali le za kavo. Nisem vedela, kakšen namen ima z mano. Kam sploh greva? Ko sem se odločila, da je brez veze ugibati, saj ne bom s tem dosegla ničesar, le počakati moram na jutrišnji večer, sem vzela pot pot noge in odhitela proti stanovanju.
Na Prešernovem trgu se je moja pot ustavila. Obstala sem. Bila sem priča še enem izmed mnogih volilnih soočenj. Tokrat med Janšo in Jankovićem. Poslušala sem pametne in malo manj pametne besede, ki so kar letele iz ust enega in drugega. Ravno, ko je bivši mandatar govoril o svojih volilnih obljubah in tem, da drastične spremembe v času gospodarske krize res niso mogoče, se je mimo na kolesu pripeljal neznanec in mi na prsa prilepil list.

Če ne boste verjeli v spremembe in boste na svet gledali s pesimističnimi očali, se spremembe ne bodo zgodile. Tudi, če bi se, jih pač v svojem prepričanju,da sprememb v tem času ne more biti, ne boste opazili. Politiki so odlični psihologi, poznajo prav vsak delček človeškega delovanja, vedo, kako lahko vplivajo na volivce. Ne pustite se zmesti, ostajajte pri svojih odločitvah. Ne glejte zasebnosti politikov,ampak pomislite na to, kaj je kateri od političnih kandidatov v preteklosti naredil dobro in kaj slabo v političnem življenju. Pri tem pa ne pozabite upoštevati razmer, v katerih je vladal ali imel kakršno koli oblast v rokah. Dobro pomislite, kaj je naredil Sloveniji v prid

in kaj v pogubo. Razmislite. Ne bodite laične žrtve medijev.

Metulji, čebele in ostale žuželke II.

Na mizo vržem pomečkane zapiske iz ur zgodovine in jih začnem listati. Ludvik XIV. je bil francoski absolutist, seniorji so bili v srednjem veku lastniki zemljišč, t.i. fevdov, ki so jih dajali v najem fevdalcem, ponavadi vojakom, ki pa so se mogli boriti in jih zato niso mogli obdelovati. Tako pridemo do tlačanov, ki so ta zemljišča obdelovali. Poznamo tudi več vrst tlake - izmerjeno in neizmerjeno. *vzdih* V času Frankovske države se je pojavila stanovska monarhija. Ločimo tri stanove - duhovščina, ki moli, plemstvo, ki se bojuje in kmetje, ki delajo. Kasneje se pojavi še meščanstvo... Bla, bla, bla. Poleg biologije najbolj sovražim zgodovino. Toliko letnic in že zdavnaj pokojnih  ljudi, o katerih moram vedeti vse. Moje vzdihovanje je prekinil natakar. ''Tako, čaj za gospodično!'' Položi ga na mizo, sama pa se mu najlepše zahvalim. Čeprav sem v njegovih očeh spregledala navdušenje nad učno snovjo, zapisano na listih, je odšel dalje, saj je dobil nova gosta. V slaščičarno sta prišla dva gospoda srednjih let, nosila sta Murini obleki, seveda pa ne smem pozabiti niti na Armanijev plašč. Starejši, ki je nosil sivo brado, je iz svoje temno rjave usnjene aktovke privlekel mapo. Ko je do njiju prišel natakar, sta trznila. Kot bi imela za bregom nekaj slabega... Eden je naročil črno kavo, drug pa črn čaj z mlekom in medom. Odhitel je za točilni pult, moška pa sta pričela svoj pogovor. Tekel je večinoma o švicarskih bankah in o tem, koliko denarja smo Slovenci prispevali le-tem. To torej pojasni njuno skrivnostnost in lepa ter draga oblačila. Mlajši je odprl mapo, ki jo je pred njega postavil moški z brado in iz nje je pokukal sveženj papirjev. Začela sta me dolgočasiti, zato sem si začela pripravljati čaj. V skodelico sem vsula nekaj sladkorja in dodala še kanček limoninega soka. Po kavarni se je začel širiti opojni vonj po črni kavi. Razgledala sem se po prostoru. Oči so se mi ustavile pri natakarju, ki se je pomikal proti mizi z gospodoma. ''Bradač'', kakor sem poimenovala starejšega gospoda, je iz žepa hitro potegnil denarnico, ki je bila močno strgana. Iz le-te je potegnil petaka in velel natakarju, naj obdrži drobiž.
Ko sem izpraznila skodelico opojno dobre vroče spojine, ki je imela okus po jagodičevju in sem že hotela iz torbe potegniti denarnico, je vstopila Barbara. Nisem mogla verjeti svojim očem. Barbara v Ljubljani? Odhitela sem jo pozdravit. Po objemu in poljubčku mi je povedala, da ima zmenek. Ja, na nekem študentskem žuru je spoznala Boruta, študenta matematike. Ker ne pozna Ljubljane, sta se zmenila, da se dobita v Zvezdi, nato pa jo bo odpeljal na večerjo. Vesela sem za njo, res. Poslovila se je od mene, sama pa sem ji zaželela lep večer. Odšla sem do svoje mize, v črno Nike-ovo torbo zmetala zapiske in kemike, si nadela rdeč plašč in se z denarnico v roki odpravila poravnati račun.

