Ker sem ji že pred časom obljubila, da bo en del Žuželk posvečen njej.
Ker me je včeraj zopet očarala s svojim prelepim glasom.
Odločitev, da sem vračam v šolo, je padla naglo. Seveda sem obvestila razredničarko, ki je novico razširila tudi med sošolce in profesorje. Telefon je včeraj zvečer neprestano zvonil, saj so mi vsi sošolci pošiljali sporočila, da so zelo veseli, da se vračam med njih. Jaz pa nisem bila...
Ko sem tako zopet prestopila prag šole, sem se počutila nekako popolno. Nisem pričakovala takšnega občutja. Postala sem v preddverju, trikrat globo vdihnila, se razgledala in nadaljevala pot. Najprej sem se odpravila do dežurnega in ga povprašala, kje se nahaja moj 2. B. Povedal mi je, da so v učilnici JEZ5. Zahvalila sem se za informacijo, dežurni pa mi je v odgovor dejal, da je vesel, da sem končno spet med njimi. Nasmehnila sem se in hitro odšla, saj sem zamujala že 10 minut. Prišla sem do učilnice. Nisem bila prepričana, če si res želim naprej. Velik del mene si je želel, vendar je iz dna srca prihajal glas, ki mi je pravil, naj zbežim. Vse je bilo na meni, pred sabo sem imela veliko odločitev - ali vstopim v razred in se vrnem v kruto realnost ali pa stečem nazaj v svoj fantazijski svet... Potrkala sem na vrata in jih odprla, nisem pa vedela, kaj me čaka za njimi.
Vsi sošolci so stali, začeli ploskati in kričati: ,,Dobrodošla spet med nami! Veseli smo, da si se pozdravila! Radi te imamo!''. Do mene je stopila razredničarka in me objela ter mi povedala nekaj spodbudnih besed. Potem so enako storili še vsi ostali sošolci, le Albin se je opotekal. Pripravili so mi tudi posebno pogostitev, sošolke so napekle veliko različnega peciva in skuhale moj najljubši zeleni čaj z limono. Vključili so tudi glasbo in okrasili učilnico z baloni in napisom Dobrodošla spet med nami. Kupili so mi tudi darilo, pesniško zbirko mojega najljubšega pesnika in ogromno čokolado. Povabili so me do miz, ki so se šibile pod težo vseh okusnih sladic. Tako smo se pogovarjali in srkali čaj, vse je zanimalo vse o mojem zdravljenju in moji bolezni. Med pogovorom z eno od sošolk naju je zmotil Albin: ,,A bi lahko stopila za trenutek z mano?''. Zapustila sva učilnico in se ustavila na hodniku. ,,Veš, pogrešal sem te. Zelo sem te pogrešal. Oprosti, ker te nisem nič poklical, bil sem preveč zmeden. Še zdaj ne vem, kaj naj naredim. Ne vem, sploh ne vem kaj mi je...''. Namenil mi je globok pogled v oči. Še nikoli ga nisem videla tako nemočnega in polnega bolečine. Ko sva se tako nekaj časa gledala, saj nisem vedela, kaj bi mu odgovorila, me je poljubil. Poljuba nisem pričakovala. Rada sem imela Albina, vendar sem bila kljub temu, da sem mu poljub vrnila, z mislimi daleč stran. Predstavljala sem si, da poljubljam Ožbeja...
TINA
Ni komentarjev:
Objavite komentar