Bodi tulipan na polju vrtnic

In čez čas... Čez čas, ko se zaveš svoje zmote, ko resnično veš, da nisi ravnal prav, ti je žal. Res ti je žal, a ti je hkrati tudi vseeno. Spomniš se vsake svoje besede, vsakega giba, vsake obrazne poteze. V spomin se vrne vsaka guba, modrica in znamenje, ki si ga imel takrat. Zaboli... A bolečina popusti. Greš dalje. Ne obremenjuješ se več. Čeprav veš, da je bilo takrat narobe, danes veš, da si ravnal popolnoma prav. Narobeprav. Pravnarobe. Napravbe? Vseeno je. Kar je bilo, je bilo. Nihče ne more živeti v zgodovini. Bilo bi nam veliko lepše, če bi lahko živeli v preteklosti. Oh, kako rada bi se vrnila v 60. leta, ki jih nisem nikoli doživela. Pa jih kljub vsemu poskušam živeti še danes. Kako lepo bi bilo, če bi to lahko pisala na pisalni stroj. Ja, čisto pravi pisalni stroj. Mogoče bo enkrat v moji zbirki. Mogoče. Lepo bi bilo, če bi bilo drugače. A se moramo spoprijeti s kruto resnico in živeti dalje. Vsak dan z novimi izkušnjami. Vsak dan s prijateljem več... Ali manj. Vendar je dejstvo, da so na koncu ob tebi le tisti, ki si to zaslužijo. Če ni nikogar, si enostavno prevelika osebnost - smatrali bi te kot težaka, a navadno si le tako velik v sebi, da ti nihče ne seže do kolen. In ljudje so ljubosumni. Da se sam, čisto sam prebijaš skozi težave vsakdanjika? Označili se bodo za vaškega posebneža. Pa naj. Biti poseben je odlično. Biti poseben danes? Naravnost imenitno!

http://www.uspto.gov

Nenazadnje, bodi tulipan na polju vrtnic.

TINA