Danes je 15. december 2011 (in ne, ni bil včeraj, čeprav sem današnji datum napisala na včerajšnji test slovenščine) in zjutraj me je zbudila prijetna melodija, ki so jo ustvarjale majhne dežne kapljice. Rada imam dež. Čeprav v večini ljudi ustvarja nekakšno pesimistično vzdušje in jim jemlje motivacijo, pri meni ni tako. Lažje ustvarjam, če je zunaj dež. Če je sončno, me srce vleče v naravo, če pa je zunaj le oblačno, si želim v posteljo.
Danes dežuje. Že cel dan po malem. Trenutno (ob 17:07) lije kot iz škafa, dežju pa so se pridružile še majhne snežinke. Želim si snega. Ogromnih, če ne kar enormnih količin te bele snovi. Zagotovo pa razlog za mojo željo niso tisti ideali, da mora biti božič bel in vse božične pesmi, ki opevajo bel božič. Ne, ne, le hitro se želim podati na najbližje urejeno smučišče in se zopet spustiti po beli strmini. In nato še enkrat. In zopet. In znova.
Rada imam božič. In rada imam sneg. Vendar ne menim, da morata ta dva dejavnika nujno nastopati skupaj. Smisel božiča je, da se skupaj zbere cela družina in se poveseli ter da gredo tisti bolj verni ob polnoči k polnočnicam. Če pa omenjena dejavnika nastopata skupaj, je to še toliko bolje.
Sedaj je ura 17:18 in zunaj razen premočenih dreves in klopi prav nič ne priča o tem, da je pred desetimi minutami deževalo kot za stavo.
In ko bo dan in spet bom sam. In lepi koščke sveta, ki ga ni več, ki ga ni več.
Poglej ven, dežuje...
(Gal Gjurin)
Ni komentarjev:
Objavite komentar