Metulji, čebele in ostale žuželke

Sedim v Zvezdi in si ogledujem dnevno in stalno ponudbo. Ne morem se odločiti, če sem zaspana in si želim piti kavo ali sem polna energije in želim le kozarec vode. Končno se odločim, da bom naročila belo kavo in kozarec vode in začnem s pogledom iskati enega od natakarjev. Kako čudno, prav nikjer ne vidim osebe, ki bi bila vsaj kanček podobna prijaznemu fantiču, ki bo pobral moje naročilo, mi čez pol ure prinesel že hladen napitek  in mi čez čas, ko se mu bo zazdelo, izstavil račun. Zazrem se po utesnjenem prostoru, v katerem so mize in stoli preveč natrpani. Poleg moje mize za dve osebi sta zasedeni le še dve. Tam v kotu sedi mlad, noro zaljubljen parček, ki ne skopari z izkazovanjem ljubezni v javnosti - če lahko skoraj prazen bar imenujem javnost, za drugo mizo pa sedi družina. Vidim lahko mamo, ki je v središče Ljubljane pridrvela naravnost iz službe, po njenem vedenju sklepam, da je učiteljica, najbrž na neki predmestni osnovni šoli, kjer so otroci mnogo lepše vzgojeni kot meščanski in očeta, ki prebira časnik Delo. Po nezadovoljstvu na njegovem obrazu sklepam, da je prišel do strani, ki govori o prihajajočih prvih predčasnih parlamentarnih volitvah. Ne razume politike, vendar ve, da bo 4. decembra svoj glas namenil Jankoviću. Zraven pa sedita še dva otroka - fant in punčka. Fant je nekje moje starosti, po mojih predvidevanjih eno leto starejši in obiskuje tretji letnik športne gimnazije na Bežigradu. Deklica je oblečena v rožnato majčko z motivom medvedka Pooh-a, v rokah pa drži nekakšen papir. Čeprav imam težave z vidom in sem očala pustila doma, močno napnem oči in uspem razbrati, da je dobila petico pri matematiki. Zelo je vesela.
Končno do mene pride fant, ki je na delo prišel naravnosti iz faxa in me v polomljeni slovenščini z neprijaznim glasom vpraša: ''Živjo, kwa ti prnesm?''. Predramim se iz transa opazovanja in ocenjevanja okolice, mu odzdravim in pomislim: ''Kaj sem že rekla, da bom naročila?''. ''En sadni čaj, prosim!''.

Novemu koncu naproti

Tako je, vse bližje smo koncu šolskega leta 2010/2011. Mojega prvega leta na Gimnaziji. Prvega leta, ko se je bilo potrebno dejansko učiti, kar mi je povzročalo precejšne preglavice. Prvega leta, ko sem postala zmožna zbujati se pred sedmo uro zjutraj.

V tem času se je zgodilo marsikaj. Preveč za eno objavo. Preveč za eno knjigo. Preveč za eno leto. Priznam, nisem bila navajena tolikšnega dogajanja. Moje življenje v osnovni šoli je potekalo: šola - dom - glasbena šola/tenis - dom - TV/FB - tuš - postelja. In nisem bila navajena manj kot 8-urnega spanca. Spremenilo se je marsikaj. Spoznala sem ogromno novih ljudi, prebedela mnogo dolgih noči, popisala na stotine listov, odpisala ogromno testov. Čeprav se mi je gimnazija kar nekajkrat zamerila, jo imam na svoj način še vedno rada. Bodočim že vpisanim gimnazijcem sporočam, da se niste odločili napak. :)

Če preletim leto. Septembra smo fazani doživeli sprejem med gimnazijce - seveda s krstom. :) Proti koncu seprembra pa sem se s smetano - nadarjenimi gimnazijci odpravila na tabor za nadarjene, kjer smo cel vikend izvajali razne poskuse, pisali pravljice in risali.

Utrinek s krsta. :)

V oktobru smo nekako v srednjo šolo zagrizli z velikim grižljajem, saj smo odpisali prve teste in si pridobili prve ustne ocene.

Decembra smo z razredom pripravili predstavitev za starše. Lahko rečem, da so bili prav vsi, od prvega do zadnjega, navdušeni. S sošolko sva se v sklopu OIV izbirnih vsebin podali na prečudovit Dunaj. Bilo je mrzlo, a toplina Dunaja je poskrbela, da nas ni zeblo.

S Tino na Dunaju. :)

 Januar in februar sta bila namenjena predvsem testom. V marcu smo spoznali svoje korespondente pri izmenjavi s Francijo, se navdušili nad njihovim neznanjem angleščine in vsi navdušeni čakali, kdaj bo končno 10. april.

