Cel dan se prestavljam iz kavča na posteljo, pa malce pred radiator in še malo ven. Vseskozi si govorim, da sedaj se pa res grem učit, a do pisalne mize ne pridem. Jutri me čaka ocenjevanje, a bolj pomembno je, da grem jest desetkrat, četudi se mojemu želodcu sedaj zdi, da bo počil. O, poglej, smučarski skoki. Gremo gledat!
Glavobol se le še stopnjuje in stopnjuje, zato grem pod tuš. Postanem zaspana in vzamem protibolečinsko ter spijem kavo. Okej, sedaj pa bo? Ma ne, formula 1 je po TV. Kričim, da naj mi vzamejo računalnik, a nihče me ne sliši. Okej, bo pa formula 1.
Okej, dovolj je! Hočeš lepe ocene? Ja, hočem jih. No, gremo se učit. Okej, grem se učit. Takoj. Samo še tole objavo spišem.
Ni moj dan. Ja pa ja de. Vsak dan je lahko moj dan in vsak dan lahko ni moj dan. Iz nedelje lahko še vedno povlečem veliko in četudi je snovi res veliko: Imam jaz to!
Sedaj grem pa res.
Cheers s skodelico zelenega čaja za dolgo noč!
Tina
Ni komentarjev:
Objavite komentar