Metulji, čebele in ostale žuželke: Presenečenje

Skozi množico sem se prebila do avtobusnega postajališča na Slovenski. Do prihoda moje trole je bilo še dolgih 13 minut, zato sem iz torbe izvlekla telefon in poklicala mojo sostanovalko. Morda se čudite, vendar, da, kljub temu, da sem komaj v drugem letniku gimnazije že imam ''cimro''. In ne, nisem se skregala s starši in se izselila, niti me niso vrgli iz dijaškega doma, saj sem vzorna dijakinja. Pred tremi leti sta v prometni nesreči na poti v Nemčijo preminula moja starša. Ker sem njun edini otrok in me sedaj že pokojna babica ni bila več sposobna vzgajati, sem dobila nove skrbnike. Mama je v oporoko napisala, da če se ji kdaj karkoli zgodi, naj zame skrbi družina njene najboljše prijateljice Katrin. Takoj sedaj živim v Ljubljani, kjer si 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje delim z 22-letno Svetlano in njenim fantom Vincentom. Svetlana je študentka 3. letnika sociologije, Vincent pa je francoski matematik, ki ga je spoznala med njenim polletnim bivanjem v Orleansu. Dvakrat je pozvonilo, nato pa sem na drugi strani zaslišala poznan glas. ''Hej, mala, kod hodiš tako dolgo? Skuhala sem izvrstno večerjo, pa se je že ohladila.'' je hitela govoriti. ''O, super, potem si že doma?'' sem ji odvrnila. ''Zgubila sem ključe od stanovanja, pa me je bilo strah, da imaš še vedno predavanja in bom spet čakala pred vrati kot kakšna brezdomka.'' ''Spet?'' je vprašala s kanček kričečim glasom. ''Ne skrbi, vse je v redu, '' sem ji dejala ''na avtobusnem postajališču sem in čez pol urice bom doma. Se vidiva. Čao''. ''Adijo, pa pazi...'' so bile zadnje besede, ki sem jih uspela ujeti z druge strani, saj je telefon nenadno zdrknil iz moje dlani. Močno sem se prestrašila in upala, da mi je le padel po tleh. Pogledala sem na tla, vendar ga ni bilo, nato pa sem se s strahom obrnila in zagledala fanta iz Zvezde, ki je držal v rokah moj telefon. ''Hej, upam da te nisem preveč prestrašil. Bila si tako zatopljena v telefonski pogovor pa nisem vedel, kako naj pritegnem tvojo pozornost.''. Pozdravila sem ga z jezo v očeh in nasmehom na ustnicah. ''Nekaj ti moram povedati, o jutrišnjem večeru. Čeprav si zelo želim, da bi šla skupaj ven, ne bo šlo. Pravkar sem prejel klic s fakultete, da je eden od študentov zavrnil ponujen polletni tečaj arhitekture v Londonu, zato jih je zanimalo, če  sem še vedno zainteresiran. Te ponudbe res ne smem zavrniti, saj mi obeta veliko pomembnih izkušenj... Vendar moram oditi že zjutraj, s prvim letom.''. Nasmehnila sem se mu in mu dejala, da sem vesela zanj in da naj se sploh ne obremenjuje z mano, nato pa sva nekaj minut le zrla drug v drugega. Sama nisem našla primernih besed, zanj pa ne vem, najbrž si je želel zapolniti moj obraz. ''Lahko sedaj dobim svoj telefon? Moj prevoz je že tu.'' sem dejala s cmokom v grlu. ''Seveda,'' je odvrnil in hitro še nekaj vtipkal vanj. ''Aja, pa drugače, moje ime  je Ožbej.''. Še sama sem se mu predstavila, ga objela, mu vzela telefon in stekla proti avtobusnim vratom. Ker je bila ura že precej pozna, je bilo to navadno nabito polno vozilo na pol prazno. Sedla sem in odklenila tipkovnico telefona. Na zaslonu se mi je pojavila telefonska števila. Saj to je vendar njegova številka. Nekaj časa sem le strmela v mobilnik, nato pa sem se odločila, da je ne bom shranila. Če nama je usojeno, se bova spet našla...