Aprila sem bila dvakrat gostiteljica. Prvič skromni češki pevki in pianistki Terezi, drugič pa mojima Francozinjama - Carole in Cindy. Po obeh izmenjavah sem si z razredom privoščila oddih v bavarski prestolnici München (če želite izvedeti, kako smo se imeli, preberite članek v zadnjem letošnjem GIBu - aja, tudi kot šolska novinarka sem se letos uveljavila).

Na Bavarskem z Vesno in Matejo.

 V maju sta potekali tekmovanji Kdo spije več kave? in Kdo ima večje podočnjake?.

V juniju pa nekako ne delamo nič. Odpisali smo še zadnje kontrolke. :) Sedaj pa držimo pesti za sošolke, ki imajo za popraviti matematiko in kemijo, da bomo jeseni spet celotni popolni bjevčki. :)

To bi bilo vse za to objavo. Upam, da bom čez poletje bolj pridna in bom blog večkrat izpopolnjevala z vedno boljšimi objavami. 

Želim vam uspešen zaključek šolskega leta. :) 

Tinalovesyou

Ker je vse prijetnejše kot učenje francoščine II. :)

Ko ugotoviš, kako lahko z drobno malenkostjo, prijaznim nasmehom in lepo besedo nekomu polepšaš dan. Se na nebo prikrade Sonce, čeprav je zunaj temačen, oblačen in deževen dan. In da ga lahko tudi drugi polepšajo tebi. :) Skoraj lepše. :)

Ampak, ko pomisliš, da ti francoščina danes spet ne bo dala spati in boš na zmenku z njo dolgo v noč. Se ne obremenjuješ s tem. :) Saj, kakor pravi Tomaž Domicelj v svoji pesmi, življenje je lepo. :)

Predvsem pa me je navdušilo to, da je moj zvezek za francoščino zelo pameten. Medvedek na njem zna sam vreči na koš. :) Noro!

Iiiiin kooooš, medvek Zelenko je zadel za zmago Olimpije 80:70. :)) 

Tina 

Ker je vse prijetnejše kot učenje francoščine :)

Saj poznate moj problem. Francoščina je najboljši predmet vse do dne, ko je potrebno sesti za zvezek in v glavo stlačiti nekaj 100 novih besed, 12 glagolov in 150 pravil o obnašanju francoskega jezika. :)

Vendar sem med učenjem prišla do zanimive ideje, kako bi sama sebi bolj priljubila mojo najljubšo, matematiko.  Če si predstavljamo, da sem jaz neznanka v enačbi, ki jo iščemo, lahko lažje pridemo do končne rešitve. Ker sem tudi sama v pubertetniških letih in se rada izgubim (ne fizično, saj veste kako ;)), me lahko najdemo s pomočjo enačbe, matematičnega problema, ulomka...
Če bi profesorji bolj počlovečili matematiko, nam jo razlagali z jabolkami, hruškami in češnjami, kot je počela učiteljica v prvem razredu, bi dijaki imeli mogoče (poudarjam mogoče) malo manj težav z njo. :)

Ampak ker nimam vpliva na šolski sistem, se bom, čeprav ne rada, morala privaditi obstoječemu. Sodelovati moram pri pouku, redno reševati domače naloge in, če česa ne razumem, sama poiskati pomoč, saj se z mano ne bo obremenjeval nihče drug, kot samo in le jaz. (:

Awh, they found me. :)

Lep večer in ogromno, ampak RES ogromno uspeha v šoli . :)

Pa naj vam teden čim hitreje mini. 

In lepo preživite počitnice. :))

Tina

Vstala je in zapustila prostor. Ni povedala zakaj, niti ni povedala, kam je namenjena. Odšla je brez besed. Zaloputnila je z vhodnimi vrati. Hiša se je stresla.

Odšla je. Zapustila je svet sanj in se odpravila v krut svet resničnosti. V svet, kjer je ne bo reševala Pika Nogavička in kjer se ne bo za njeno življenje boril prelep princ. Zapustila je svet, kjer je bila ona v središču pozornosti. Čeprav se je cel svet vrtel okoli nje in čeprav v njenem svetu središče vesolja ni bilo Sonce, ampak ona.

Že po prvih korakih v nepravljičnem svetu jo je začarala hudobna starka, volkodlak ji je odtrgal šop las in vsi so se ji posmehovali. Zakaj?

Niso je sprejeli, takšne kot je bila. Niso je marali. Niso si je želeli bolje spoznati. Niso želeli ceniti njenega stila oblačenja.

Bila je žalostna, izgubljena in sama. Želela se je vrniti v svoj svet, kjer so jo imeli vsi radi. Kaj radi, imeli so jo najraje. Toda vrata so bila zaprta. Devetkrat zaklenjena.

Vir fotografije: http://vi.sualize.us

Bila je sama. Vendar so z njo še vedno živeli vsi pravljični junaki. Dajali so ji novih moči za življenje, ji pomagali. Čeprav je živela v realnosti, v krutem, hudobnem in hinavskem svetu, kjer ni bilo nikomur manj zanjo... Je imela prijatelje. Niso bili iz mesa in krvi. Ampak so ji stali ob strani. In predvsem. Imeli so jo RADI! 

Tina